Prvenec mlade švedske režiserke Amande Kernell, po očetu pripadnice ljudstva Sami, sega v 30. leta prejšnjega stoletja, v prednacistično obdobje porasta rasnih teorij po Evropi.

Na Švedskem so bili predmet kvaziznanstvenega proučevanja takrat Samiji oz. Laponci. "Vaši možgani so manjši od naših, zato niste sposobni delovati zunaj svoje lastne skupnosti," pojasni učiteljica svoji 14-letni samijski učenki Elli Marji (izjemna naturščica Lene Cecilia Sparrok), zakaj ne more študirati v mestu.

Poskusi v slogu nacistov
Replika sledi mučnemu prizoru, ko podeželsko šolo na severu Švedske obiščejo gostje iz Uppsale. Od občudovanja "eksotičnih" narodnih noš malih Samijev in otipavanja las učenk kmalu preidejo do konkretnejšega proučevanja - otrokom izmerijo obseg glave, dolžino nosu in popišejo barvo polti, preden jih prisilijo, da se slečejo, in jih fotografirajo.

Režiserka se je v teh kadrih načrtno ognila preeksplicitnosti, da ji ne bi bilo treba prikazati vseh ponižanj, a ta so tudi brez posnetkov genitalij več kot občutna. Prav tako v filmu ni medicinskih poskusov, ki so jih izvajali v tovrstnih internatih, kamor so hodili Samiji - med njimi tisti, ko so Samijem vbrizgali krvni serum, ki naj bi jim spremenil barvo kože, da bi se tudi na videz bolj razlikovali od arijcev.

Nečista kri ne želi šokirati, ne želi popisati vsega, kar se je dogajalo s Samiji v 30. letih, temveč režiserko bolj zanima manjkrat obravnavana tema sovraštva do samega sebe kot "drugorazrednega" naroda. Izbor glavne igralke, skozi oči katere spremljamo celotno dogajanje, je pri tem ključnega pomena. Ella Marja se vam kot konflikten, polarizirajoč lik ne bo nujno prikupila, niti ni nujno, da njene vzgibe povsem razumete, a Sparokkova blesti s svojo tiho, nakopičeno jezo, sramom in ponosom hkrati do lastne krvi, odtujenostjo ter željo pripadati svetu, ki jo zavrača. Naj si bo še tako redkobesedna, njena mimika, skupaj z vsakim kadrom, odraža tesnobnost, ki preveva Nečisto kri.

Izgubljeno ljudstvo
Film nadvse subtilno, brez kake večje drame, prikaže pot Elle Marje od domačega nomadskega tabora, od koder se s svojo mlajšo sestro odpravi do internata, do Uppsale, kamor zbeži po obisku švedskih raziskovalcev. "Nočem biti kot v živalskem vrtu," vzkipi nad mamo, ko ji sporoči, da odhaja. V Uppsali se ji sicer kaj dosti bolje ne godi – na rojstnodnevni zabavi njene simpatije jo skupina študentov antropologije, fasciniranih, da imajo v svoji sredi nekaj tako eksotičnega, nagovori, da jim po samijsko zajodla, kar se izkaže za samo še eno ponižanje.

Rezultat je dekletovo zavestno zatrtje lastne identitete in popolna asimilacija s švedsko družbo in kulturo – vsaj na videz. Film se odpre in sklene v sodobnem času, ko zdaj že zelo priletna Ella Marja (predstavlja se kot Christina) nič kaj rada pripotuje s sinom in vnukinjo na sestrin pogreb na Laponsko. Medtem ko sin in vnukinja s pristnim zanimanjem spoznavata samijsko kulturo, Ella Marja ostaja sovražno razpoložena do skupnosti, ki jo je pred toliko leti zapustila, pretvarja se, da ne razume samijsko, in ljudem govori, da prihaja z juga Švedske.

Film ne potrebuje veliko drame ali dialogov, da nas postavi v kožo Samijev, v kožo izgubljenega ljudstva (danes jih je na Švedskem samo še 2.500), razklanega med tradicijo in obupanih poskusov pripadnosti – pa naj si bo eni ali drugi strani. Kot je povedala režiserka: "Nečista kri je ljubezenska izjava za tiste, ki so odšli, in tiste, ki so ostali. Prežeta s samijsko pesmijo in krvjo."

Film je lani na festivalu v Benetkah prejel nagrado za najboljši prvenec na Avtorskih dnevih, v Seattlu veliko nagrado žirije in nagrado za najboljšo igralko, v Tokiu pa posebno nagrado žirije in nagrado za najboljšo igralko.

Ocena: 4; piše Kaja Sajovic