Najbolj nenavaden med filmi v letošnjem naboru Simona Popka je gotovo film kolumbijsko-ekvadorskega režiserja Alejandra Landesa z naslovom Monos, ki je festivalsko pot začel na Berlinalu in Sundanceu.

Drugače kot preostali filmi iz Perspektiv, ki so prvenci in drugi filmi mlajših avtorjev, je Monos tretji Landesov celovečerni film, a ker je bil avtorjev prvenec dokumentarni film Cocalero – prikazoval je prvo predsedniško kampanjo Eva Moralesa, pred kratkim odstopljenega bolivijskega predsednika –, je Monos v resnici njegov drugi igrani film in zato ustreza Liffovemu tekmovalnemu programu.

Sorodna novica 30 let festivala Liffe: "Biti selektor je avtorsko delo, ki terja popolno iskrenost"

Monos gledalca prestavi v surov svet vojaškega usposabljanja mladih fantov in deklet v gorah v neimenovani južnoameriški državi. Njihova edina vez s svetom je prav tako nedoločena Organizacija. Pravzaprav so edini konkretnejši označevalci zunanjega sveta trije: starejša avtoriteta, ki obiskuje tolpo mladincev in mladink, ter ameriška zdravnica in molzna krava, za kateri morajo skrbeti v ujetništvu.

Za film je značilna povsod prisotna skrivnostnost, kajti ne vemo, kaj je Organizacija, niti ne poznamo razloga, zakaj so se ji mladi bojevniki pridružili. Gledalec opazuje distopičen, izmišljen svet gora in džungle, kjer vlada krut boj za preživetje, a hkrati otroška razposajenost in igrivost. Film je zato močna in doživeta prispodoba za svet, o katerem je želel spregovoriti Landes. Iz njega polzijo vlaga, nasilje, sodobne vojne, v katerih sovražnik ni jasno določen; hkrati pa je to svet najstnikov, v katerih prav tako potekajo burni notranji spopadi. Monos se bo v spomin gledalcev vpisal po intenzivnem, skoraj telesnem filmskem doživetju.

Film Angelo avstrijskega režiserja in scenarista Markusa Schleinzerja nagovarja drugo, bolj razumsko stran filmskega doživetja. Nastal je na podlagi resnične zgodbe o zgodovinsko in geografsko ne tako oddaljenem poskusu civiliziranja "divjaka". Neka dunajska grofica je v začetku 18. stoletja posvojila afriškega dečka Angela Solimana in z njim začela eksperiment, s katerim naj bi dokazala pomembnost "civilizacijskega procesa", ki naj bi – če bi bil uspešen – zabrisal domnevno vrojene razlike med ljudmi različnih ras. Toda eksperiment dečkove vpeljave med dunajsko dvorno elito je samo navidezno plemenit in human, kot nam prikazuje Schleinzerjev film. Vidimo, kako objekt civiliziranja postane zamenljiv in kot tak prav nič počlovečen, ampak poblagovljen. Ko grofici umre prvi posvojeni otrok, namreč po hitrem postopku najde naslednjega in vajo preprosto ponovi.

Schleinzer že v uvodu prek scenografije v film vpelje potujitveni učinek: prizor, v katerem grofica izbira med dečki, uvoženimi iz Afrike in postavljenimi v vrsto, se dogaja v povsem sodobni dvorani z električnimi lučmi, ki spominja na proizvodni obrat. Film sicer želi kostumografsko, scenografsko in tudi jezikovno zvesto ujeti zgodovinski trenutek, v katerega je postavljen, zato omenjeni prizor deluje kot nekakšna "posodobitev teme". Namig je jasen: gledalec naj pomisli, kateri so sodobni civilizacijski procesi in kdo so njegovi objekti.

Angela so si na dunajskem dvoru zamislili kot razstavni eksponat, namenjen kratkočasenju in prestižnemu razkazovanju aristokracije, prav tako pa ga je bilo mogoče, kot vidimo, tržiti in prodati naprej zainteresirani stranki. Ko pa Angelo želi pridobiti nekaj individualnosti in svoje lastne pobude v svojem zrežiranem življenju; ko se zaljubi in ko se začne na skrivaj dobivati z belopolto služabnico, se začne njegova pot navzdol. Dunajski dvor ga izobči.

Sorodna novica Slovenska manjšinska koprodukcija o izginulih dojenčkih potuje na Berlinale

Prav tako kot so Angela odvzeli njegovim pravim staršem in ga odpeljali v Evropo k novi družini, je bilo na začetku 90. let prejšnjega stoletja v Srbiji staršem kmalu po rojstvu skrivaj odvzetih približno petsto otrok. To je zgodba filma Šivi srbskega režiserja Miroslava Terzića.

Zdravniki naj bi staršem nato predstavili lažne zgodbe, češ da je otrok kmalu po rojstvu umrl, v resnici pa so ga predali ali prodali naprej v rejništvo. Dodati je treba, da nobena izmed stotin zgodb, kot nam pove odpovedna špica, v Srbiji še ni doživela sodnega epiloga. V državi že nekaj let poteka tudi intenzivna kampanja številnih mater, ki sumijo, da je njihove otroke doletela podobna usoda. Kampanjo je podprlo Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu in srbskim oblastem naložilo, da končno sprejmejo poseben zakon o izginulih otrocih in tej grozoviti aferi pridejo do dna.

Drama Šivi, ki je nastala v manjšinski slovenski koprodukciji, gotovo pomeni prispevek k tej kampanji, hkrati pa gre z igralskega stališča za zanimiv in navdušujoč izdelek. Isto velja za Laro, o kateri smo govorili že prejšnji teden, film odlikuje izjemna glavna ženska vloga šivilje Ane. Lahko bi dejal, da ga močno prešije in drži skupaj prav izvrstna srbska igralka Snežana Bogdanović. Njena zadržanost, molčečnost in nerazumevanje bližnje družine o dolgoletnem prizadevanju matere, da ne glede na vse odkrije resnico o svojem sinu, povejo več kot tisoč besed.

Sorodna novica "Ko sem hodil v te kraje, so mi ljudje pripovedovali povsem surrealne zgodbe"

Za konec naj omenim še svojega osebnega favorita, celovečerni prvenec režiserja Gregorja Božiča. Njegove Zgodbe iz kostanjevih gozdov takoj po Liffu prihajajo na redni spored naših kinematografov, zato bomo o filmu še govorili. Naj na tem mestu dodam le to, da ima film po vizualni in razpoloženjski strani otožnega hrepenenja več skupnega z velikimi sodobnimi kinematografijami, recimo rusko, kot pa s slovensko, v okviru katere je večinoma nastal. Skoraj prepričan sem, da velikemu talentu na Liffu vsaj kakšna nagrada ne uide.

Iz oddaje Gremo v kino, ki ji lahko prisluhnete spodaj.