Mesec dni po tem, ko je drama Sadeži pozabe režiserja Christosa Nikouja svetovno premiero v Benetkah doživela kot otvoritveni film uradnega programa Obzorja (Orizzonti), jo je gostil tudi 23. Festival slovenskega filma v Ljubljani. Še več, celovečerec je bil nagrajen tako za najboljši zvok (več o tem v nadaljevanju) kot tudi za najboljšo manjšinsko koprodukcijo. "Sadeži pozabe se s svojo pripovedno dvoumnostjo uvrščajo ob bok najpomembnejšim filmom "grškega čudnega vala", obenem pa režiser Christos Nikou z drznimi vizualnimi in pripovednimi postopki poseže globoko v jedro človeškega iskanja lastne identitete," je v svojo utemeljitev med drugim zapisala žirija.

Če vemo, da se je Nikou umetnosti filmske režije učil kot asistent pri danes kultnih celovečercih Podočnik in Pred polnočjo, je lahko zaključiti, da je nanj večji vtis kot Američan Richard Linklater naredil rojak Yorgos Lanthimos: unikatna zmes drame in absurdnega humorja, prežeta z nadrealističnim credom, močno spominja na zgodnje, grške filme režiserja, ki ga je medtem v svoje vrste sprejel Hollywood. Temu dodajmo še osupljivo vizualno kompozicijo ter univerzalnost teme žalovanja in izgube, jasno je, da smo spoznali režiserja, na katerega je treba biti pozoren.

Grško-poljsko-slovensko sodelovanje se je spletlo po zaslugi "vztrajnosti in trme" producenta Aleša Pavlina, kot se je izrazil njegov producentski partner Andrej Štritof. "Glavni razlog je bila velika ljubezen do filma," je dan po ljubljanski premieri poudaril Pavlin, čigar pot se je z režiserjem Christosom Nikoujem in njegovim prvencem prvič križala pred leti na berlinskem filmskem festivalu. "Prvi stik s projektom je bil tako močan, da nas niso ustavile nobene prepreke: tudi Christos sam je hotel, da se na neki način vključimo. Vedeti moramo, da je bil proračun tega filma za slovenske razmere smešno nizek. Z Andrejem sva vanj vlagala svoj lastni denar, čas in ustvarjalnost. Mislim, da se je na koncu resnično rodil filmski presežek, še posebej, če se zavedamo, da govorimo o debitantskem filmu mladega režiserja brez formalne filmske izobrazbe."

Pandemija pozabe
Golo naključje – ali pa odmev časa, v katerem živimo – je, da Sadeži pozabe svojo zgodbo spletejo pred kuliso globalne pandemije. Ne gre sicer za smrtonosen virus, pač pa za nepojasnljiv fenomen popolne izgube spomina: "okuženi" v hipu pozabi, kdo je, kaj je po poklicu, kam je bil namenjen in koga je v svojem dosedanjem življenju ljubil. Bolnišnice se tako počasi polnijo z "naplavljenimi" izgubljenci, ki jih ni nihče identificiral ali poiskal, sami pa se domov ne znajo vrniti. Med njimi je tudi štiridesetletni Aris (Aris Servetalis), ki se – v pomanjkanju boljšega načrta – priključi programu za reintegracijo v običajno življenje. S pomočjo motivacijskih kaset, ki mu jih pošilja terapevt, se loteva različnih nalog, ki naj bi spadale k življenju v družbi – od vožnje s kolesom do priložnostnega seksa z neznanci. Lahko to nabiranje izkušenj, ki sledi loku odraščanja od otroštva prek adolescence, na novo sestavi vsestransko osebnost? Arisov kamniti izraz ne ponuja nobenih odgovorov, a otopeli avtomatizem njegovih gibov priča o tem, da goli skupek doživetij, nabranih kot trofeje, še ne zagotavlja notranje izpolnjenosti. Fascinacija z rituali je še ena od ključnih lastnosti novega grškega filma.

Kdor je predlani na festivalu Liffe ujel Sočutje režiserja Babisa Makridisa, bo med filmoma našel veliko vzporednic. Za razliko od Makridisa in vseprisotnega Lanthimosa pa Nikou ne pokaže take slasti za raziskovanje krutosti, za sadistično razgaljanje najtemnejših plati človeške nravi. Bolj ga zanimata posameznikova humanost in ranljivost, zapakirani v zdaj že prepoznavno minimalistično estetiko absurda.

Grški film, ki "zveni" slovensko
Pri filmu so v tonski postprodukciji sodelovali Sašo Kalan, Tom Lemajič in Rudi Jeseničnik. "S Sašem Kalanom se poznava še iz mlajših let. In ko se je pred dobrimi desetimi leti vrnil v Slovenijo kot prvi oblikovalec zvoka s formalno izobrazbo, nisem verjel, da bo v našem prostoru lahko našel primerno delo," se spominja Štritof. "Kljub temu je vztrajal, a ni bilo nikoli nobene prave priložnosti za sodelovanje. Prva taka priložnost je bil film Marka Naberšnika, kjer je pokazal vse znanje, relevantno za tuje mojstre filmske industrije. Med dogovarjanjem za Sadeže pozabe sva z Alešem ponudila Saša kot opcijo. Takrat še ni imel veliko poklicnih referenc, a so nama Grki zaupali in zgodba se je odlično končala. Bogati slovenski doprinos k filmu se da slišati, opažen je bil tudi na beneškem festivalu."

Štritof ima na področju zvoka izredno visoke standarde kakovosti, ob tem opozori Pavlin, in "v Sašu Kalanu je našel nekoga s podobno visokimi ambicijami." V januarju se je tako zaradi postprodukcije, ki se je odvijala v studiu Viba, v Ljubljani nastanila grški režiser Nikou in oblikovalec zvoka Leandros Ntounis. Ob tem je treba povedati še, da je grški producent filma podjetje Boo Productions, ki ima zasluge za Lanthimosova zgodnja celovečerca Podočnik in Atenberg.

Mednarodna slava ne pomeni nujno pomoči v domovini
Čeprav je grški "čudaški" novi val, kot ga naklonjeno imenujejo v filmskih krogih, v zadnjem desetletju navdušil festivalsko filmsko sceno, pa je grška filmska industrija v marsičem primerljiva s slovensko, opozarja Pavlin. "Ko se na festivalih srečujemo z Grki, imam občutek, kot bi poslušal sebe – vsi imamo enake pritožbe o delovanju Filmskega centra, o ustavljenih razpisih ... V Grčiji je bilo v zadnjih 15 letih tega celo več kot pri nas. Ustvarjajo zelo nizkoproračunske filme, z javnimi sredstvi v višini 200 tisoč evrov, a kot potoček vedno nekako najdejo pot in brbotajo od ustvarjalnosti."

Zavrniti so morali Cannes
V letu koronavirusa je bila festivalska pot filma seveda težka in polna ovir. Sadeži pozabe so bili sprejeti v izbor canskega festivala, a ker je letos to pomenilo samo laskavi naziv in nalepko "uradne selekcije", so producenti sklenili počakati na boljšo priložnost – in to je ponudil beneški festival, prva večja tovrstna prireditev, ki se je dejansko odvila v kinodvoranah in v prisotnosti občinstva.

"Neposreden odziv občinstva je neprecenljiv," verjame Pavlin. "Prav tako to, da ima lahko režiser na dan premiere 30 intervjujev in da ga zvezdnice, kakršna je Cate Blanchett, prosijo za sestanek, ker so bile navdušene nad filmom. Nič ne more nadomestiti tega, da na lastne oči vidiš, kakšna čustva film sproža v ljudeh."

Po uspehu v Benetkah so takoj prejeli še vabilo v Telluride – tamkajšnji festival sicer ni tekmovalne narave, a velja za odlično odskočno desko za oskarjevske nominacije. "Sadeži pozabe so bili po Romi Alfonsa Cuaróna prvi tujejezični film, ki je že na beneškem festivalu dobil vabilo v Telluride; potem se je na žalost seveda obrnilo tako, da je tudi ta festival, zaradi katerega se v majhno rudarsko mesto v Koloradu po navadi zgrinjajo velike zvezde, letos odpadel." Bo pa zato celovečerec med drugim gostoval na "hibridni" izdaji festivala v Karlovih Varih ter azijsko premiero doživel v Tokiu.

Za nas pa je pomemben podatek, da bo film gostoval na festivalu Liffe in se takoj po tem preselil tudi na redni spored Kinodvora. To bo torej ena od (relativno redkih) priložnosti, da Slovenci film ujamemo v hipu, ko šele postaja velika festivalska uspešnica – in ne približno leto dni pozneje.