Letos so na posebni šarm obiska kinopredstav opozorili tudi organizatorji ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala, 25. po vrsti, s filmsko retrospektivo Veliko platno: Filmi, ki jih nočete videti nikjer drugje kot v kinodvorani.

Nujen ogled v kinu
O filmu Jacquesa Tatija Čas za igro (1967) je vodja Liffa Simon Popek v uvodniku kataloga, ki te dni velja za nekakšno "biblijo filmoljubcev", zapisal: "Zavrtite si Playtime po televiziji ali na računalniškem zaslonu in skoraj zagotovo se boste razočarani spraševali, od kod filmu položaj nesporne klasike francoske in svetovne komedije; oglejte si ga v kinu ter prepoznajte vse male nianse in subtilne detajle, ki konstituirajo bistvo tatijevske minimalistične in neskončno očarljive komike."

Popek je še izrazil veselje, da so dobili film iz Francije na "arhaičnem mediju" in ne v digitalni obliki. Opozorili so ga, da je film spraskan, a ravno to je njegova odlika, saj gledalci že dolgo niso več vajeni, da v filmu kaj hrešči, je pojasnil.

Filmski strokovnjaki so za retrospektivo izbrali filme, za katere menijo, da so nujno in najbolj doma v kinodvoranah. Obetajo se klasike, kot so Francoska zveza, Italijanski slamnik, Čarovnik iz Oza in Lawrence Arabski. Vseh filmov 25. Liffa gotovo ni smiselno naštevati, redni obiskovalci Liffa pa že zelo dobro vedo, kaj pričakovati v posameznih programskih sekcijah.

V Perspektivah so to imena, ki obetajo, v Predpremierah filmi, ki naj bi prišli na redni spored, med njimi G. Turner Mika Leigha, Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju Roya Anderssona, Leviatan Andreja Zvjaginceva in Pasolini Abela Ferrare, v Posvečenem sta tokrat v ospredju švedski režiser Ruben Östlund in ruski ikonoklast Aleksej German. Tu so še sekcije Kralji in kraljice, Panorama svetovnega filma, Kinobalon, Evropa na kratko in najbolj posebna - Ekstravaganca.

Uspešna filmska zgodba
Preddverje Cankarjevega doma, kjer stoji festivalska blagajna, je že tri tedne precej oblegano. Gledalci so se z leti navadili, da vstopnice kupujejo v predprodaji, ne le zaradi cenovnih ugodnosti, temveč preprosto zato, ker je veliko projekcij vnaprej razprodanih. Liffe je uspešna filmska zgodba, ki je imela v svojih začetnih letih sicer svoje maloštevilne, vztrajne privržence, pozneje pa je prišlo do prave ekspanzije.

Na Liffu v zadnjih desetih letih prodajo okoli 45.000 vstopnic. Z njimi, kot je že večkrat dejal Popek, festival stoji in pade. Z vstopnicami pokrijejo kar 55 odstotkov proračuna. Že več let tudi velja, da se gledalci razporedijo in se ne odločajo le za običajne favorite, predpremiere in zmagovalce z velikih festivalov. Tako bo, kot kaže, tudi letos.

Zvezd nihče ne potrebuje?
Liffe nikoli ni stavil na prihod velikih imen iz sveta filma. Vedno povabijo režiserje, ki jim posvetijo retrospektivo. Pridejo tudi režiserji iz tekmovalne sekcije Perspektive. Med bolj znanimi letos velja omeniti bosansko režiserko Jasmilo Žbanić, ki na Liffe prihaja z novim filmom Otok ljubezni, in madžarskega velikana Belo Tarra, ki bo predstavil film Satantango.

Toda Popek vedno znova poudarja, da če bi na Liffu želeli imeti zvezde, bi zanje potrebovali posebno ekipo, ki bi se posvečala le njim. Popek tudi ni prepričan, da bi na festival zaradi zvezdnikov prišlo več ljudi. Od zvezd nimajo kaj prida niti oboževalci niti mediji, meni festivalski direktor, ki vedno bolj kot na blišč stavi na kakovost.

"Kaj imata skupnega film in torta?"
V umetniškem programu odprtja je nastopil igralec Bojan Emeršič, ki je občinstvo spravljal v smeh, nekatere tudi v zadrego. Obregnile se je namreč ob nekdanjega direktorja Cankarjevega doma Mitjo Rotovnika, ki ga je vprašal, "kako se počuti, ko se ljudje naenkrat nehajo pretvarjati". Zanimalo ga je tudi, ali si je priskrbel vstopnico za upokojence.

V drugem delu se je Emeršič prikazal na platnu v oddaji Liffe išče šefa (chefa). Gledalce je potolažil, da ta nima ničesar opraviti s kadrovskimi čistkami, ki bi se jih lotila nova direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski, ter da Popek "še ni šel v cvet". Z vodjo kuhinje Grand hotela Union Janezom Dolšakom sta spekla torto, pri čemer je recept zanjo primerjal s festivalom in filmom. Tako torta kot film morata biti privlačna, zahtevata določen postopek in vsebujeta skrivnost ustvarjalca, je med drugim pojasnil.

Do začetka festivala so že razprodali sedemnajst celovečernih filmov od skupaj osemindevetdesetih, ki sestavljajo letošnji Liffov repertoar. V spodnji galeriji si lahko ogledate nekaj utrinkov z odprtja v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma.