Oblika vode je po blockbustrski prenapihnjenosti Ognjenega obroča in razkošnem manierizmu Škrlatnega vrha vrnitev k osnovnim principom Del Torovega filmskega ustvarjanja: pripoved o osamljenih dušah in neverjetnih pravljičnih bitjih, ki jo zaznamujeta neverjetno detajlirana scenografija in alegorija temačnih političnih sil 20. stoletja. Elegantni izdelek je prežet z vizualnimi referencami na vodo, od uvodnega prizora (protagonistka lebdi v potopljeni dnevni sobi kot na razbitini Titanika) do tega, kako se kapljice lovijo in stikajo na mokrem oknu avtomobila in "modrosti dneva" na Elizinem koledarju. "Čas je reka, ki teče k nam iz preteklosti." Oblika vode je med drugim tudi klasični film o pošasti, posnet kot stiliziran muzikal stare šole (čeprav je petja in plesa le za pokušino).

Eliza (Sally Hawkins) je čistilka v vladnem laboratoriju v Baltimoru. Smo v prvi polovici šestdesetih in paranoja pred vohunskimi "rdečkarji" je vseprisotna. Elizina edina prijatelja na svetu sta sosed Giles (Richard Jenkins) in sodelavka Zelda (Octavia Spencer). Njeno življenje odteka v ritmu umerjene rutine, dokler nekega dne v ustanovo ne pripeljejo skrivnostnega tovora; Eliza opazi, da se v ogromnem akvariju nekaj premika. Že nekaj dni pozneje, po krvavem incidentu, zaradi katerega je morala po tleh pobirati odgriznjene človeške prste, "tovor" vidi tudi na lastne oči: morsko bitje z ribjo glavo, ki stoji na dveh nogah in vanjo zre z ogromnimi mokrimi očmi. (Videti je kot kak naslovni junak iz klasičnih "filmov o pošastih" iz petdesetih, a seveda neprimerljivo bolje. Klasika Creature from the Black Lagoon (1954) je bila za Del Tora, kot je potrdil tudi sam, močna vizualna opora.)

Morski mož (Doug Jones) ne more govoriti, kar pa konec koncev velja tudi za Elizo - zaradi poškodovanih glasilk je nema. Kmalu se začneta sporazumevati prek osnov znakovnega jezika, trdo kuhanih jajc, ki jih dekle pušča ob ujetnikovem ribniku, in plošč Bennyja Goodmana. Zaljubljena sta.

Vsaka pravljica potrebuje tudi svojega zlikovca in v Obliki vode to ni luskavo bitje iz globin, pač pa vladni agent Strickland (Michael Shannon). Strickland je na prvi pogled urejen, dostojen možak z ženo, otroki in hišo v predmestju - in seveda je tudi ciničen psihopat, obseden z vivisekcijo bitja iz amazonskega pragozda in posledično, tako vsaj on to razume, zmago v hladni vojni. Med ključnimi liki je še doktor Hoffstetler (Michael Stuhlbarg), ki sicer varuje nevarno skrivnost, a bo v naši pravljici odigral vlogo dobre vile, ki priskoči na pomoč, ko se vse zdi brezupno.

Guillermo del Toro je seveda režiser, ki ga v veliki meri definira njegova ljubezen do pošasti - in ta ljubezen je pronicala v vsako poro Oblike vode, ne samo v sofisticirani dizajn ribjega bitja. Scenarij premore nemalo humorja (skoraj vsaka replika nenadkriljive Octavie Spencer je čisti užitek), a ta humor nikoli ni na račun romance v srcu zgodbe. Moč ljubezni Del Toro obravnava s tako iskrenostjo, da se večini gledalcev ne bo zdelo smešno ali odvratno, ko ljubimca svojo zvezo tudi telesno použijeta. Film je, presenetljivo, tudi precej erotičen: Eliza ni ravno aseksualna Disneyjeva princeska. Ljubezen je najbolj dragocena stvar v življenju, je sporočilo Oblike vode, in zaljubljenci najdragocenejša bitja. Enake nežnosti kot Eliza je od režiserja deležen tudi Giles, ki je nesrečno zaljubljen v natakarja v lokalni slaščičarni. Nimajo vsi te sreče, da bi našli nekoga, ki jim vrača ljubezen, je poanta Gilesove usode, in komur je to uspelo, mora narediti vse, da mu ljubljeni ne spolzi iz rok.

Prav gotovo ni brez simbolike, da so ženska brez glasu, temnopolta snažilka in gejevski umetnik v prvi vrsti upora proti uniformirani represiji večinske družbe v šestdesetih. Guillermo del Toro na veliko manj pridigarski in ekspliciten način poda obsodbo, ki se jo tako zelo napreza ubesediti Pokvarjeno predmestje Georgea Clooneyja. Glasbena podlaga Alexandra Desplata je nič manj kot čudovita, barvna lestvica filma pa se giblje nekje med petdesetimi odtenki zelene. (Del Toro je sprva menda hotel posneti črno-beli film, a bi bilo to predrago).

Najbrž nobena kritika filma ne more mimo primerjave z Del Torovo mojstrovino Panov labirint (2006) - in v resnici sta filma v nezgrešljivem sorodstvu, pa čeprav je zgodnejši veliko temačnejši. Predstavljajte si Panov labirint kot eno od originalnih Grimmovih ali Andersenovih morbidnih pripovedk, Obliko vode pa kot kasnejšo, Disneyjevo obdelavo podobne teme. Če Panov labirint še ohranja seme krutih vekov, v katerih so pravljice nastajale (vojne, lakota, epidemije), Oblika vode vse te motive za kasnejše "bralce" nekoliko omehča.

Soočenje z zlom je torej manj neposredno, a je tudi Oblika vode, da ne bo nesporazumov, pravljica samo za odraslo občinstvo. Zgodba se razplete točno tako, kot nekje na sredini nakaže, da se bo razpletla, in namesto z dramatično napetostjo izzveni z nežnim, sentimentalnim vzdihom. Niti izbruhi eksplicitnega nasilja ne morejo prepričati, da je Oblika vode resnično subverziven izdelek. Film leta? Po mojem mnenju ne. Je pa zagotovo ena najbolj estetsko dovršenih hvalnic čarobnosti pripovedovanja zgodb, kar jih boste letos videli.

Ocena: 4, piše: Ana Jurc