Režiser in velik del igralske zasedbe Botra sta se ob 45-letnici prvega Botra zbrala na okrogli mizi v organizaciji festivala Tribeca. Coppola, Al Pacino, Robert De Niro, Diane Keaton, James Caan, Talia Shire in Robert Duvall so se udeležili maratona Botra (1972) in Botra II (1974) pred šesttisočglavim občinstvom, s katerim se je festival tudi sklenil.

"Teh filmov nisem videl že leta," je prostodušno priznal Coppola. "Večer se je izkazal za zelo čustveno izkušnjo. Pozabil sem že, kako smo ga snemali, zdaj pa sem se spomnil celotne zgodbe in tega, kako sem za film uporabil stvari iz svojega družinskega in zasebnega življenja."

Prva dva filma o siroti Vitu, ki se je na prelomu 20. stoletja iz Sicilije izselil v Ameriko in tam pozneje ustanovil klan družine Corleone, sta skupaj osvojila kar devet oskarjev in danes veljata za klasiki. A v resnici je bila njuna geneza vse prej kot lahka: studio Paramount je najprej zahteval film, ki bi ga lahko posneli "na hitro in poceni" in ki bi se dogajal izključno v sedemdesetih letih. Ni se jim namreč zdelo, da bo film o mafiji zanimal prav veliko ljudi.

"Odcveteli" Brando in njegovo momljanje
Coppolo so nekajkrat skoraj dali na čevelj, še posebej ko si je za dve od glavnih vlog izbral Ala Pacina in Marlona Branda. Brando je imel po silnem uspehu v petdesetih takrat za seboj že niz filmskih polomij, obenem pa je slovel po svojem napornem vedenju na snemanjih. "Producenti so me prepričevali, da bo film veliko manj komercialen z Brandom v glavni vlogi, kot če najamemo nekoga neznanega," se spominja režiser.

Pozneje so našli kompromis: Brando mora na avdicijo, odpovedal se bo honorarju in podpisal milijon dolarjev vredno zadolžnico kot zagotovilo, da ne bo "povzročal težav na snemanju". Brando si je tisti prepoznavni hripavi glas, spuščeno čeljust in naoljeno pričesko zamislil prav na testiranjih pred kamero.

A težav s tem še ni bilo konec. "Predstavnikom studia ni bil niti najmanj všeč. Zdelo se jim je, da momlja, film pa je bil po njihovem mnenju grozen." Brando je za svojo vlogo pozneje dobil oskarja.

Michael Corleone je bil skoraj - Robert Redford
Takrat še čisto neznani Pacino je moral na "nešteto avdicij" za vlogo Michaela, najbolj izobraženega in sposobnega sina, ki prevzame družinski posel igralnic in pranja denarja. Producentom se je zdel igralec prenizek, češ da bi bil veliko primernejši Robert Redford ali pa Ryan O'Neal. A Coppola je vztrajal pri svojem prav: "Vsakič ko sem prebiral scenarij, se mi je pred očmi prikazal Pacinov obraz, še posebej v prizorih na Siciliji."

Tudi Pacino sam je v resnici najprej hotel vlogo srboritega Sonnyja; Coppola se mu je zdel "res usekan", ker ga je videl v vlogi Michaela. "Mislil sem, da sanjam ali pa da me vlečejo za nos ... in potem se je začelo prerekanje okrog tega, da me je Francis hotel, studio pa ne." Vloga se je pozneje izkazala za odskočno desko ene najeminentnejših karier v igralskih krogih.

Mačji naravni talent
Nekaj antologijskih prizorov v obeh filmih je nastalo bolj kot ne po naključju. Idejo za razkritje, da je Corleonejeva žena Kay (Diane Keaton) naredila splav, ker ni prenesla resnice o moževem početju, je dobila Talia Shire (Connie). In nato je tu še mačka, ki jo ima Brando v naročju v uvodnem prizoru filma - menda je bila njena "vloga" čisto spontan preblisk. "Jaz sem mu dal mačko v roke. Bila je mačka, ki je živela v studiu. Konec je bilo v enem poskusu," se spominja Coppola.