Po besedah 30-letne režiserke danes v skladu s tradicionalnim izročilom življenja in oblačenja na Švedskem živi samo še kakšnih 2.500 Samijev. Čeprav je kot rojena Samijka s svojim celovečernim prvencem želela opozoriti na nezavidljiv položaj tega domorodnega prebivalstva na Švedskem, pa je Sami Blood vse prej kot film o ponosu. "Odrasla sem v družini, v kateri nekateri starejši niso hoteli priznati svojih povezav s Samiji, čeprav so pripadniki tega ljudstva,« razloži Kernellova. "Samijski jezik je bil prvi, ki so se ga naučili, a so pozneje vseeno privzeli švedska imena in priimke. Popolnoma so se asimilirali in svojim otrokom sploh niso povedali, da pripadajo Samijem."

Razlogi za zanikanje identitete v bremenih iz preteklosti
Razlogov za takšno zatrtje lastne identitete je več, večina pa izhaja iz zgodovine odnosov med Samiji in Švedi. Ljudstvo je bilo namreč skozi zgodovino nenehno v sporu z lastniki zemljišč, na katerih so prebivali, ti pa nanje še danes izvajajo pritisk s pomočjo države in politike.

To je še posebej prišlo do izraza v 30 letih preteklega stoletja, v obdobju porasta rasnih teorij po vsej Evropi, kar je tudi čas, ki ga Kernellova orisuje v filmu Sami Blood. Švedska je takrat po zaslugi Univerze v Uppsali igrala pionirsko vlogo pri t. i. "rasnih raziskavah", kjer so poskušali pod krinko objektivne znanosti potrjevati rasistične družbene teorije, ki so jih nato izvažali v nacistično Nemčijo.

"Inštitut v Uppsali je bil prva tovrstna znanstvena ustanova na svetu. Direktorja tega inštituta so še posebej zanimali Samiji, ki so bili po njegovem mnenju na nižjih stopnjah evolucije. To mišljenje se je takrat preneslo tudi v politiko in hitro se je uveljavilo mnenje, da je treba za Samije poskrbeti, ker tega ne zmorejo sami. To je seveda predvsem vključevalo sprejemanje odločitev v njihovem imenu."

Tako so nad pripadniki ljudstva izvajali poskuse, o kakršnih danes večinoma beremo v poglavjih iz nemške nacistične zgodovine. "Veliko raziskav so opravljali v internatih, kamor so hodili otroci Samijev, in so na njih izvajali medicinske poskuse. Eden izmed njih je, denimo, vključeval vzbrizganje krvnega seruma, ki naj bi Samijem spremenil barvo kože, da bi se tudi na videz bolj razlikovali od arijcev. Raziskave so seveda spodletele, a so vseeno proizvedle veliko idej in teorij, ki jih niso nikoli dokazali, a so vseeno krožile v takratni družbi."

V filmu je režiserka veliko pozornosti namenila prav poustvarjanju tega okolja, v katerem so otroci iz ljudstva Sami spopadali s predsodki in ponižanji v imenu raziskovanja. "Za film smo si izposodili nekaj izvirnih kosov opreme iz tistega časa. Denimo inštrument za merjenje obsega lobanje in nemški priročnik z navodili za njegovo uporabo. Včasih so imeli takšne inštrumente pri sebi zdravniki, zobozdravniki, antropologi in učitelji, ki so pomagali pisati rasne evidence družin povprek več generacij. V namen teh raziskav so Samije tudi fotografirali, in sicer tako, da so morali goli pred kamero pozirati v devetih položajih, da so s tem ugotovili razmerja rok in nog ter poraščenost telesa. Hotela sem, da je to vključeno v film, a na način, da mi teh ponižanj ni bilo treba uprizoriti, tako da jih v filmu eksplicitno ne vidite."

Na Švedskem o tej temi še vedno pogosto molčijo
Pričakovali bi, da bo Švedska danes imela razčiščen odnos do tega poglavja svoje zgodovine, a Kernellova pravi, da ni tako. "Ko sem hodila v osnovno šolo, je bila celotna zgodovina Samijev v učbenikih omenjena z enim samim stavkom in z eno fotografijo. Če nisi imel učiteljice, ki bi jo ta tema zanimala, je bilo to vse, kar si izvedel o tem. Tako da danes niti ne gre toliko za to, da bi bili Samiji v medijih stereotipizirani, temveč za to, da ljudje na Švedskem o vseh teh ponižanjih, rasnih raziskavah in političnih pritiskih še vedno ničesar ne vedo, ker o tem nikjer ne berejo."

Za zunanje opazovalce je to toliko bolj presenetljivo, ker Švedsko po navadi idealiziramo kot eno najnaprednejših držav na svetu. "Švedi mislimo, da smo v vsem tako dobri," režiserka v smehu odgovori na to opazko in poudari, da se glede tega vprašanja ne strinja s tem opisom. "Večina ljudi na Švedskem tega vprašanja sploh ne dojema kot kolonialno zgodovino svoje države. Švedske, denimo, sploh ni med podpisnicami konvecije ILO-169, ki ureja pravice domorodnih ljudstev, kot so to storile mnoge druge države, na ozemlju katerih živijo takšna ljudstva. Denimo Norveška, kjer prav tako živijo Samiji. Na Švedskem pa kot da ta problem zares ne obstaja. Samiji imajo sicer svoj parlament, ta pa je v resnici samo majhen oddelek, ki ima v odnosu do švedskega parlamenta zgolj svetovalno funkcijo."

Usode mnogih Samijev niso zgodbe o pogumu in ponosu
Kernellova se zgodbe v filmu Sami Blood v nasprotju s konvencijami hollywoodskih filmov ni lotila z vidika ponosa in boja za pravice. Glavna protagonistka je namreč ženska, ki kot najstnica v 30. letih preteklega stoletja po prisilnem bivanju v internatu zatre svoj samijski rod in postane del večinskega švedskega prebivalstva, kot so to storili nekateri režiserkini sorodniki v preteklosti.

"Med Samiji je bilo veliko takšnih primerov in vedno sem se spraševala, kaj se je zgodilo z njimi, od kod vsa ta jeza in občutek sramu. Zanimalo me je, ali lahko res kar tako postaneš nekdo drug in zanikaš svojo preteklost. Kot otrok sem si vedno želela vedeti odgovor na to vprašanje, a sem se v družini vedno srečevala z molkom. Vedno sem mislila, da se enkrat mora zgoditi neka sprava teh ljudi s preteklostjo, a ko sem spoznala, da se to nikoli ne bo zgodilo, sem se to odločila prevesti v film. To so v mnogih družinah na Švedskem še danes odprte rane."

Ekipa filma je na premieri v Benetkah nosila tradicionalna samijska oblačila, ki jih vidimo tudi v filmu. Režiserka pa teh oblačil v otroštvu vendarle ni pretirano razkazovala naokrog. "Nosila sem jih samo ob posebnih priložnostih, denimo na prireditvah. Ko sem odraščala, jih zunaj kroga družine sploh nisem želela nositi. Preprosto nisem hotela, da bi sošolci vedeli za mojo pripadnost. To pa zato, ker je bilo vedno veliko ozemeljskih sporov med Švedi in Samiji, iz česar izhaja veliko sovraštva v obe smeri. Kot najstnica zato sploh nisem načenjala teh pogovorov."

Razlika med Samiji in mnogimi drugimi avtohtonimi ljudstvi v odnosu do večinskega prebivalstva je, da se Samiji od Švedov ne razlikujejo nujno po zunanjem videzu. "Zato se lahko zlahka pretvarjaš za Šveda in nihče ne bo vedel. Zato je tudi to dejanje menjave identitete toliko Samijev videlo kot nekakšen sanjski scenarij. Samo zamenjaš oblačila in že lahko postaneš Šved. Ker smo tudi mi belci, nihče ne ve, da smo drugačni. Tu sta seveda še naglas in vedenje. Izkaže se, da ne moreš kar tako zamenjati družbenega razreda, ker se tvoje telo vede drugače. Ta tematika me je tako zanimala zato, ker gre pri tem hkrati za zelo dekliški problem. Večina deklic ima idejo, da bo spremenila svoje telo in bodo postale nekdo drug, da bodo zlezle iz svoje kože. A te preobrazbe ne moreš nikoli izvesti v popolnosti."

Ravno zaradi tega je odnos med občutki ponosa in sramu v tem primeru tako kompleksen. "Te starejše ženske, ki so opravile tak prehod med družbenimi razredi, niso bile nikomur za zgled. Preprosto šle so stran od svojih družin. Nikogar ni bilo, da bi bil ponosen na njih. In zato jim nikoli ni popolnoma uspelo, saj so se znašle v nekem tretjem prostoru – nikoli več tam, od koder so prišle in niti ne del družbe, del katere so želele postati. Vedno sem se spraševala, ali je za to potrebna moč ali pa je to slabost."

Bi lahko režiserka sama zase torej rekla, da je danes ponosna Samijka? "Gre za oboje hkrati, za ponos in sram. Mislim, da sem odrasla z obema občutkoma hkrati. Obkrožena sem bila z veliko molka glede vprašanja našega rodu, a tudi z veliko ponosa. Včasih je to dvoje težko združiti skupaj."

Film kot priložnost za širjenje znanja
Motivacija za ustvarjanjem celovečernega filma o Samijih je bila tudi ta, da so takšni filmi v Skandinaviji zelo redki. »Ni veliko filmov, ki bi jih naredili pripadniki ljudstva Sami. Nazadnje je bil tak film posnet na Norveškem pred osmimi leti, in sicer Upor v Kautokeinu (2008, Nils Gaup). Pred tem je bil nazadnje tak film Stezosledec (1987, Nils Gaup), ki je bil nominiran za oskarja za najboljši tujejezični film. Oba sta bila posneta po resničnih zgodovinskih likih. Obstajajo sicer še drugi filmi z elementi Samijev, a ne tako celovito. Naš film je, denimo, celo prvi celovečerec, ki ga je finančno podprl Mednarodni samijski filmski inštitut, saj so pred tem imeli dovolj denarja samo za podpiranje kratkih filmov.«

Film Sami Blood bi utegnil to spremeniti, ne samo zato, ker je to eden redkih filmov o Samijih, temveč ker so se ustvarjalci že začeli dogovarjati s šolami na Švedskem, da bi ga kot izobraževalno gradivo predvajali na šolskih projekcijah. Ker je film v Benetkah osvojil nagrado Europa Cinemas, ki z nagrajenim naslovom omogoča lažjo distribucijo po kinih v Evropi, obstaja precejšnja možnost, da bomo film v prihodnjem letu videli tudi v slovenskih kinih.