Predstavitveno konferenco je namreč zaznamovalo nasprotno stališče Pedra Almodovarja in Willa Smitha, dveh osrednjih članov žirije, o aktualni temi o Netflixu in o upravičenosti umeščanja njihovih filmov na največje filmske festivale.

Pedro Almodovar je pred novinarji v španskem jeziku prebral napisano izjavo o tej pomembni temi, o kateri se bo očitno še dolgo govorilo. "Ne znam si predstavljati, da bi zlato palmo ali katero koli drugo nagrado podelili filmu, ki ga nato ne bi mogli videti na velikem platnu,” je povedal 67-letni španski režiser. "To pa ne pomeni, da nisem odprt za nove tehnologije. Absolutno sem. A dokler bom živ, se bom boril za nekaj, česar se mlajše generacije danes ne zavedajo več. Namreč, hipnotičnega učinka, ki ga lahko ima filmsko platno na gledalca. Velikost zaslona ne bi smela biti manjša kot stol, na katerem sedite. Pred filmsko podobo bi se moral gledalec počutiti majhen in ponižen."

Ko se je že zdelo, da se bo s tem razmišljanje na temo Netflixa končalo, pa se je nekaj trenutkov pozneje izkazalo, da omenjene besede enemu izmed žirantov niso dale miru. Will Smith je ameriškemu ponudniku medijskih vsebin odkrito stopil v bran, svojo izkušnjo z Netflixom pa je prikazal prek gledalskih navad svojih otrok. Smith, oče 16-letne Willow, 18-letnega Jadna in 24-letnega Treya, je povedal: "Moji otroci gledajo filme na oba načina, hodijo v kino in jih obenem gledajo tudi prek Netflixa. Ob tem pa nimajo filmi, ki jih gledajo v kinu, absolutno nobenega vpliva na izbor filmov, ki jih gledajo doma. V kino hodijo, da bi bili ponižni pred eno vrsto podob, doma pa gledajo druge. Gre za dve povsem različni obliki zabave. V našo hišo Netflix ni prinesel nič drugega kot dobro. Tam najdeš filme, ki jih ne bi mogel videti v kinih v radiju 8.000 milj okrog nas. Moji otroci na Netflixu odkrivajo režiserje takšnih filmov in ko začnejo o njih poizvedovati na spletu, se pred njimi razpre povsem nov svet umetnosti.”

"Odrasel sem v zahodni Filadelfiji, in to je zelo daleč od Cannesa."
Prav Smith je pred začetkom festivala vzbudil nekaj dvomov glede svoje kompetentnosti za presojanje artističnih dosežkov avtorskih filmov z vsega sveta, zato je tokrat dajal vtis, da se počuti zelo hvaležen, da je dobil priložnost biti član najprestižnejše žirije v filmskem svetu. "Odrasel sem v zahodni Filadelfiji, in to je zelo daleč od Cannesa. Ko nekdo iz tistih koncev sliši za canski filmski festival, to povezuje z ultimativnim prestižem. Sam se predvsem veselim, da se bom lahko tukaj naučil kaj novega. Ko imaš na enem mestu tako izjemno raven ustvarjalcev, nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo in kaj bodo ustvarili. Lahko rečem, da sem tu iz zelo sebičnih razlogov. (Smeh.)”

Preostali žiranti, ameriška igralka Jessica Chastain, italijanski režiser Paolo Sorrentino, kitajska igralka Fan Bingbing, južnokorejski režiser Chan-wook Park, nemška režiserka Maren Ade, francoska igralka Agnès Jaoui in komponist Gabriel Yared, so tako kar nekoliko ostali v ozadju. Zelo raznolika žirija nam torej obeta, da bo tudi za zaprtimi vrati potekala intenzivna izmenjava mnenj, ko se bo odločalo o najboljših filmih festivala.

Z nekdanjim dekletom pride tudi nemir
Sicer pa je bil v ospredju prvega dne festivala še otvoritveni film Ismaelovi duhovi (Les fantômes d'Ismaël) francoskega režiserja Arnauda Desplechina. Film pripoveduje zgodbo o Ismaelu Vuillardu (Mathieu Amalric), filmskem avtorju, ki se začne videvati s Sylvio (Charlotte Gainsbourg). Ko je par že nekaj časa skupaj in ko Vuillard začenja delati nov film, pa se v njegovo življenje po dvajsetih letih skrivnostne odsotnosti vrne njegovo nekdanje dekle Carlotta (Marion Cotillard) in s tem vnese velik nemir v njegovo življenje.

Film na značilen Desplechinov način prepleta dve ločeni pripovedni liniji in predstavlja usode mozaika filmskih likov, s čimer ima kot po navadi nekoliko literaren pridih. Če bi ga umestili v razmerje s sorodnimi filmskimi deli, bi ga opisali kot mešanico Nočnih ptic (Nocturnal Animals, 2016) in Nemirne obale (A Bigger Splash, 2015). Ismaelovi duhovi sicer ne sodi med povsem najboljša Desplechinova dela, je pa s svojo prepoznavno igralsko ekipo (ob omenjeni trojici v njem igrata še Louis Garrel in Alba Rohrwacher) posnel soliden otvoritveni film, ki je zadovoljil predvsem organizatorje festivala. Ti so lahko po letu 2015, ko je festival odprl celovečerec Z dvignjeno glavo (La tête haute), prestiž otvoritvenega filma znova namenili domačemu izdelku, ki simbolizira tradicijo kakovostnega francoskega filma.

To, da bodo Ismaelovi duhovi letos tekmovali za prestižno zlato palmo, je bolj izjema kot pravilo, saj otvoritvene filme na filmskem festivalu v Cannesu pogosteje prikažejo zunaj tekmovalnega programa.

Matic Majcen
iz Cannesa