Filmski festival v Cannesu je te dni namreč kot letošnjega osrednjega povabljenca gostil Clinta Eastwooda, ki je 300-glavo množico novinarjev in povabljencev popeljal skozi svojo več kot 60-letno igralsko in režisersko kariero.

Povod za Eastwoodov obisk v Cannesu je bila digitalno restavrirana različica filma Neoproščeno (Unforgiven, 1992), katere premiere se je legendarni igralec in režiser tudi osebno udeležil. Dan po projekciji je 86-letnik nastopil še na tako imenovanem masterclassu, ki ga je v obliki pogovora vodil ameriški kritik Kenneth Turan.

Film Neoproščeno je na Oskarjih leta 1993 osvojil štiri kipce, vključno s tistim za najboljši film in najboljšo režijo. Ta klasični celovečerec pa je v resnici začel nastajati že v začetku 80. let. "Studio Warner je takrat v mojem imenu odkupil scenarij. Mislil sem si, da bi to lahko bil krasen zadnji vestern. Vendar pa sem ga takrat pospravil v predal. 10 let kasneje sem se naenkrat spomnil nanj in sem si rekel, ‘saj tisti scenarij pa sem pozabil v predalu!’ Še enkrat sem ga prebral in bil mi je še bolj všeč kot prvič.”

Vendar pa stvari vseeno niso šle povsem gladko. "Kar nekaj članov ekipe sem moral prigovoriti k sodelovanju. Gene Hackman je bil v obdobju svoje kariere, ko ni želel snemati ničesar nasilnega. Rekel sem mu, da se ta zgodba v resnici postavlja proti nasilju, saj govori o občutkih, ki se lahko porodijo kot posledica nasilja. Sicer pa ni šlo za vestern s princem na belem konju. Takšni filmi so bili takrat že mimo.”

Velika depresija ga je naučila preudarnosti
Eastwood, ki je pri 86 letih še vedno pri močeh in bistrega uma, se je nato vrnil v začetek svoje kariere in razkril, v kako težkem času je odraščal. "Rodil sem se ravno v času začetka velike depresije. A takrat kot šestleten otrok tega nisem opazil. Nisem opazil, da so ljudje stradali. S sestro sva vedno poskrbela, da sva imela kaj zase. Šele kasneje, ko sem odrasel, sem zares razumel te čase. Zaradi tega sem znal vedno ceniti to izkušnjo. Taka izkušnja te nauči, koliko lahko zapraviš. Da ne kupuješ stvari, ki si jih ne moreš privoščiti. Takrat še ni bilo kreditnih kartic. Bilo je veliko teže. Vsi mislijo, da je bila sedanja recesija težka, ampak ti ljudje ne vedo, kako težko je bilo takrat.”

Igralstva se je nato kot mlad fant lotil povsem po naključju in predvsem - neprostovoljno. "Z igro sem prvič stopil v stik v srednji šoli, ko nam je učiteljica angleščine za nalogo dala nastop v šolski gledališki igri. Iskala je igralca za glavno vlogo umsko zaostalega fanta in menila je, da sem popoln za to vlogo. (Smeh) Spomnim se, da me je bilo izjemno strah, da bi pred razredom naredil bedaka iz sebe. Ta predstava je nato postala neke vrste hit, ker je bila tako slaba, da je bila že smešna. No, ljudje so se vsaj zabavali. A jaz sem učiteljici rekel, naj mi nikoli več ne da takšne naloge!”

Kasneje so bili njegovi prvi poklicni koraki vse prej kot lahki, saj se je dolgo časa prebijal po spodnjih letvicah filmske industrije. "Ko sem hodil na kolidž v Los Angelesu, sem začel obiskovati ure filmske igre, ker je tja zahajal moj prijatelj. Šel sem zato, ker je tja hodilo veliko lepih deklet. Prav nič profesionalnega ni bilo na tem. (Smeh) Po avdiciji sem sklenil pogodbo s studiem Universal, po kateri so me plačevali s 75 dolarji na teden, kar je bilo takrat zelo veliko. Po letu in pol so mi prekinili pogodbo, saj je bilo to zanje predrago. Skozi 50. leta sem se prebijal z majhnimi vlogami, mnogo izmed njih je bilo televizijskih. Leta 1958 ali 1959 sem šel k studiu CBS na avdicijo za serijo Rawhide in sem jo dobil. Takrat sem se prvič zares začel preživljati z igralstvom. To je bilo zame kot sanje.”

Vesterni gledalcu ponudijo čisti eskapizem
33-letnemu Clintu pa se je nato zgodila prelomnica, po kateri ga danes poznajo vsi. "Moj agent me je vprašal, ali bi šel v Italijo posnet vestern. Šlo naj bi za adaptacijo nekega japonskega filma. Rekel sem mu, da ne, ker že tako ali tako vsak teden snemam vesterne za televizijo. Namesto tega bi raje šel ribarit. Potem pa so mi dali scenarij. Spomnim se, da sem bil zelo negativno nastrojen do njega. Že vnaprej sem si rekel, da bo to eno navadno sranje. Kmalu sem uvidel, da je šlo za priredbo Kurosavovega filma Yojimbo (1961), katerega oboževalec sem bil, in to se mi je zdelo fantastično. Ker še nikoli nisem bil v Španiji ali Italiji, sem se odločil, da grem.”

Tako je pristal na snemanju filma Za prgišče dolarjev (Per un pugno di dollari, 1964), njegov prvi projekt z italijanskim režiserjem Sergiem Leonejem, ki je takrat začel postajati eden njegovih dolgoletnih mentorjev. "Ljudje pozabljajo, da je šlo za nizkoproračunski film. Stal je le 200.000 dolarjev. Nato smo se vsako leto vračali in posneli nov film. Ti filmi so bili zelo stilizirani. Sergio je bil izjemen pri izbiranju obrazov za veliko platno. Takrat se še nismo zavedali, da bo film postal takšen hit. Sprva je bil posnet pod naslovom Magnifico straniero in po snemanju sem hitro pozabil nanj. Nato pa so mediji o njem začeli pisati pod naslovom Za prgišče dolarjev in sprva nisem imel pojma, da je to tisti film, v katerem igram jaz. Ob neki priložnosti je nekdo narisal zvezdo ob imenu Clint Eastwood. Nikoli še nisem videl svojega imena napisanega na tak način. Tako se je začel uspeh filma.”

Mladi igralec je tako postal kultni Mož brez imena, s tem pa je sam sebi izpolnil otroške sanje. "Odraščal sem v 30. in 40. letih, ko si je vsak otrok želel biti v vesternu. Vsi so želeli imeti pištolo in jezditi konja. Takrat še ni bilo televizije, zato smo še toliko bolj gledali filme. Gary Cooper, Jimmy Stewart in John Wayne so nam bili dobri, a tudi B vesterni so se nam zdeli zelo zabavni.”

Čemu pa Eastwood pripisuje privlačnost vesternov, ki tudi po mnogih desetletjih ostajajo eden bolj privlačnih žanrov na sploh? "Mislim, da gre za čisti eskapizem. Vesterni ti nudijo pobeg v drug čas zgodovine, v čas, ko sta se red in zakon še vzpostavljala. Takrat je bilo vse odvisno od posameznika in od tega, kako dobro je znal poskrbeti zase. To je fantazija, ki je danes v organizirani družbi nimamo več.”

Z Umazanim Harryjem izpolnil otroške sanje
Nekaj let po trilogiji Leonejevih vesternov je Eastwood prišel do naslednje prelomne vloge kariere - do prvega v seriji filmov Umazani Harry (Dirty Harry, 1971), ki ga je posnel z drugim velikim mentorjem svoje poklicne poti, Donom Sieglom. "Všeč mi je bil scenarij. Za tisti čas je šlo za zelo drugačno zgodbo. Veliko ljudi je menilo, da gre za politično nekorekten film, kot danes, ko menimo, da mora biti vse korektno in smo izgubili ves smisel za humor. Harry je bil zanimiv in drzen. To je bil edini razlog, da sem se ga lotil. In pa, nosil je veliko pištolo, kar so konec koncev sanje vsakega otroka.”

Leone in Siegel sta bila dva velika mentorja igralčeve kariere, ki se ju še danes živo spominja. “Sergio je bil zelo zanimiv človek. Zelo drugače je gledal na velikost in širino pri snemanju filma. Veliko sem se naučil od njega. Po drugi strani je bil Siegel najhitrejši človek, kar sem jih poznal. Njegov um je deloval izjemno hitro. Bil je tudi zelo učinkovit, a tudi zelo naperjen proti producentom. Vedno se je spraševal, kaj producent sploh počne. Moral sem mu razložiti, da oni najemajo režiserje, igralce in plačujejo račune.”

Vseeno pa zanika trditev, da sta imela zgolj Leone in Siegel velik vpliv pri njegovem filmskem dozorevanju. “Imel sem veliko dobrih mentorjev, še posebej pri televizijskih serijah. V zgodnjih 60. letih je veliko režiserjev snemalo za televizijo, ker niso bili več priljubljeni. Režiserji, kot Laslo Benedek in Tay Garnett. Seveda pa sem delal tudi z mnogo režiserji, ki niso bili tako dobri. Od teh slabih se naučiš ravno toliko kot od tistih dobrih, saj od njih zveš, katerih napak ne smeš storiti. V življenju se učiš od vseh.”

Sodelovanje z Meryl Streep je bilo zgolj "v redu"
Voditelj je Eastwooda spomnil, da je v programu letošnjega canskega festivala tudi nova adaptacija filma Slepilo (The Beguiled), ki ga je leta 1971 posnel pod režijo Dona Siegla. Ta film mu je tisti čas dal priložnost za sodelovanje pri nekoliko drugačnem filmu, kot jih je bil vajen do tedaj. "Prebral sem knjigo Thomasa P. Cullinana, nato pa sem jo pokazal še Donu. Vprašal sem ga, kaj si misli o njej in bila mu je zelo všeč. Don nikoli do tedaj ni imel priložnosti delati pri kakšnem malce drugačnem filmu, zato se ga je lotil, saj je vedel, da če film ne bo uspel, bo krivda moja, če pa bo, pa si bo lahko za to prilastil zasluge. (Smeh) Slepilo je bil prvi film, za katerega sem šel na promocijsko turnejo. Čeprav je bil finančna polomija, so ga v Franciji in v Italiji zelo cenili.”

Kasneje se je večkrat še odločneje oddaljil od svojega imidža junaka s pištolo. Eden takšnih filmov je bil tudi Najini mostovi (The Bridges of Madison County, 1995), ki so ga morali najprej močno spremeniti. "Mostovi Madisona (knjižna predloga filma Najini mostovi, op. p.) je zelo čudna knjiga. Ko sem jo prvič prebral, mi ni bila posebej všeč. Napisana je z vidika moškega protagonista. Začeli smo razmišljati, da bi morala biti zgodba v resnici pripovedovana z ženskega vidika. Ona je namreč tista, ki se spopada z osrednjo dilemo. Filma smo se zato lotili s tega vidika. Poklical sem Meryl Streep in rekla mi je, da knjiga niti njej ni posebej všeč. Ko sem ji poslal našo različico scenarija, je bila z njim veliko bolj zadovoljna.” Na vprašanje, ali je bilo zabavno delati z Meryl Strep, je Eastwood odgovoril zelo zadržano. "Bilo je zabavno. V redu je bilo,” je gost večera z redkobesednim odgovorom nasmejal občinstvo in s tem sugeriral, naj si mislijo svoje.

Naslednji film o terorističnih napadih v Franciji
Čeprav bo prihodnji teden dopolnil 87 let, Eastwood ne namerava prenehati snemati filmov. Na vprašanje, kaj ga žene naprej, je povedal: "Uživam v tem delu. Nekaj moraš početi. To je približno tako kot z igranjem golfa. Rad ga igram, a nočem ga igrati kot obvezo. Rad ga igram tu in tam, ne pa vsak dan. Če ne uživaš v tem, potem raje počni kaj drugega.” Eastwood je ob tem potrdil, da bo kmalu začel snemanje filma o potnikih vlaka, ki so leta 2015 preprečili teroristični napad v Parizu.

Vseeno pa režiser ostaja prizemljen glede tega, kaj je njemu samemu omogočilo vzpon na vrh ameriškega filma. "V življenju moraš imeti tudi srečo. Vseskozi moraš trdo delati, in če se stvari ne izidejo, se moraš pobrati in se truditi še naprej. Jaz sem pač imel to srečo, da so se mi stvari v življenju dobro izšle.”

Matic Majcen
iz Cannesa