"V glavnem vse filme vidim že prej. Distributerji so tako prijazni, da mi dajo povezave, včasih so bili to DVD-ji, screenerji," pojasni filmski kritik, ki slovi po tem, da levji delež svojega dela opravi ponoči, z obhajanjem premier in družabnih dogodkov pa ne izgublja časa. "Filmi pridejo v paketih, ki jih je treba hitro "pokuriti", preden lastniki povezavo razveljavijo."

Ali kdaj nad filmom obupa pred koncem ali pa si vsaj pomaga s prevrtavanjem naprej? "Tehnološki napredek je treba izkoriščati, če to možnost že imamo. Pri nekaterih filmih res ni potrebe, da bi jih človek gledal v celoti ali pa v takem vrstnem redu, kot so bili zmontirani," se zgovorno nasmehne Štefančič. "Ampak na Liffu je ta "težava", da je vedno več filmov, ki jih je treba pogledati od začetka do konca. Lani smo imeli enega najboljših Liffov - letos pa je še boljši. Hudo težavo bi imel, če bi moral našteti deset najboljših filmov letošnjega programa."

Vse težje je posneti slab film
Ta kvalitativni poskok je seveda posledica popolnoma oprijemljivih dejavnikov. "Doba dostopnosti filma, v kateri je ljudem vse na voljo in se je tehnologija pocenila, v času, ko s(m)o vsi normalno izobraženi o vsem, tudi o filmu, so filmi seveda boljši. Vse težje je posneti slab film. Parametre za to, kaj je dober film, bo treba popraviti - sicer bo kar naenkrat preveč "mojstrovin"."

Filmom, ki na koncu dobijo nagrado po izboru občinstva (zmaj), Štefančič ne posveča pretirane pozornosti. "Ko pride do odločitev občinstva, na dan priplava populistična izbira: nekaj preprostega, ampak ne hollywoodskega; mali, ekscentrični, simpatični posameznik v boju za preživetje, z odtenkom "etna", ampak na zahodnjaški način - to se mi zdi dobitna kombinacija pri festivalskem občinstvu. Kar je seveda rahlo skrb vzbujajoče. To, da ima občinstvo, ko enkrat vse sešteješ in odšteješ, tak prerez okusa, o njem pove več, kot sva midva tukaj pripravljena reči."

Najboljši slovenski film, ki to ni
Tudi po njegovem mnenju letos otvoritvenega filma - Omerzujevega Družinskega filma - nikakor ne gre zamuditi. "Če bi bil to slovenski film - pa ni -, bi bil gotovo najboljši slovenski film zadnjih let, tu nekje z Razrednim sovražnikom in, ironično, tu nekje s Pismi Sv. Nikolaju, ki jih je prav tako posnel Slovenec v tujini."

Razpad družine
Dober festival v sebi vedno nosi zrno družbene kritike, se strinja naš sogovornik. "Večina filmov, ki jih vrti Liffe, ima politične podtone, zadnja leta pa sploh. Tako kot se je po izbruhu krize vrnila politična ekonomija, se je vrnila tudi politična kinematografija. Večina filmov, ki jih bomo videli, je zaznamovana z neke vrste politiko, ki skuša biti alternativa mainstream politiki. Vsi filmi so bolj ali manj angažirani in se za nekaj zavzemajo - niso samo zgodbice, tudi kadar je morda videti, da gre samo za žanrski film. Lep primer je južnokorejski triler Krvava pisarna, v katerem možak pride domov iz pisarne in, za začetek, pobije svojo družino. Sodobni kapitalizem od človeka zahteva preprosto preveč, nam to pokaže. Kopica filmov letos govori prav o družini in o tem, kako se družine trgajo, kako se parajo, razpadajo. Kriv ni družinski zakonik - kriv je kapital."

Med evropsko ponudbo, ki je na Liffu najmočneje zastopana, je bil Štefančič "najbolj zaprepaden" nad Savlovim sinom režiserja Lászla Nemesa. "Popolna mojstrovina, briljanten film - in režijski debi. Zgodba je postavljena v Auschwitz, v kadru pa je ves čas protagonist - Jud, ki mora skrbeti za to, da so vsi njegovi rojaki odpravljeni v krematorij. Tour de force." Ogromno debitantov danes že v prvo posname mojstrovino, opozarja kritik, kar nas vrača k izhodiščni tezi, da je vse lažje posneti dober film.

Štefančič pa seveda ne skriva niti svoje ljubezni do "trash" filma, s kakršnim se v nekaterih svojih segmentih spogleduje sekcija Ekstravagance. "Od izbruha krize je bilo posneto rekordno število filmov o zombijih. Toliko jih je, da so žanr tako rekoč iztrošili. Neverjetno je, da se še vedno najde nekdo, ki najde nov, izviren pristop in film izpelje do konca - taka je Cesta mrtvih."

Katerih pet filmov morate torej ujeti, če imate na Liffu čas za samo pet predstav? Marcel Štefančič svetuje:

- Savlov sin (Saul fia, r. László Nemes, Madžarska)
- Krvava pisarna (O piseu, r. Hong Won Čan, Južna Koreja)
- Victoria (Victoria, r. Sebastian Schipper, Nemčija)
- Eisenstein v Mehiki (Eisenstein in Guanajuato, r. Peter Greenaway, Nizozemska/Mehika/Belgija)
- Ovna (Hrutar, r. Grimur Hakonarson, Islandija)
Več pa seveda v videointervjuju.