46-letni Baker je kljub 17-letni režiserski karieri zaslovel šele leta 2015, ko so film Tangerine premierno predstavili na festivalu v Sundanceu. Poleg tega, da je šlo za izredno prepričljivo pripoved o LGBT-skupnosti v Hollywoodu, je ta celovečerec vzbudil pozornost, ker je bil v celoti posnet s prenosnimi telefoni iPhone 5s. Film je hitro postal pravi neodvisni hit in je Bakerju odprl številna vrata v filmski industriji, zato so se številni spraševali, ali mu bo uspelo nadgraditi to nepričakovano uspešnico.

Letošnji filmski festival v Cannesu je dal odgovor na to vprašanje. Bakerjev novi film nosi naslov The Florida Project in ne prinaša velikega odmika od režiserjevega dozdajšnjega dela. Režiser je tokratni celovečerec res posnel s profesionalnimi kamerami, a je v nekaterih prizorih vseeno uporabil prenosni telefon. V glavni vlogi zdaj igra tudi zvezdniško ime, a okrog Willema Dafoeja še vedno nastopa skupina naturščikov in debitantskih igralcev, ki jih je režiser odkril na resničnih lokacijah in prek družbenih omrežij.

Še pomembneje pa je to, da Baker ostaja zvest neolepšanemu portretiranju nižjih slojev ameriške družbe. Cilj filma The Florida Project je namreč bil opozoriti na obstoj nevidnega brezdomstva – dejstva, da v ZDA obstaja veliko družin, ki živijo na samem robu revščine, a jih uradna statistika ne priznava kot takšne. V filmu spremljamo vsakdanje dogajanje v skromnem motelu na Floridi, ki ga vodi prijazni upravitelj Bobby (Willem Dafoe). Prav v tem motelu živi Halley (Bria Vinaite), mlada mati samohranilka, ki se skupaj s 6-letno hčerko z majhnimi tatvinami prebija iz dneva v dan. Motel pa ne bi bil nič posebnega, če ne bi bil dobesedno v senci tamkajšnjega Disneylanda. A ker si družina ne more privoščiti obiska zabaviščnega parka, so otroci obsojeni na igro v okolici motela, kjer si ustvarijo lastni raj.

Z Bakerjem smo se v Cannesu pogovarjali na dan svetovne premiere filma v sekciji Štirinajst dni režiserjev.

The Florida Project je po vaših besedah neke vrste sodobna adaptacija komične serije Our Gang (1922-1944), a vaše portretiranje pripadnikov nižjega sloja je vse prej kot laskavo, skoraj dokumentaristično. Kaj žene takšen pristop k tej tematiki?
Raziskovanje nižjih razredov ameriške družbe je bilo vedno prisotno v ameriškem filmu, a način, kako se jih je prikazovalo, se je sčasoma spreminjal. Način, ki je meni blizu, je ta, da iz njih ne poskušam narediti svetnikov. Ko enkrat iz svojega lika narediš svetnika, izgubiš stik z njim. Takrat to ni več človek. Hočem prikazati like, ki so lepi, ampak so obenem tudi polni napak. Tako kot mi vsi. S tem upam, da bo občinstvo lažje navezalo stik z njimi, saj lahko sebe primerja z liki na platnu.

Kako to, da ste se kljub uspehu filma Tangerine še naprej odločili za angažma igralcev z ulice pri večini vlog v filmu The Florida Project?
Že pri mojih prejšnjih filmih smo poskušali kombinirati izkušene igralce z debitanti. Rezultat je vsakič drugačen. Ko smo iskali igralce, smo v motelu na Floridi našli like, ki so se nam zdeli neverjetni, a ko smo jih postavili ob Willema (Dafoeja, op. a.), zadeva preprosto ni delovala. Ampak na splošno je bilo debitantom zaradi Willemove odprtosti, potrpežljivosti, prijaznosti in pripravljenosti pomagati tokrat lažje. Vedno je bil pripravljen eksperimentirati z različnimi situacijami. Otroci so ga oklicali za zelenega goblina. "Hej, zeleni goblin!" so se drli za njim. Največ pritiska pa je bilo vseeno na Brii (Vinaite, glavni igralki, op. a.). Stara je 22 let, nikoli še ni igrala v filmu, mi pa smo jo postavili ob bok dvakratnemu oskarjevskemu nominirancu in enemu najboljših igralcev sploh, ob tem pa smo ji naložili 5-minutni neprekinjen posnetek z njim. Prav zaradi tega, kako dobro se je kosala s to nalogo, sem še posebej ponosen nanjo.

Pa ste vendarle razmišljali o tveganju, da bi Willem Dafoe filmu dal preveč zvezdniškega pridiha in bi gledalca speljal stran od razmišljanja o običajnih ljudeh?
Vsekakor. Ampak samo do trenutka, ko sem se za trenutek ustavil in sam sebi rekel: "Počakaj, saj imaš možnost delati z Willemom Dafojem!" (Smeh.) Willem je tako dober igralec, da te že v nekaj sekundah potopi v zgodbo. Že po prvem stavku, ki ga izreče pred kamero, mu začneš verjeti. Gre za edinstveno sposobnost, ki jo premorejo le najboljši mojstri igralske obrti, in Willem prav gotovo sodi med njih. Morda se s kakšnim drugim igralcem sploh ne bi izšlo in film ne bi učinkoval.

Ste imeli kdaj v mislih možnost, da bi The Florida Project posneli kot bolj komercialen, hollywoodski film?
Film Tangerine nam je res odprl številna vrata, a če bi ta isti scenarij hoteli posneti kot hollywoodski film, to ne bi šlo skozi, saj bi nam studio rekel, da liki niso dovolj všečni. A takšni liki so del mojega ustvarjanja. Samo takšni liki odpirajo vprašanja, ki jih postavljamo v filmu. Šele na ta način vidite težave, s katerimi se spopada ta mlada mati in do kakšnih ekstremov je potisnjena.

Kdaj med nastajanjem filma veste, da ste življenja teh ljudi na platnu orisali tako prepričljivo, da film ustreza resničnosti?
Med nastajanjem filma se nam je v povezavi s tem zgodil en neverjeten dogodek. Sprehajal sem se po Walmartu, kjer sem iskal naturščike za film. Takrat je scenarij že bil napisan in smo že skorajda začeli snemati, torej smo v njem že imeli prizor, v katerem mati po Walmartu divje vozi nakupovalni voziček z otrokom. Takrat je izza ovinka z vozičkom pripeljala ženska, stara okrog 30 let, ki se je na točno tak način zabavala s svojim otrokom v trgovini. Rekel sem si: "O moj bog, saj to je resnična Bria iz našega scenarija!" Takrat smo to žensko dejansko povabili na pogovor in bili smo osupljeni nad tem, da smo njeno življenje v veliki meri že povzeli v našem scenariju. Veste, jaz in člani moje filmske ekipe ne prihajamo iz tovrstnih skupnosti. V življenju smo imeli to srečo, da izhajamo iz zelo drugačnega okolja. Vseeno pa mislim, da smo s preživljanjem časa s temi ljudmi prišli do točke, ko se nam je zdelo, da lahko z vso odgovornostjo predstavimo resnična življenja teh ljudi na platnu.

Z vašim soscenaristom sta morala pred snemanjem opraviti veliko terenskih raziskav. Kako daleč je šel Willem Dafoe v gradnji svojega lika za ta film?
Willem se je bil pripravljen v popolnosti preleviti v svoj lik. Že na začetku se je hotel sestati z nekaterimi resničnimi upravljavci motelov, zato je šel na dejansko lokacijo in je tam opazoval njihov značaj. O tem lahko rečem samo tole – ko smo v New Yorku delali postprodukcijo, je naš kolorist, ki prihaja s Floride, prvič videl posnetke in je za Willema takoj rekel: "Evo, takole pa je videti pravi Floridčan!" Willem preprosto zadene vlogo, ima tovrstni instinkt. Zato se sam raje otepam zaslug za ta film in jih raje pripišem njemu.

Ob Willemu Dafoeju in Brii Vinaite osrednjo vlogo igrajo tudi 6-letni otroci, ki so v filmu naravnost izjemni. Kako ste jih našli in predvsem kako ste starše prepričali k sodelovanju, ko pa je v filmu kar nekaj uporabe nespodobnega jezika?
Objavili smo poziv na avdicijo. Brooklyn (Prince, op. a.) je prišla tja in je na nas že v nekaj sekundah naredila izjemen vtis. Ko smo se odločili, katere otroke bomo izbrali, smo na sestanek poklicali vse starše in jim rekli, da naravnost obožujemo njihove otroke in da bi jih radi videli v našem filmu. Opozorili smo jih, da bo v filmu nekaj nespodobnih prizorov in kletvic, in to ne samo, da jih bodo poslušali, ampak jih bodo tudi oni izgovarjali. Bili smo zelo pozorni na to, da se bodo tako starši kot otroci strinjali s tem. Glede tega so bili zelo trdno na tleh. Otrokom smo razložili, da bodo morali izgovarjati besede, ki so slabe, ampak da gre v tem primeru samo za igranje nekih drugih likov, zato jih lahko uporabljamo samo med snemanjem prizorov, drugače pa ne. Dali smo jim vedeti, da so te besede žaljive in da lahko prizadenejo čustva drugih. Tako smo delali.

Kako ste prišli do divje vizualne plati filma, v kateri prevladujejo žive rožnate barve, ki dajejo asociacijo na kič, s katerim povezujemo nižje razrede v ZDA?
Če citiram našega direktorja fotografije Alexisa Zabeja, bom verjetno najbolje prikazal, kakšen je bil namen. Rekel je, da bo poskušal narediti videz, ki bi ga lahko opisali kot "borovničev sladoled s kislim priokusom". (Smeh.) Ne vem, kaj naj bi to pomenilo, a če ga je to pripeljalo do filma, kakršen je zdaj, potem sem tudi jaz srečen! Na splošno pa smo poskušali zgolj nadaljevati barvno kuliso, kakršno smo vzpostavili že v filmu Tangerine. Hoteli smo jo popeljati korak naprej in si zares dati duška z živimi barvami. Te barve se zelo ujemajo s temo filma. Ko si otrok, tvoji čuti delujejo intenzivneje in zato so tudi barve intenzivnejše ter na splošno vedrejše.

Tokratni film ste v nasprotju s Tangerine večinoma posneli s profesionalno filmsko opremo. Ali ima snemanje z iPhonom še vedno kakšne prednosti v primerjavi z dražjo opremo?
Prednosti so na obeh straneh. Tvoja naloga kot režiserja je, da gradiš na teh prednostih. Tangerine je imel tako nizek proračun, da smo morali dobesedno krasti lokacije. Če bi hoteli na avtobusnih postajah in v podzemni železnici snemati na uraden način, bi nas samo zavarovanje stalo milijone dolarjev. Tangerine je res zaslovel kot "tisti film, ki so ga posneli z iPhonom", to je filmu zelo pomagalo pri njegovem predvajanju. Številni so rekli, da se jim je zdela ta poteza smiselna, saj taka estetika najbolj ustreza pri prikazovanju sveta, ki smo ga kazali. Tak sloves filma še zdaleč ni bil moteč. Še v večje zadovoljstvo nam je bilo, ko so po ogledu številni rekli, da to sploh ni bistveno, ker je film sam po sebi dober.

Se sami v prihodnosti vidite kot režiser bolj komercialnih filmov? Nekako si je težko predstavljati, da bi preprosto opustili realistično portretiranje likov z ulic, kakršnega ste se lotevali do zdaj.
Današnji Hollywood je naravnost grozljiv. To pa zato, ker se lotevajo samo še filmov o superjunakih, s čim drugim pa se je tam zelo težko prebiti. Dandanes vsekakor ni tako kot v 70. letih, v času novega Hollywooda, ko so studii dejansko podpirali nove in drugačne avtorske glasove. Hollywood se danes tega boji. Preprosto preveč denarja je v igri.