Režiser, ki je slovenske gledalce v kinodvorane množico privabljal s Petelinjim zajtrkom in sloves režiserja, ki obvlada govorico spektaklov, potrdil še v odmevnem Šanghaju, se v novi avstrijsko-slovenski koprodukciji vrača z zgodbo o prvi svetovni vojni. Avstrijsko občinstvo si je film že ogledalo, slovensko pa ga bo prvič videlo v sklopu festivala Liffe. 27. novembra pa prihaja film tudi na redni spored kinematografov.

Gozdovi so še vedno zeleni (v izvirniku se naslov glasi Die Wälder sind noch grün) je zgodba o usodi dveh vojakov, stotniku Janu in koroškem vojaku Jakobu, ki edina preživita italijanski topniški napad na hrib Rombon, pomembno obrambno točko soške fronte. Ukazano jima je, da postojanke ne smeta zapustiti, vendar okrepitve ne prihajajo. Vojaka se znajdeta v dilemi med ohranitvijo vojaške časti in željo po vrnitvi domov.
Vajen pasti, ki jih lahko prinaša snemanje velikih filmov, se je Marko Naberšniku tokrat srečal predvsem z izzivom zgodovinske točnosti. Zgodovinski film zahteva eksaktnost in verodostojnost v najmanjših detajlih, kot so rekviziti, uniforme in vojaško izrazoslovje, zato je filmska ekipa tesno sodelovala z zgodovinarji in drugimi strokovnimi sodelavci.
Snemanje je sicer potekalo "le" 17 dni, zato pa so priprave zahtevale kar tri mesece časa, je v MMC-jevem spletnem klepetu zaupal režiser. Sem spadajo gradnja kulis, vaje z igralci, dodelava scenarija in izbira lokacij. Po padcu zadnje klape sta sledili še montaža in zvokovna obdelava, kar je celoten proces zaokrožilo na približno leto dni.

Film je posnet v nemškem jeziku z mednarodno igralsko zasedbo (igrajo Kristian Hodko, Michael Kristof, Clemens Aap Lindenberg in Simon Šerbinek), a Naberšnik ima nemščino že dolgo v malem prstu, zato jezik ni bil ovira. "Nemško govorim in razumem. Prihajam s štajerskega konca, kjer je nemščina vsem nam "domača". Učil sem se je v šoli in imam tudi sorodnike v Avstriji, tako da je nemški jezik del mene že dolgo," pravi.
Na soški fronti tudi njegov praded
Z zgodbo o prvi svetovni vojni se Naberšnik prvič ni srečal le za šolskimi klopmi, ampak mu je o tem pripovedoval že njegov praded, ki se je pred slabimi sto leti bojeval na soški fronti. Tam je bil ranjen, zato je imel na delu lobanje nameščeno kovinsko ploščico. "V šali je govoril, da je zato več vreden kot drugi. Iz tega obdobja je imel tudi vojaško sabljo, ki me je kot otroka najbolj fascinirala," pojasni režiser. Snemanje filma mu je odprlo nov pogled na ta grozovit čas, predvsem do spoznanja, da je bila prva svetovna vojna še bolj absurdna in grozljiva, kot jo je spoznal v šolskem obdobju.
Gozdovi so še vedno zeleno so nastali v avstrijsko-slovenski koprodukciji z zasebnimi finančnimi sredstvi, brez pomoči Slovenskega filmskega centra, celoten proračun pa je znašal 300.000 evrov. V Avstriji je sodelovala produkcijska hiša Artdeluxe Films, slovenski delež je prispevala produkcijska hiša Perfo (koproducenta sta Andrej Štritof in Aleš Pavlin).
Najnapornejši del snemanja je vedno delo na terenu
Produkcija filmov je povsod po svetu presenetljivo podobna, pravi režiser. "Priprave, delo z igralci, naporno snemanje na terenu, kjer si prepuščen vremenskim spremembam ... Tisto, kar projekte med seboj razlikuje, sta finančna in logistična podpora, ki sta pri kakšnih visoko proračunskih projektih bolj dorečeni. A bistvo ostaja enako – najnapornejši del snemanja je delo na terenu. Filmarji smo pri tem podobni cirkusantom – selimo se z lokacije na lokacijo, jemo pod milim nebom (catering na lokaciji), prah in utrujenost, ki te ves čas spremljata. Med snemanjem novega filma nas je pral dež, hladil sneg in po šestnajstih urah snemanja smo spali stoje." Snemanje filma je potekalo tam, kjer so pred skoraj sto leti potekali resnični spopadi prve svetovne vojne, na Mangartu v Julijskih Alpah, ob trdnjavi Kluže, prizore so snemali tudi v Iškem Vintgarju, na gradu Strmol in v filmskem studiu Viba v Ljubljani.
Uresničitev otroških sanj
Naberšnikovo veselje do filma sega nazaj do otroških let. "Lahko bi rekel, da so se mi z možnostjo opravljanja tega poklica uresničile otroške sanje." Vendar živeti samo od filma za režiserje in igralce v Sloveniji ni lahko, priznava, saj posnamemo premalo filmov, da bi bil lahko izkupiček zadosten. "Do filma v bistvu ni lahko priti. Lahko se ti sicer zgodi »prvi film«, a potem je treba nadaljevati trdo delo. Pisati nove scenarije, razmišljati o novih projektih. Primer: do zdaj sem tako ali drugače razvijal dvanajst različnih celovečernih projektov, a realiziral tri. Tako to gre... Nekaj konča v predalu, nekaj ugleda luč sveta."
Petnajst let po tem, ko se je sam kot prostovoljec prvič udeležil Liffa, se Naberšnik letos na festivalu predstavlja s svojim filmom. Dogodka pa se bo udeležil tudi kot gledalec in med filmi, ki jih kljub natrpanemu urniku gotovo ne bo zamudil, so Gospod Turner Mikea Leiga, Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju Roya Andressona in Birdman Alejandra Gonzalesa Inarrituja.

Več o tem, kaj nam je o nastajanju filma, pa tudi svojemu prvem doživetju festivala Liffe, povedal Marko Naberšnik, si oglejte v priloženem videoposnetku.