In prav v tem pogledu je retrospektiva ameriškega cineasta Hala Hartleyja svojski presežek, pa čeprav (pravzaprav bi morali reči tudi zato, ker) ni celovita. Zaradi vloge in pomena, ki ju je Hartley imel za ameriško neodvisno filmsko sceno 90. let ter svojske usode, ki nam jo razkriva njegova ustvarjalna pot (s svojim premišljenim izborom pa nanjo opozarja tudi tokratna retrospektiva), nam lahko presenetljivo veliko pove o tem, kaj se je z ameriškim neodvisnim filmom dogajalo zadnjih 25 let. A pojdimo po vrsti.

Po svoje je bilo na primer zgovorno že samo presenečenje, s katerim smo sprejeli informacijo o izboru za letošnjo sekcijo Posvečeno. Čeprav je bil Hartley eden osrednjih akterjev razcveta ameriške neodvisne filmske scene v 90. letih (vzpon te se je pričel že konec 80. let), ga nekako nismo pričakovali, saj smo v zadnjih 10 letih skoraj povsem pozabili nanj. In to kljub dejstvu, da je še vedno ustvarjal. Kako to? Vsaj delni odgovor na to vprašanje lahko dobimo, če se ozremo malce širše in Hartleyja znova postavimo v kontekst ameriškega neodvisnega filma. Vidimo namreč lahko, da je bila to hkrati tudi njegova usoda. Po silovitem vzponu priljubljenosti tega, ki se je na eni strani začel z Jarmushevimi hiti, na primer filmoma Pod udarom zakona in Vlak skrivnosti, na drugi pa z nizom drugačnih dokumentarcev, kakršen je bil Tanka modra črta Errola Morrisa, se je ameriški neodvisni film s prvencem Stevena Soderbergha Seks, laži in videotrakovi dokončno izstrelil v nebo.

Priljubljenost t. i. indiejev je bila tolikšna, da so celo klasični hollywoodski studii ustanavljali svoje "neodvisne" podružnice. Ta siloviti uspeh indiejev je trajal kar dobro desetletje, pa vendar je danes slika povsem drugačna. Poglejmo: Soderbergha večina gledalcev pozna le še kot avtorja značilnih hollywoodskih uspešnic, kakršen je niz Oceanovih; Miramax, vodilni predstavnik neodvisnih med studii, je bil nedavno dokončno ukinjen; termin indie pa uporabljajo le še nostalgiki. No, pa vendar ni mogoče reči, da je ameriški neodvisni film povsem zamrl, kar nenazadnje dokazujejo Linklaterjeva čudovita Fantovska leta, pa tudi Ned Rifle, s katerim se Hartley »vrača« na prizorišče, pa čeprav z njega ni nikoli zares odšel. Tudi njegov opus namreč pozna neko zarezo, globoko rano, ki ga deli na dva dela: na filme zgodnjega obdobja, od prvenca Neverjetna resnica pa do njegovega prispevka v serijo Leto 2000, kot ga vidijo ..., filma Knjiga življenja, ter na filme »izgubljenega« obdobja, ki se začne z njegovim edinim "studijskim" filmom, No Such Thing, zaključi pa ... Očitno z Nedom Riflom, zadnjih delom njegove »družinske« trilogije (ta se začne s Henryjem Foolom in nadaljuje s filmom Fay Grim), s katerim bi se lahko začelo neko novo obdobje. Z njim se Hartley namreč vrača k svojim koreninam, k svoji značilni avtorski poetiki. Zanjo bi lahko rekli, da so njeni ključni elementi zadržani, skoraj Keatonovski humor, izrazita stilizacija tako na ravni igre kot same forme, prežetost dogajanja z absurdom ter obravnava ozkega nabora tem, h katerim se vseskozi vrača. V njegovih delih se večina akcije odvija v nenavadnih, na trenutke celo presenetljivih in vedno liričnih dialogih, za gibanje in premike igralce pa se zdi, kot da so koreografirani. Ta pristop k vodenju povzema prizor iz filma Preprosti ljudje, kjer igralci zaplešejo na komad skupine Sonic Youth, a na ta način, da ples nadaljuje s pripovedovanjem zgodbe. In čeprav je eden ključnih elementov njegove poetike tudi repeticija, ponavljanje tako delov dialogov kot tudi celotnih prizorov, pa je izkušnja njegovih del vedno enkratna in neponovljiva. In prav zaradi tega je tokratna retrospektiva neprecenljiva.

Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).