Garance Marillier (ki je videti kot mlajša sestra Saoirse Ronan) je Justine, pridna deklica, ki kot brucka začenja svoje prvo leto na prestižni veterinarski fakulteti, kjer že študira njena sestra Alexia (Ella Rumpf). Novi študenti so tarča (primerneje: žrtve) dolgotrajnega, izčrpavajočega iniciacijskega obreda - višji letniki jim sredi noči pomečejo vzmetnice skozi okna, jih vlačijo na celonočne zabave v spodnjem perilu in jih zalivajo z živalsko krvjo. Justine, ki je že vse življenje militantna vegetarijanka, mora v imenu vklapljanja pogoltniti tudi košček surovih zajčjih ledvic. Ko premaga začetno slabost in alergično reakcijo, se izkaže, da je meso v njej prebudilo spečo lakoto, ki se je prej nikoli ni zavedala. Od prvega surovega kosa piščančjih prsi iz hladilnika pa do malicanja človeškega mesa je pot presenetljivo kratka.

Kanibalsko prebujenje protagonistke je spretno vpleteno v zgodbo o odraščanju in iskanju lastne identitete, ki jo bo prepoznal vsak, ki je kdaj prestal univerzitetno izkušnjo. V kaosu prehoda iz družinskega gnezda v širni svet je težko najti svojo pravo identiteto. Justine, pridna punčka z nadpovprečnimi ocenami, eksperimentira s popivanjem in seksom, pri čemer ji je Alexia včasih v oporo, drugič pa njena največja sovražnica. Kot tekmovalna "veteranka" procesa vstopa v odraslo življenje noče olajšati nikomur, niti lastni sestri. Alexia, sicer manj inteligentna od svoje mlajše sestre, po drugi plati pa manj obremenjena s pričakovanji družbe in upoštevanjem pravil, bo Justine skušala naučiti, naj sprejme svojo pravo naravo - in morda v njej celo uživa.

Marillierova in Rumpfova sta znali pred kamero podati kompleksno sestrsko vez, zmes intimnosti in nasilništva, ki je ni treba posebej razlagati. Še posebej 18-letna Garance v glavni vlogi je tako srhljivo predana režiserkini viziji, da jo nekateri (upravičeno) postavljajo ob bok Sissy Spacek v De Palmovi Carrie (1976).

Francoska režiserka Julia Ducournau, za katero je Surovo prvi celovečerec (želeli bi si, da bi bil film uvrščen med Perspektive, saj bi sekcija po doslej videnem sodeč potrebovala močnejšo konkurenco), sama rada pove, da je velika oboževalka Davida Cronenberga. Zelo očitno je, da je body horror kanadskega mojstra zanjo močna vizualna referenca. Nadrealistični prizori veterinarskega življenja - konj na tekaškem traku, mrtvi psi na obdukcijskih mizah, rektalni pregledi krav, lakonične debate o posiljevanju opic - so v učinkovitem kontrastu s potoki krvi in incidenti gravža, zaradi katerih je občinstvo festivalov v Torontu in Cannesu menda množično zapuščalo dvorano. (Kino Komuna v soboto zvečer sicer še zdaleč ni imel polno zasedenih kapacitet, a smo vsi zdržali do konca.)

Srhljivi pridih nadrealizma samo še podčrtata neonska svetloba (včasih v laboratoriju, drugič na večernih zabavah) in elektronska glasba. Posamezni segmenti bi lahko bili vzeti naravnost iz Neonskega demona Nicolasa Windinga Refna, a je Surovo veliko bolj komunikativen film, ki tudi svoje protagonistke obravnava z neprimerljivo več naklonjenosti kot danski cineast.

Čeprav je pred nami v osnovi eksploatacijski film, pa ne eksploatira svoje osnovne premise: vprašanja prebujanja ženske seksualnosti se ne loteva na cenen, voajerski način, ki nam je pustil grenak priokus v številnih filmskih poskusih na to temo. Kratek prizor, v katerem sošolka Justine na stranišču mimogrede svetuje, da je vendar lažje bruhati, če uporabiš dva prsta, z malo besedami ogromno pove ne samo o tem, kako mlade ženske obravnava družba, pač pa predvsem o tem, kako mlade ženske obravnavajo sebe. V brutalnih iniciacijskih obredih in pri sadističnem dokumentiranju pijanskih izpadov za YouTube sodelujejo vsi, dekleta in fantje - krivda torej še zdaleč ni enostranska ali enoznačna. Tudi univerzitetni kampus očitno ne premore nobene figure avtoritete, ki bi bedela nad naivnimi bruci: edini profesor, ki ga vidimo, Justine razloži, da ne mara preveč pametnih študentov, medicinska sestra pa se na njen grozljivi izpuščaj odzove brez kakršne koli prizadetosti. Justinin cimer Adrien (Rabah Naït Oufella) je ne obsoja - zaradi svoje istospolne usmerjenosti je tega najbrž sam še kako naveličan -, a obenem tudi ob njenih najhujših zpadih ostaja bolj ali manj ravnodušen.

Surovo je seveda film, ki pozornost - in tabloidno obarvane naslove - pritegne s svojo krvoločnostjo. V resnici bo tudi utrjeni gledalec, ki je navajen na standardni repertoar grozljivk, morda kdaj v skušnjavi, da bi odvrnil pogled (francoski film me je nazadnje tako šokiral s slasherjem À l'intérieur (r. Alexandre Bustillo in Julien Maury), ki je imel, mimogrede, na krovu istega mojstra za posebne učinke, Oliviera Afonsa). A naj vas prvi vtis ne zavede: francoski šoker ne igra le na karto kontroverznosti in, hm, neprebavljivosti. Ko po še posebej nazornem prizoru z odrezanim človeškim prstom gledalec že misli, da smo dokončno zavili v smer gravža-zaradi-gravža-samega, se Surovo premeteno ogne tej pasti in nam namesto s praznim strašenjem postreže s čustveno poanto o tem, kaj pomeni biti človek, o tem, da se je treba za človeško moralo in dostojanstvo zavestno odločiti.

Prava groza se ne skriva v prizoru prežvečenega človeškega mesa - groza je zavest, da morda nikoli ne bomo zares poznali sebe in svojih najtemnejših vzgibov. Je skriti strah, da se v vsakem med nami skriva pošast, ki bi lahko kadar koli nenadzorovano izbruhnila. Surovo je poleg vsega drugega tudi vitalističen film: odločno zagovarja stališče, da pošast in človek v nas nista enakovredna, in tudi nakaže, za katero stran se je treba dejavno boriti.

Ocena: +4, piše Ana Jurc