Lani so namreč ob Azurni obali gostili svetovne premiere filmov, kot so Ona, Toni Erdmann, Paterson, Gimme Danger, Kapitan fantastični, Neonski demon, Julieta, Loving, Jaz, Daniel Blake in mnoge druge, za povrh pa so festival začinili še odmevni gostje kot Robert De Niro, Iggy Pop, Woody Allen, Katy Perry in drugi. Na začetku letošnjega leta se je v medijih precej špekuliralo, da bi prireditelji utegnili ubrati smer iskanja dogovora z nekaterimi največjimi filmskimi spektakli letošnjega leta. Te bi lahko na festivalu premierno pokazali zunaj tekmovalnega programa, s čimer bi si že vnaprej zagotovili neprekosljivo odmeven dogodek. V igri so bili filmski naslovi Dunkirk Christopherja Nolana, Iztrebljevalec 2049 Denisa Villeneuva, Twin Peaks Davida Lyncha, Osmi potnik: Zaveza Ridleya Scotta, War Machine Davida Michoda in Pirati s Karibov: Salazarjevo maščevanje.

Prvih vpogled v novi Twin Peaks
Ob uradni objavi programa se je nato izkazalo, da je samo eden izmed omenjenih naslovov našel mesto v urniku festivala – zato pa je ta toliko bolj prelomen. Z uvrstitvijo prvih dveh epizod tretje sezone Lynchevega Twin Peaksa v program se je namreč prvič v zgodovini zgodilo, da je Cannes odprl vrata televizijskim serijam. In to čeprav preostali festivali (še posebej Benetke in Berlin) že dolga leta redno predstavljajo nove izdelke TV-hiš, kakršne so HBO, BBC, AMC, v zadnjem času pa še Netflix in Amazon. Cannesu je šele Lyncheva kultna serija dala dovolj dober povod, da so prireditelji vendarle nekoliko popustili v svojem konservativnem nazoru, da je forma celovečernega filma razred nad drugimi oblikami filmskega ustvarjanja, in da si film svojega imena zasluži samo takrat, kadar je predvajan v kinodvorani. Twin Peaks je bil pač vaba, ki se ji ni bilo mogoče upreti.

To pa še ni vse. Canski festival je letos ubral še en precedens, ko je v tekmovalni program sprejel dva celovečerna filma podjetja Netflix – znanstvenofantastično dramo Okja Joon Ho Bonga s Tildo Swinton, Paulom Danom in Jakom Gyllenhaalom ter komedijo The Meyerowitz Stories Noaha Baumbacha z Dustinom Hoffmanom, Emmo Thompson, Benom Stillerjem in Adamom Sandlerjem. Ne samo, da je podjetje Netflix s svojo tehnologijo videa na zahtevo že tako ali tako v popolnem nasprotju z nazori canskega festivala, temveč so ravno v dneh ob objavi programa spet zaokrožile novice o sporni strategiji tega podjetja, ki v ZDA množično odkupuje neodvisne filme za svojo platformo, s čimer jim (na veliko frustracijo ustvarjalcev) v popolnosti onemogoča predvajanje v kinodvoranah. Ni presenetljivo, da je to odpiranje vrat Netflixu naletelo na velik odpor Zveze francoskih kinematografov (FNCF), ki so v tem prepoznali grožnjo klasičnim modelom distribucije. Podjetje Netflix je nato skušalo pomiriti strasti in filmoma Okja ter Meyerowitz Stories zagotoviti distribucijo v francoskih kinih, a mu na koncu ni uspelo. Organizatorji festivala v Cannesu so se s tem znašli pod tako velikim plazom očitkov, da so morali pretekli teden objaviti sporočilo za javnost, v katerem so zanikali govorice, da razmišljajo o izključitvi obeh Netflixovih filmov iz letošnjega programa. So pa zato namesto tega uvedli novo pravilo: od leta 2018 naprej bodo vsi filmi v programu festivala morali imeti zagotovljeno distribucijo v francoskih kinih. Po domače povedano: Netflixu so zaprli vrata, če ne bo spremenil svojega mačehovskega odnosa do predvajanja filmov v kinodvoranah.

Program, dostojen visokega jubileja
Cannes je tako letos ponovno še pred začetkom sprožil nemalo kontroverz, ki se bodo nedvomno nadaljevale tudi med festivalom. Vseeno pa, ko zdaj, tik pred začetkom dogodka, pogledamo na letošnji program, lahko zlahka zapišemo, da je organizatorjem vendarle uspelo sestaviti impresiven program, dostojen statusu 70. obletnice najpomembnejšega filmskega festivala na svetu.

Tukaj je 10 filmov, ki bodo v prihodnjih dneh najbolj krojili ta prvovrstni cinefilski dogodek.

1. Twin Peaks
"Vidiva se spet čez 25 let," je leta 1991, v zadnji epizodi izvirne serije Twin Peaks, Laura Palmer obljubila agentu Dalu Cooperju. David Lynch in Mark Frost sta z majhno zamudo zaradi obilice težav pri financiranju serije obljubo vendarle držala, pri tem pa jima je večinoma uspelo združiti celotno izvirno zasedbo z dodatkom nekaj novih igralskih imen. Lynch je s Cannesom že dolgo časa močno povezan, saj je tu premierno predstavil nekaj svojih največjih filmov, kot so Divji v srcu (1990), Mulholland Dr. (1999) in pa tudi film Twin Peaks: Ogenj hodi z menoj (1992), zaradi česar se zdi povsem logično, da serija svojo novo pot začenja ob Azurni obali. Malce paradoksalno bo uradna predstavitev tretje sezone sicer šele štiri dni po televizijski premieri, a vseeno bo nastop Lyncha in ekipe na canski rdeči preprogi tisti trenutek, ki bi utegnil najbolj zaznamovati letošnji festival.

2. Happy End
Michael Haneke bo letos v Cannesu poskušal doseči zgodovinski mejnik, saj bi z osvojeno zlato palmo za svoj novi film Happy End postal prvi filmski režiser v zgodovini, ki bi imel v žepu že tri nagrade za najboljši film, potem ko je ta prestižni kipec osvojil s svojima zadnjima filmoma Beli trak (2009) in Ljubezen (2012). Tokratni film je zgodba o družini v Calaisu v času vrhunca begunske krize v njihovem domačem okolju, v filmu pa igrajo Isabelle Huppert, Jean-Louis Trintignant, Toby Jones in Mathieu Kassovitz. Avstrijski cineast že pred začetkom festivala velja za enega najožjih favoritov za zlato palmo.

3. You Were Never Really Here
Še en film z visokimi upi za najvišje nagrade bo tudi novi film 47-letne škotske filmarke Lynne Ramsay. Že 6 let je minilo od njene mojstrovine Pogovoriti se morava o Kevinu, ki jo je leta 2011 premierno predstavila prav v Cannesu. Tokratni film You Were Never Really Here je posnet po noveli Jonathana Amesa, v kateri spremljamo vojnega veterana, ki poskuša rešiti mlado dekle iz primeža trgovine z belim blagom. V glavni vlogi nastopa Joaquin Phoenix, ki bi utegnil po filmu Gospodar (The Master, 2012) prinesti še eno izstopajočo glavno vlogo. Za glasbeno podlago filma je poskrbel Jonny Greenwood iz skupine Radiohead.

4. Based on a True Story
Med filmi, ki so jih organizatorji pozneje dodali v uradni program festivala, je tudi novi film Romana Polanskega, za katerega se dolgo ni vedelo, ali bo sploh končan do sredine maja, ko pred festivalsko palačo odvijejo znamenito rdečo preprogo. Na koncu se je vendarle izkazalo, da bo Polanskemu to uspelo, njegov obisk v Cannesu pa bo nedvomno še enkrat zaznamovan z njegovim ubežništvom pred ameriško roko pravice. Na novinarski konferenci bo poljski cineast zagotovo moral odgovoriti na kakšno vprašanje na to temo, ogled filma pa bo razkril, če ne bo po ovinkih (podobno kot v prejšnjem filmu Venera v krznu iz leta 2013) kar sam načel temo lastne krivde.

5. The Killing of a Sacred Deer
Yorgos Lanthimos je leta 2015 prav v Cannesu predstavil svoj prvi angleško govoreči film Jastog, dve leti pozneje pa bo na isti lokaciji nadaljeval svoj mednarodni preboj. Njegov zdajšnji film nosi naslov The Killing of a Sacred Deer, v njem pa kot v Jastogu ponovno zaigra Colin Ferrell, ki se mu tokrat pridružujeta še Nicole Kidman in Alicia Silverstone. Kakor pri vsakem Lanthimosovem filmu je nekaj že vnaprej jasno: tudi tokrat bomo deležni novega odmerka pripovednega čudaštva, odbitih likov in bizarnih plesnih sekvenc.

6. Okja
Južnokorejski film bo v Cannesu tradicionalno močno zastopan. Po lanskih uspešnicah Vlak v Busan, Služkinja in The Wailing, se je letos v glavnih sekcijah festivala znašlo kar pet filmov iz te blesteče filmske industrije. Z Okjo bo Džunho Bong nasledil svojo odlično distopično alegorijo Ledeni vlak (Snowpiercer) iz leta 2013. Kolikor gre sklepati iz sinopsisa, bo tokrat šlo za nekoliko bolj fantazijsko, a ravno tako družbeno kritično pripoved, ki govori o ogromni fiktivni živali, ki jo dekle poskuša rešiti iz krempljev pohlepne multinacionalke. V filmu igrajo Tilda Swinton, Jake Gyllenhaal in Paul Dano.

7. Wonderstruck
Še en režiser, ki se v Cannesu počuti zelo domače, je Todd Haynes, ki je pred dvema letoma tu navdušil s svojo lezbično dramo Carol. S filmom Wonderstruck bo ameriški režiser ponovno meril na najvidnejše nagrade, gre pa za adaptacijo mladinskega romana ameriškega avtorja Briana Selznicka. V pripovedi spremljamo usodo dveh protagonistov v dveh različnih časovnih obdobjih, eno v letu 1927, drugo pa leta 1977. Osrednjo igralsko breme v filmu sta prevzeli Julianne Moore in Michelle Williams.

8. Preslepljene (The Beguiled)
Zgodba o vojaku, ki se v času ameriške državljanske vojne hudo ranjen zateče v dekliško šolo v Misisipiju, je pod slovenskim naslovom Slepilo s Clintom Eastwoodom v glavni vlogi na filmu zaživela že leta 1971. In čeprav gre zaradi izvrstne zgodbe romana Thomasa P. Cullinana še vedno za zelo dober film, pa je njegova vizualna podoba vendarle nekoliko zastarela. Prav zato se odločitev Sofie Coppole, da film še enkrat postavi na veliko platno, zdi povsem pravilna, čeprav se bo s tem očitno nekoliko oddaljila od bolj artističnih avtorskih filmov, kakršne je snemala do zdaj. V vlogo vojaka se tokrat vživi Colin Farrell, ki se bo družbe igralk, kot so Nicole Kidman, Kirsten Dunst in Elle Fanning, še toliko težje uprl. Film 29. junija v distribuciji podjetja Karantanija že prihaja na spored slovenskih kinematografov.

9. Flesh and Sand
Že v lanskih poročilih z evropskih filmskih festivalov smo napovedovali, da bi leto 2017 utegnilo biti prelomno za film navidezne resničnosti. Alejandro González Iñárritu bo s svojim projektom Flesh and Sand postal prvi sloviti režiser, ki se je lotil filmskega ustvarjanja v tej novi tehnologiji. Ali bo ta kratki film res prelomen ali pa bo ostal zgolj znamenitost, bomo izvedeli kmalu, v vsakem primeru si pa od mehiškega režiserja obetamo, da bomo slišali, kaj si on kot priznan avtor misli o prihodnosti tovrstnega filmskega ustvarjanja.

10. Redoubtable
Michel Hazanavicius bo po dokaj mlačnem filmu The Search (2014) poskušal znova stopiti na veliko platno z biografskim filmom o Jean-Lucu Godardu. Redoubtable je posnet po spominih Anne Wiazemsky, režiserjevega dekleta iz zgodnje faze njegove kariere, ko je tudi zaigrala v njegovih filmih Kitajka (1967), Vikend (1967) ter Ena in ena (1968). V kožo slovitega režiserja se je tokrat vživel Louis Garrel, možnosti, da bi Godard s svojo prisotnostjo počastil premiero filma, pa zaradi Švicarjevega samotarskega načina življenja že mejijo na znanstveno fantastiko.

Matic Majcen