"Ljubimca postajata iz ure v uro bolj negotova. Sama sebe postavljata na laž, ponavljata že izrečeno. A dan prinese neizogibni konec zgodbe. Preden se zdani, prisostvujemo zadnjim trenutkom njunih skupnih ur in ti so strašni. Vedno," je Marguerite Duras zapisala v spremnem besedilu k drami.

Gre za zgodbo o paru, ki se ločuje, a se še zadnjič sreča po sodnem procesu, zgolj zato, da bi se pogovoril, pa zgodbo opiše Mojca Medvedšek, ki je sodelovala kot svetovalka za dramaturgijo. Protagonista dajeta vtis, kot da govorita ure in ure, vendar brez enega samega poljuba ali nežnosti.

Z zlomljenimi glasovi utrujenosti in neprespanosti se vračata v preteklost in se sprašujeta o resničnosti povedanega. Ona je bolj neobremenjena kot on, pozabila je več podrobnosti njunega trpljenja, napak in skupnega pekla. On na trpljenje še vedno gleda z naivnostjo, želi si ga iztrgati iz življenja, verjetno še vedno verjame v srečo. Par se ves čas vrača v labirint vseobsegajoče ljubezni, ki pa nima več upanja.

La musica II preigrava večno temo minevanja ljubezenskega čustva in nemožnosti ohranjanja odnosa. Sprašuje se, kaj se zgodi, ko zaljubljenost mine in ljubezen izgine, kaj narediti, ko osebi ne moreta ostati skupaj. Je konec neke zgodbe. Zgodbe o paru, ki poskuša končati in zapreti skupno zgodbo, a je ob tem obsojen na jasni poraz.

Namesto nasilja kot britev ostra beseda
Ljubezenske zgodbe se redko končajo mirno. In ko ženska in moški začrtata konec, je skoraj gotovo, da bo izbruhnilo tudi nasilje. Pri Marguerite Duras fizično nasilje, ki smo mu dandanes priče v vseh oblikah, in ki smo mu kot gledalci izpostavljeni ne le v vsakdanjem življenju, temveč tudi v umetniških praksah, zamenja kot britev ostra beseda, ki ne reže le mesa obeh protagonistov, temveč tudi gledalca.

Stik z drugim se naenkrat zdi kot živa rana, strašno brezno, psihična pretresenost, ki lik pripelje do tega, da bo eksplodiral, a ga avtorica vodi k notranji strtosti, notranjemu zlomu, ki ga ovije v sugestivno pridušenost, molk in mučno molčanje ter ga obenem obsodi na pot brez možnosti vrnitve, je še zapisala Mojca Medvedšek.

Drama Musica II (1985) je plod predelave gledališkega dela Musica (1965), h kateremu se je Marguerite Duras vrnila dvajset let pozneje, da bi ga, kot pravi sama, "ponovno izpisala in izostrila obup ob ločitvi dveh, ki sta se nekoč ljubila".

Delo je prevedla Suzana Koncut, scenograf je Iztok Vadnjal, kostumografinja Sara Šmrajc Žnidarčič, oblikovalec zvoka Tomaž Tomljanović in lektorica Tatjana Stanič. Premiera predstave, ki je nastala v koprodukciji CD in Pocket Teater Studio, bo nocoj ob 21.00, druga premiera bo v nedeljo ob isti uri.