"Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem zbrala pogum," je v pogovoru za New York Times povedala zdaj 81-letna novinka med režiserji, hkrati pa pojasnila, da ji je bilo vseeno malce lažje, ker ima v svoji ožji družini kar tri vzornike iz tega poklica: najprej svojega moža, oskarjevca Francisa Forda, s katerim sta poročena že 54 let, pa dva izmed svojih treh otrok, Romana in Sofio, dobitnico oskarja za izvirni scenarij filma Izgubljeno s prevodom.

Po emmyju "misleče človeško bitje"
Coppola je, kot poroča omenjeni časopis, že več kot pet desetletij zvesta spremljevalka svojega moža na prizoriščih snemanj, manjkala ni niti pri kultnem Botru (1972), ki je pomenil pomembno prelomnico v njegovi karieri, drugi del filma iz leta 1974 pa mu je prinesel najbolj cenjeni zlati kipec onstran luže. Tudi sama se ponaša z zlatim kipcem, a za televizijske dosežke: emmyja je dobila kot soustvarjalka dokumentarca Hearts of Darkness: A Filmmaker’s Apocalypse (1991), sestavljenega iz posnetkov, ki so nastali na snemanju še enega kultnega izdelka njenega moža: vojne drame Apokalipsa zdaj (1979).

"To je bila pomembna prelomnica. Ljudje so začeli name gledati kot na misleče človeško bitje. Vedno prej sem bila le žena, ki so ji vsi vljudno stiskali roko. Zdaj pa so se začeli ukvarjati z mano in se pogovarjati," se spominja Coppola, ki pravi, da sta bila z možem vzgojena tradicionalno, v času, ko se je pričakovalo, da žena skrbi za naraščaj in gospodinjstvo, mož pa finančno preskrbi družino, prav zato se je karierno osamosvojila šele, ko so otroci odrasli.

Navdih dolga vožnja iz Cannesa v Pariz
Po omenjenem dokumentarcu je ostala na svojem območju udobja, posnela je še nekaj dokumentarcev o filmih, ki so jih snemali člani njene družine, nato pa se ji je zamisel za igrani prvenec Paris Can Wait porodila, ko je s filmskega festivala v Cannesu po spletu naključij namesto z vlakom v Pariz odpotovala z avtom v družbi moževega poslovnega partnerja. Sedemurna vožnja po Franciji se ji je tako vtisnila v spomin, da jo je osem let pozneje z dodatkom domišljijskih vložkov prelila na film, v katerem romantizirani različici Francisa in Eleanor igrata Alec Baldwin in Diane Lane. Baldwin je vskočil namesto njenega nečaka Nicolasa Cagea, še enega oskarjevca iz rodbine Coppola, ki je bil zaposlen z drugim projektom, Eleanor pa se je, kot pravi, morala kar dolgo truditi, da ji je uspelo zagotoviti finančna sredstva za film, ki ni ravno po okusu spola, ki vlada filmski industriji.

Eleanor in Francis sta se spoznala na snemanju nizkoproroačunske grozljivke Dementia 13 (1963), on je režiral, ona pa je bila pomočnica umetniškega vodje. V enem letu sta se poročila in kmalu dobila dva sina in hčer. Njun prvi, Gian-Carlo, je umrl v nesreči s čolnom leta 1986, star 22 let. Zdaj 52-letni Roman je scenarist in producent, skoraj 46-letna Sofia pa prav tako filmska ustvarjalka. O življenju slavne družine je Eleanor Coppola pisala v svoji knjigi spominov, v kateri je osvetlila tako vzgojo otrok in partnerstvo z možem, velikim režiserjem, kot tudi težke trenutke po smrti njunega sina.