Marguerite Duras je knjigo napisala leta 1944, nanjo pozabila, jo desetletja pozneje našla, leta 1985 pa uredila in izdala pod naslovom La Douleur (Bolečina) pri tedaj ravno ustanovljeni založbi Paula Otchakovsky-Laurensa P. O. L. V slovenskem prevodu je knjiga Bolečina izšla leta 1997 v zbirki Svetovni klasiki pri založbi Amalietti v prevodu Vitala Klabusa. Literarno delo, zbrano v obliki štirih avtobiografskih in dveh fiktivnih kratkih zgodb, je zapisano v strašnem sedanjiku. Spominov nanjo beseda najraje ne bi preživela ali kot v knjigi in filmu dahne pripovedovalka: "Beseda utihne".

Bolečina, knjiga brez spomina je zažrta v Pariz med letoma 1944 in 1945 in tam jo lovi tudi novi film Marguerite Duras: Spomini na vojno Emmanuela Finkiela, ki je lani nastal po njeni literarni predlogi. Njena filmska adaptacija se izogiba zgodovinskemu spominu, živi le v svoji sedanjosti, ki jo v živo opisuje njegova pripovedovalka. Film se obnaša, kot da ve le to, kar vedo njegovi liki, z ničimer ne namigne na prihodnost. Ne pove nam, da so vsi glavni liki pozneje postali frontmani francoske politične in kulturne scene, da so s svojimi intimnimi odločitvami spremenili Francijo, literaturo, film, politiko. Vse, česar so se dotaknili, je ostalo v spominu. A mi jih spoznamo kot ljudi, ki jih bo čas morda pozabil, katerih prihodnost ni z ničimer zagotovljena. Nemčija še ni poražena, verjetno bodo vsak hip mrtvi, ne da bi kdo vedel za njihovo odporniško delovanje.

Ko se Marguerite pojavi pred nami v igralski izvedbi Mélanie Thierry, je mlada pisateljica z eno izdano knjigo, Les Impudents, ki je ravno spremenila priimek iz rojstnega Donnedieu v umetniški Duras (tudi tega nam film ne pove). Čaka na novice o smrti svojega moža Roberta (Emmanuel Bourdieu), ki ga so ga gestapovci odpeljal v koncentracijsko taborišče Dachau. Tolaži jo prijatelj in ljubimec Dionys (igra ga Benjamin Biolay, ki se ga morda spomnite kot Victorja Huga iz filma Osebna stilistka z lanskega Liffa). Trojica je del odporniškega gibanja, na sledi jim je francoski kolaborant vichyjske vlade Rabier (Benoit Magmiel), ki je velik oboževalec romana Les Impudents. Rabier začne vabiti pisateljico na prisilne večerje in sprehode, da bi od nje izvedel več o članih odporniškega gibanja, še posebno o njihovem prijatelju Morlandu – v zameno ji obljublja življenje njenega moža. Prizna ji celo, da je med aretacijo njenega moža z mize v njunem stanovanju ukradel rokopis njene nove knjige.

Film si ne domišlja, da bi lahko ujel ves roman, vso bolečino – osredotoči se le na žensko, ki paralizirana od čakanja odšteva dni do tedaj, ko bo izvedela, ali je njen mož živ ali mrtev. V zgodbo vpleta občutljivo vojno temo, kolaboracionizem ter melje poglede odpornikov in kolaborantov v skupno mrtvo točko – vojna taborišča, a jih ne postavlja v ospredje. V velikem planu je ves čas druga stran vojne, čakanje. Film zajema časovja, v katerih ljudje ravnajo iz panike in strahu, in ne vedo, kaj se bo zgodovinsko izkazalo za prav in narobe. In v samo središče tega postavlja do kosti prestrašeno žensko, ki bi rada videla moža živega. Like lovi, medtem ko se po pariških ulicah in kavarnah uklanjajo in vdajajo pod težo antagonista – nepremakljivega, destiliranega, neobvladljivega čakanja, ki mu noben suspenz iz grozljivk ne pride blizu. S tem nosi sporočilo, ki ga sedanja Evropa potrebuje, ko do begunske krize ne zna najti razumevanja. Film ujame življenje v času vzpona fašizma in usmerja pogled na tiste, ki so v vojni, čeprav čakajo stran od bojišč.

Knjiga Bolečina, po kateri je film nastal, pa kljub kratkosti zajame bistveno več od filma. Marguerite Duras na dobrih sto straneh skozi dnevniške zapiske in kratke zgodbe obenem ustvarja tudi nov literarni jezik. Tako nov je, da se niti literarna veda ne more odločiti, ali bi jo uvrstili v literarno smer novega romana ali bi morali za njeno pisanje izumiti še bolj novo smer. Bolečina je preplet pogovorov z različnimi člani "organizacije", kot imenujejo odporniško gibanje, slik dni čakanja na konec vojne, v katerih odmeva avtoričin stavek "sram me je, da živim", in tudi filozofski napor v iskanju načina, kako prenesti življenje po holokavstu. Način, ki ga predlaga Marguerite Duras, se redko pojavlja med mogočimi odnosi do druge svetovne vojne, tudi film ga ne omenja. Zapiše: "Na ta zločin lahko odgovorimo edinole tako, da naredimo iz tega zločin vseh. Da ga delimo z drugimi. Prav tako kot idejo enakosti, bratstva. Da bomo zločin prenesli, da bomo zmogli trpeti misel nanj, ga delimo."

Skupina Rue Saint-Benoit
Margurite Duras, njen (nekdanji) mož Robert Antelme in (novi) mož Dionys Mascolo so danes znani kot jedro skupine Rue Saint-Benoit, poimenovane po ulici, na kateri je Duras živela – tam so se v 40., 50. in 60. letih 20. stoletja dobivali. Za kuhinjsko mizo je vrelo odporništvo, izdajali so odporniški časopis L'Homme libre (Svobodni človek) in kovali novega človeka kot člani Komunistične partije Francije. Po vojni so bolj kot del partije postali znani po svoji kritiki do nje, se od nje teoretsko oddaljili, in bili iz nje izključeni (izstopiti se pač ni dalo). V stanovanju na Rue Saint-Benoit 5 so se srečevali še z drugimi velikimi francoskimi imeni, kot so Clara Malraux, Jean Genet, Edgar Morin, Alio Vittorini, Claude Roy, Georges Bataille in Maurice Blanchot.

In vse drugo je zgodovina ...
Marguerite Duras je po vojni postala ena najbolj odmevnih intelektualk 20. stoletja in bila leta 1959 nominirana za oskarja za svoj filmski scenarij Hirošima, ljubezen moja (r. Alain Resnais). Ustvarjalka, ki je pisanje žensk zastavila kot "prevajanje iz teme", je za roman Ljubimec leta 1984 dobila nagrado goncourt, postal je mednarodna uspešnica, po njem je posnet tudi film (Ljubimec, r. Jean-Jacques Annaud, 1992). Poleg pisanja je režirala gledališke predstave in filme. Posnela je kar 19 filmov, med njimi je najbolj znan celovečerec India Song, ki je s svojim soundtrackom donel na njenem pogrebu marca 1996. Dionys Mascolo je igral v nekaterih od njenih najslovitejših filmov, delal za založbo Gallimard in pisal filozofske razprave, kot je denimo Le Communisme (1953). Robert Antelme je po vojni podobno kot Primo Levi napisal roman o taboriščni izkušnji Človeška vrsta. Po izidu knjige o taboriščih ni nikoli več spregovoril. Četrti lik iz knjige/filma, njihov prijatelj odpornik, skrivnostni Morland, pa je po vojni postal francoski predsednik, Francois Mitterrand.