"Jafarja Panahija so letos poleti odpeljali v zapor v Teheranu, zato je še toliko pomembneje prisluhniti, kaj nam sporoča v svojih filmih," je zapisala o filmu Brez medvedov.

Programski direktor Simon Popek je v program tokrat uvrstil 90 celovečernih in približno 30 kratkih filmov. Nekaj filmov bo na ogled tudi v sistemu videa na daljavo. Petera Meterc med svojimi filmskimi predlogi izpostavlja še Varen kraj, Saint Omer ter Rimini in Sparta.

Njeni predlogi so letos tretji v seriji naših strokovnih komentatorjev, ki na MMC-ju že tradicionalno z bralci delijo nekaj naslovov filmov, ki jih nikakor ne bi smeli zamuditi. To so tisti filmi, ki jih priporočajo, ker so jih že imeli priložnost videti, ali pa so to filmi, ki se jih posebno veselijo.

Več pa kar z besedami Petre Meterc v nadaljevanju.

Varen kraj, režija: Juraj Lerotić
Zmagovalec sarajevskega filmskega festivala, Lerotićev celovečerni prvenec je brutalno nežna pripoved o spopadanju njegove lastne družine z duševno boleznijo njegovega brata. Lerotić, ki v filmu tudi zaigra sebe, je posnel film, ki se dogaja v enem samem dnevu, v njem pa spregovori tudi o slepih pegah zdravstvenega sistema, ko pride do obravnave bolnikov z duševnimi boleznimi. Varen kraj je brez dvoma eden najboljših prvencev letošnjega leta v regiji.

Saint Omer, režija: Alice Diop
Alice Diop v celovečercu izhaja iz resnične zgodbe, ki se je v Franciji zgodila leta 2016. Francozinja senegalskega rodu je obtožena umora svojega novorojenčka. Diop zgodbo preslika v družbeno dramo, ki secira razredna, spolna, etnična in kulturna vprašanja.

Brez medvedov, režija: Jafar Panahi
Filmske umetnosti Jafarja Panahija ni mogoče misliti brez kritike iranskega političnega režima in njegovih bistroumnih načinov podajanja kritike. Ko mu je bil leta 2010 po sojenju zaradi vsebine njegovih filmov odrejen hišni pripor, pa tudi, da dvajset let ne sme snemati filmov in da ne sme zapuščati Irana, je film To ni film posnel kar v lastnem stanovanju v obliki videodnevnika, iz Irana pa so ga na festival v Cannesu pretihotapili na USB-ključku, skritem v torti. Vse od takrat Panahi ni prenehal snemati filmov. V filmu Brez medvedov tako spremlja samega sebe, kako na daljavo režira film, katerega dogajanje je umeščeno v Turčijo. Panahija so letos poleti odpeljali v zapor v Teheranu, zato je še toliko pomembneje prisluhniti, kaj nam sporoča v svojih filmih.

Rimini in Sparta, režija: Ulrich Seidl
Seidl s svojimi filmi vedno znova usmeri pogled v podobe, ki skoraj nikoli niso prijetne, včasih namenoma mučne, a povedo veliko. Glede na to, da je od njegovega zadnjega filma Safari, ki smo ga lahko videli tudi pri nas, preteklo že osem let, si drznem reči, da si lahko obetamo pravi pravcati seidlovski poslastici.