Čeprav skuša delovati veliko bolj kompleksen, je zaplet precej linearen: FBI-jeva agentka Kate Macer (Emily Blunt) se na ameriški strani meje izčrpava v brezplodni bitki s posledicami mehiške vojne z drogami. Villeneuve nam že v uvodnih prizorih postreže s prizori trupel, zazidanimi v zidove zapuščene hiše v Arizoni; kmalu bodo sledili še odrezani udi in obglavljena trupla, za noge obešena z nadvoza v Juarezu.
Od režiserja Ženske, ki poje (Incendies), smo takih grotesknih tableauxov človeške groze seveda že navajeni. Portret človeštva, ki ga slika, je temačen, a obenem skrajno estetiziran. Zasluga gre predvsem direktorju fotografije, legendarnemu Rogerju Deakinsu, ki je z režiserjem sodeloval že pri trilerju Ugrabljeni, in ki tudi tukaj vihti svojo temno, prašno paleto nad nočno puščavsko pokrajino. Prav tako je izjemno učinkovita tesnobna glasbena podlaga Jóhanna Jóhannssona (Teorija vsega, Ugrabljeni), ki potrjuje gledalčev občutek disonance in odrezanosti od "normalnega" sveta.
Nenehnega pritoka drog, njihovih razpečevalcev, pranja denarja in kriminala FBI v ZDA seveda niti slučajno ne zmore krotiti. Priložnost, da bi to večglavo hidro morda končno zgrabili za vrat, se ponudi, ko na prizorišče (v japonkah) prikoraka skrivnostni agent ministrstva za pravosodje, Matt Graver (Josh Brolin), v spremstvu "svetovalca" brez priimka in s še manj jasnim opisom službe, Alejandra (Benicio Del Toro), ki bolj ali manj samo stoji v ozadju in mrko gleda izpod čela.
Resnična tema Sicaria v resnici seveda ni zrušenje tega ali onega antagonista (prav tako ga ne zanimajo civilne žrtve kartelskega nasilja in trgovine z drogo), pač pa spopad različnih ideologij okrog tega, kako se je problema sploh treba lotiti. Emily Blunt v tej dilemi pripade nehvaležna vloga moralne vesti; igralsko je briljantna, je pa škoda, da je v sklepni etapi zgodbe, ko je treba dejansko v akcijo, domnevna protagonistka popolnoma potisnjena vstran. (Vseeno velja pohvaliti dejstvo, da Villeneuve tipično moško vlogo spremeni v žensko, a je nato zaradi njenega spola ne izpostavlja ali obravnava drugače: vsekakor se agentke Mercer nihče ne boji udariti, "ker je punca".) Blazirani Josh Brolin pooseblja cilj, ki upravičuje vsakršna sredstva, del Toro pa je skriti as v rokavu, ki s sunkovitimi izbruhi brutalnosti postavlja na laž svoj videz utrujenega, dobrodušnega psa.
Načrt je preprost, ne pa preveč sofisticiran: Američani bodo z orožjem rožljali tako dolgo in tako naglas, da bodo sovražnika pripravili do "dramatično pretirane reakcije": ko bo njihov glavni osumljenec Manuel Diaz (Bernardo P. Saracino) poklican na zagovor v Mehiko, jih bo nevede pripeljal do glavnega mamilarskega lorda.
Graverju je očitno veliko do tega, da je Kate, ki se je doslej ukvarjala z reševanjem talcev, del njegove tajne operacije, čeprav iz razlogov, ki nimajo nujno opraviti z njeno sposobnostjo. Da kolega ne igrata z odprtimi kartami, agentki postane jasno, ko jo namesto v El Paso odvlečeta v samo leglo kartelskega nasilja, obmejni Juárez v Mehiki. Operativca hladnokrvno preslišita njene pozive k sledenju postopku, rutinirano inkorporirata mučenje v svoje zasliševalne prijeme in zmoreta kvečjemu ciničen nasmešek, ko je treba pojasniti širši načrt. Macerjeva je tako razpeta med poklicno podvrženost hierarhiji in instinktivni odpor proti situaciji, v kateri je očitno žrtev manipulacije.
Scenaristično Sicario boja proti drogam ne jemlje zgolj kot priročno akcijsko premiso, kar mu daje težo - vseeno pa igralec Taylor Sheridan, tukaj prvič v vlogi scenarista, zagreši nekaj kiksov v obliki pretiranega razlaganja ali eksplicitnega apeliranja na naša čustva (je res treba pokazati celo družinsko življenje pokvarjenega mehiškega policaja, da bi razumeli, da "je tudi on človek"?).
Film stopa v dialog z z dramo 00:30 - Tajna operacija, v kateri se je Kathryn Bigelow spraševala, ali je treba v boju z zlom nujno prestopiti na stran teme, v svoji zasnovi pa ne premore tiste kompleksne, prepletene mreže, s kakršno so operirali Soderberghovi Preprodajalci (Traffic); namesto tega razpada na (pre)lahno povezana poglavja. Morda skuša Villeneuve z meandrasto, zabrisano dogajalno nitjo podčrtati poanto, da boj proti kartelom ni jasno začrtana linija, pač pa razvejena, ciklična spirala nasilja in korupcije, v kateri tudi "good guys" ne morejo ostati neomadeževani.
Peripetija se tako ne stopnjuje proti streljaški katarzi, pač pa proti antiklimaktičnemu zaključku, v katerem ni pravega zmagovalca. Posamezno bitko lahko zmagaš ali izgubiš, je fatalistična (in ne ravno inovativna) poanta Sicaria, a vojna je večna. "Živimo v deželi volkov," z besedami enega od protagonistov.
Ocena: -4; piše Ana Jurc
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje