Sean Baker, ki je že s Tangerine (2015), gverilskim filmom, v celoti posnetim na prenosni telefon iPhone 5s, dokazal, da je eden najbolj talentiranih režiserjev mlajše generacije s posluhom za socialno ogrožene, je s Projektom Florida naredil še korak dlje, čeprav je koncept še vedno isti - bedo in revščino zapakirati v živahno, "poprealno", kot temu pravi Baker, preobleko.

Film si velja ogledati v kompletu z Ameriško ljubico (2016) britanske režiserke Andree Arnold, ki smo jo lahko na Liffu gledali lani. V veliko pogledih gre za zelo podobna izdelka, ne da bi bil eden inferioren drugemu.

Arnoldova je podala z Ameriško ljubico, po mojem mnenju, najbolj izpopolnjen prikaz prave Amerike - tiste Amerike, skrite za bleščečimi fasadami, ki nam jih mainstream ameriški filmi tako radi prodajajo. Amerike "belih izmečkov" (white trash) iz prikoličarskih parkov in socialnih stanovanj, katerih obstoj bi številni radi izbrisali. Da je tak film, s toliko občutka, zrelosti in pristnosti, posnela Britanka, je še toliko impresivneje.

V senci Disneylanda
Bakerjev Projekt Florida v nasprotju z Ameriško ljubico, ki bi ga lahko žanrsko označili za film ceste s trenutki epskosti, poteka na eni sami lokaciji, magični samo v ironičnem imenu - motelu Magic Castle, v katerem se občasno (a bolj po nesreči) ustavijo turisti na poti v floridski Disneyland, sicer pa je ta svetlo vijoličasto popleskana drugorazredna nastanitev ob avtocesti in le streljaj od striptiz klubov in restavracij s hitro prehrano rezervirana za tiste, ki Disneylanda nikdar ne bodo videli od znotraj.

Tu s svojo mamo samohranilko Halley (Bria Vinaite v svoji prvi vlogi) živi šestletna Moonee (izjemno pristna in prikupna Brooklynn Prince), ki dneve preživlja popolnoma brezskrbno s prijateljema Scootyjem (Christopher Rivera) in Jancey (Valeria Cotto; oba s svojo naravno igro dodobra prispevata k prepričljivosti). Ob pogledu na njihove vragolije bo morda marsikoga odvrnilo od materinstva - otroci izklapljajo elektriko v motelu, pljuvajo po avtomobilih, se podijo vsem pod nogami in kričijo, turiste opeharjajo za sladoled, nazadnje pa celo podtaknejo požar, kar ima nazadnje resne posledice za vse.

Skozi otroške oči
Baker nam večji del filma predstavi skozi otroške oči, pri čemer niti za trenutek ne skuša v gledalcu vzbuditi pomilovanja - za Moonee in druščino je "Magični grad" otroško igrišče, živih barv, vseskozi obsijano z žgočim floridskim soncem. Tetovirana, neotesana in mestoma sebična Halley sprva ni nujno najbolj simpatičen ali empatičen lik, a po najboljših močeh skrbi za hčerko in se trudi redno plačevati najemnino - pa naj si bo s striptizom, prodajo diskontnih parfumov mimoidočim ali pa, ko ji gre že res za nohte, s krajo in prostitucijo.

A tudi tu Baker ne skuša v gledalcu vzbuditi pomilovanja, ampak nas brez moraliziranja in brez cenenega trkanja na vest postavi v Halleyjin brezizhodni položaj, kjer so tovrstni postranski posli edini način preživetja. A je tudi ta mizerni obstoj predstavljen s toliko življenjske sle, živahnosti in duha, da se z veseljem spuščamo po Bakerjevem norem toboganu.

Od čapelj do pedofilov
Omeniti je treba še Willema Dafoeja, nedvomno največjega zvezdnika filma, odličnega v vlogi upravnika Bobbyja, ki se trudi po očetovsko zaščititi Halley in Moonee, pa čeprav mu parata živce. Bobby skrbi za vedno svežo vijoličasto fasado motela, za zakrivanje oprsja priletne privrženke FKK-ja ob motelskem bazenu, za odganjanje čapelj z dovoza - in za odganjanje pedofilov z otroškega igrišča. Samo še en dan več v Magic Castlu - kjer je tisti pravi Disneyjev magični grad oddaljen le streljaj, a cel svet stran.

*Še opomba glede lokacije: Disneyjev zabaviščni park Čarobno kraljestvo (Magic Kingdom), zgrajen okoli pravljičnega gradu in junakov, ki bivajo v njem, se je v Orlandu na Floridi odprl leta 1971 kot "najsrečnejši kraj na svetu", kot so obljubljali obiskovalcem, ki za vstopnino odštejejo od sto dolarjev po osebi dalje. Da bi nastanili poplavo turistov, ki so se takoj začeli zgrinjati nad atrakcijo, so v senci te kičaste imitacije bavarskega gradu Neuschwanstein v okolici kot gobe po dežju pognali moteli. Ti so po finančnem zlomu dobili novo klientelo - floridski delavski razred in brezposelne, ki so bili po zlomu nepremičninskega trga ob stanovanje.

Ocena: -5; piše: Kaja Sajovic