Skupaj z dramo Manchester by the Sea, ki si jo prav tako lahko ogledate na Liffu, so ZDA tako letos postregle z dvema res močnima neodvisnima filmoma, ki vračata upanje v ameriško filmografijo, v zadnjih letih povsem okuženo od predelav in stripovskih ekranizacij ter kroničnega pomanjkanja scenaristične domišljije.

Za vsako ceno (Hell or High Water) pa odlikuje prav odličen scenarij Taylorja Sheridana, ki se je izkazal že s podcenjenim Sicariom in serijo Sinovi anarhije, ki v kombinaciji z inteligentno režijo Britanca Davida Mackenzieja, hipnotično kamero Gilesa Nuttgensa ter glasbeno podlago Nicka Cava in Warrena Ellisa poskrbi za film, ki vdahne novo življenje v žanr neovesterna.

Sama zgodba sicer ni nič, česar ne bi že (večkrat) videli v takšni ali drugačni preobleki - dva brata, eden predan oče in (vsaj na papirju) poštenjak, drugi gnilo jabolko družine, ki je zajeten del svojih 39 let presedel za zapahi. "Nikdar nisi razumel, da bo z upiranjem tepež trajal še dlje," pravi Toby (lepotec Chris Pine v svoji najbolj prepričljivi vlogi) večno neprilagojenemu Tannerju (Ben Foster), ko se spominjata težkega otroštva in nasilnega očeta. "Seveda sem, zato pa sem prasca ubil," se grenko nasmehne Tanner, ki ga Foster, morda eden najboljših karakternih igralcev svoje generacije, povzdigne v kompleksen in tragičen lik.

Hoja po robu - modus operandi
Za Tannerja sta kršenje zakona in hoja po robu način življenja, še več, zdi se, da je njegov celoten raison d'etre, zato brez težav privoli, ko ga mlajši in preudarnejši brat prosi za pomoč pri "popolnem zločinu" - oropala bosta več manjših podružnic banke Texas Midlands, da bi tako zbrala denar za odplačilo hipoteke z nafto bogatega družinskega ranča, ki bi ga Toby nato lahko prepisal na svoja sinova.

Po robinhoodovsko brata ropata banko za banko, odnašata iz malih, zakotnih poslovalnic sredi teksaške prašine po nekaj tisoč dolarjev v neoznačenih bankovcih naenkrat, ki jih nato v indijanski igralnici pretopita v neizsledljiva sredstva, ki jih Toby polaga v sklad za svoja sinova. "Vse svoje življenje sem bil reven, kot bolezen je, ki se prenaša iz generacije v generacijo. Ampak ne moja fanta, ne več," utemeljuje svoje početje.

Ali, kot film razlaga Mackenzie (Hallam Foe, Mladi Adam): "Kot filmskega ustvarjalca me vedno privlačijo zgodbe, ki niso črno-bele glede svojih moralnih odtenkov … Tako me je kot ena od prvin pri tem filmu zanimala tako imenovana 'povračilna kriminalnost', ko dobri ljudje počnejo slabe stvari iz dobrih razlogov. Mislim, da ima to ravnovesje neko zelo zanimivo razsežnost, zelo privlačno zame kot režiserja, še zlasti pri tem filmu."

O bratski ljubezni
Film ni brez stereotipov in klasičnih klišejev akcijskih filmov, a te Mackenzie in Sheridan zapakirata v mojstrsko in svežo preobleko, ki gledalca drži pokonci od prve do zadnje minute. Tobyja in Tannerja bi se dalo naglo odpraviti kot še en kajnovsko-abelovski dvojec, a sta oba lika precej bolj večplastna. In naj si Toby zastavi še tako poveličane cilje ropanja brez ene same žrtve ali poškodbe, nepredvidljivi in z nasiljem prepojeni Tanner pa jih vedno znova ruši, je vseskozi jasno, kdo je vso stvar spravil v pogon in bil torej odgovoren za celoten smrtni davek projekta, ne da bi izstrelil eno samo kroglo.

"Ne poznam nikogar, ki bi se izmazal s čimer koli," pravi Tanner bratu nekje sredi njune odiseje, ko trdno začrtan načrt že počasi začne kazati prve znake pokanja. "Zakaj si potem privolil v to?" ga vpraša Toby. "Ker si me prosil, bratec," samoumevno odgovori Tenner, ki lahko hladnokrvno, iz same objestnosti trešči starca, in s srepečim, psihopatskim pogledom ustrahuje blagajničarko, že minuto pozneje pa razkrije svojo toplo, človeško in skrajno nesebično plat, ko gre za brezpogojno bratsko ljubezen.

Komentar Amerike
Novodobnima Butchu Cassidyju in Sundance Kidu kmalu pride na sled Marcus Hamilton, polnokrvni teksaški ranger pred upokojitvijo (še en kliše akcijskih filmov), ki ga kot vedno izjemno upodablja Jeff Bridges. Marcusov antipol je njegov partner Alberto (Gil Birmingham), pol Mehičan, pol Indijanec, dvojec pa s svojo dinamiko in večnim, tudi precej politično nekorektnim zbadanjem poskrbi za najbolj zabavne dovtipe, pa čeprav gre tudi tu za že preverjen koncept, ki sta ga v Smrtonosnem orožju izpilila Mel Gibson in Danny Glover.

Sledi igra mačke z mišjo in lov za zločincema, pri katerem pa klasični avtomobilski pregon zamenja bolj pretanjen in premišljen psihološki lov, ki vrhunec doseže v končnem obračunu.

Kljub klasični zasnovi film podaja tudi močan socialni komentar Amerike in ameriške ruralne družbe, ki ji vladajo orožarska obsesija, na drugi strani pa jo ubijajo krvosesi v podobi bank. "Obožujem Zahodni Teksas," dahne Marcus in ni težko videti čara te od sonca sprane, od Boga zapuščene, a vseeno hipnotične pokrajine, kjer je beli človek podredil in ponižal tamkajšnje staroselce, preden so belega človeka podredile in ponižale banke.

Zahodni Teksas s svojimi pokristjanjenimi Komanči, potisnjenimi bodisi na obrobje družbe bodisi v igralnice, Zahodni Teksas s svojo nikdar izumrlo kulturo divjega zahoda, Zahodni Teksas, kjer domačini revščini kljubujejo s ponosom - in pištolo za pasom.

Film, ki je hkrati poosebljenje ikonične Amerike in hkrati njena kritika. Izvrstno.

Ocena: -5
Piše: Kaja Sajovic