Najprej najosnovnejši podatki. Nemirna obala - slovenski naslov na žalost zabriše referenco na slavno popart umetnino Davida Hockneyja, ki je s svojo podobo presekane počitniške idile še kako pomembna - ni adaptacija biografske drame A Bigger Splash (1975), ki popisuje Hockneyjev razhod z ljubimcem Petrom Schlesingerjem, ampak remake erotičnega trilerja La Piscine, v katerem so bili leta 1969 vroči Alain Delon, Jane Birkin in Romy Schneider. Italijanski režiser Luca Guadagnino (I Am Love) je ohranil imena vseh štirih protagonistov in osnovni zaplet, si je pa med drugim vzel to svoboščino, da je dogajanje z Azurne obale preselil na italijanski ognjeniški otok Pantelleria, in tako zgodbo prestavil v neposredno bližino brbotajoče begunske krize (politični komentar v pripoved vstopa prek preslišanih televizijskih poročil in na trenutke vzbuja vtis prisiljene, skoraj eksploatacijske relevantnosti in aktualnosti, ki je bila naknadno stlačena v film).

Eden največjih Guadagninovih adutov je močna igralska zasedba: s tem imam v mislih predvsem Tildo Swinton v vlogi bowiejevske glamrokerice Marianne Lane, ki po operaciji glasilk v popolni tišini okreva na redko poseljenem italijanskem otočku blizu Sicilije; v luksuzni vili ji družbo dela njen dolgoletni seksi partner, režiser dokumentarcev Paul (Matthias Schoenaerts).

Njuno idilo sonca, plavanja in seksa kmalu prekine nenapovedani prihod Marianninega nekdanjega producenta (in ljubimca) Harryja (Ralph Fiennes v odpetih srajcah - a še raje popolnoma gol -, ki je s svojim hiperaktivnim kriljenjem in kričanjem utelešena mora vsakega introvertiranca). Ker je Harry s seboj pripeljal še svojo mlado, seksi hčerko Penelope (Dakota Johnson), ki jo je spoznal šele pred letom dni, je jasno, da smo nastavili ljubezenski štirikotnik, ki bo tako ali drugače privedel do posteljne drame. Prav tako je jasno, da je Harry s svojim junačenjem alfasamca in obujanjem spominov na divje stare čase, ko je produciral Rolling Stonese, možak v primežu krize srednjih let, ki skuša predvsem samega sebe prepričati, da je še vedno pomemben in zanimiv za nasprotni spol. Z njegovimi anekdotami, ki jim ni konca, podoživljamo divja poglavja iz Mariannine turneje: polni stadioni, kokain, zabave, sfižena zveza s Harryjem, ki jo je naposled predstavil Paulu.

Čeprav sta tudi Harry in Paul stara prijatelja, so producentove namere do nekdanje partnerice jasne ("Kaj misliš, da sem prišel na ta otok zaradi kaper?"), še bolj nelagodna pa situacija postane, ker nekakšna spolna napetost očitno obstaja tudi med Harryjem in njegovo lolitasto hčerko, ki obenem ob vsaki priložnosti flirta z na videz nezainteresiranim Paulom. Glavni poligon za pomenljive poglede in sugestivne geste je seveda bazen, okrog katerega naša četverica - večinoma brez besed - bíje svojo psihološko bitko. Tako si najbrž Američani predstavljajo dekadentne dopuste evropskih intelektualcev.

Nemirna obala je predvsem čutna poslastica, v kateri ne manjka skoraj poltenih prizorov hrane (pogled na Dakoto Johnson, kako je figo, je veliko bolj seksi od vsega, kar smo videli v Petdesetih odtenkih sive), slane kože in slikovite sredozemske pokrajine, ki jo zna direktor fotografije Yorick Le Saux poudariti brez nepotrebnega kiča.

Če kdo, potem Tilda Swinton ne potrebuje besed, da bi uveljavila svojo prezenco na filmu (posebno omembo si zasluži tudi njena fantastična garderoba z Diorjevim podpisom), medtem ko Ralph Fiennes več kot očitno neznansko uživa v zanj netipični vlogi: vanjo se vrže tako brez zadržkov, da v prizoru, v katerem se zvija ob taktih Emotional Rescue, mirno parira bokom Micka Jaggerja. Obenem pa se tik pod površjem njegove vulgarne brbljavosti skrivata slabo prikrit obup in samopomilovanje; v etapi filma, kjer Fiennesov lik manjka, se nastala praznina izkaže za preveliko, da bi jo preostali trije protagonisti lahko zapolnili. Schoenaertsov lik, po drugi plati kljub nakazani predzgodbi ni dovolj zanimiv, da bi njegovo neizbežno soočenje s Harryjem pričakovali kot trk dveh enakovrednih nasprotnikov.

Guadagnino skuša svoj film noir razvozlati v tempirani maniri kake Hitchcockove kriminalke, a v sklepnem poglavju postane zelo očitno, da zgodba ne premore kake vsebinske niansiranosti ali provokativnosti, na kateri bi lahko gradil; v najboljšem primeru v gledalcu sproži melanholičen razmislek o minljivosti življenja in ljubezni (ampak za take potrebe je na letošnjem Liffu veliko bolj priporočljiva Sorrentinova Mladost). Ponuja se seveda tudi razmislek o privilegiranosti in banalni zaverovanosti vase prebivalcev prvega sveta v primerjavi z usodo bežno uzrtih beguncev - a obenem se zdi, da film (s svojimi protagonisti vred) prej spada v tisto prvo skupino, kot pa da bi jo kritično motril.

Ocena: 3, piše Ana Jurc