Med naštetimi je največ pozornosti po pričakovanju požel danski cineast Nicolas Winding Refn. Čeprav je njegov film The Neon Demon znova razdelil občinstvo, pa je v primerjavi s prejšnjim filmom Samo bog odpušča (2013) tokrat bistveno več tistih, ki menijo, da je 45-letnik posnel zelo dober film. V ospredju filma The Neon Demon je 16-letno dekle (Elle Fanning), ki si želi postati vrhunski fotomodel v Los Angelesu, a na svoji poti nato spozna vse pasti izjemno tekmovalne modne industrije. Kot po navadi se Refn tudi tokrat ne zanaša na realizem, temveč ubere skrajno stiliziran nadrealističen pristop, poln monumentalnih vizualij in absurdnega humorja, v katerem pripoved nenehno prehaja med resničnostjo, sanjami in fantazijo.

Film lahko najbolje opišemo kot mešanico Lynchevega Mulholland Dr. (2001) in Argentove Suspirie (1977). The Neon Demon je Refnova fetišistična umetnina, v kateri je vsaka naslednja ideja bolj nora od prejšnje, zaradi česar je temu filmu kultni status naravnost usojen. Režiser je blestel tudi na novinarski konferenci, saj je uprizoril svoj verbalni šov, v katerem ni skoparil s kletvicami in z ekscentričnimi izjavami. Med drugim je denimo legendarnega voditelja canskih konferenc Henrija Beharja naslovil z "baby" in povedal anekdoto o Larsu Von Trierju, češ da je ta hotel seksati z Refnovo ženo.

Dolan: spektakularna adaptacija gledališke igre
Podobno izvirno pot je ubral tudi Xavier Dolan, ki je ob premieri svojega filma It’s Only the End of the World izjavil, da s svojim prejšnjim filmom Mamica (2014) ni bil povsem zadovoljen in da je šele s tokratnim filmom posnel svoj najbolj izpopolnjen izdelek do zdaj. Vseeno pa ogled filma ponudi precejšnje presenečenje, saj gre za veliko bolj statičen film kot Mamica. It’s Only the End of the World je namreč adaptacija gledališke igre Jean-Luca Lagarcea, svojega teatralnega porekla pa niti ne poskuša skrivati. Film pokriva nekaj dni v življenju Louisa (Gaspard Ulliel), mladega in uspešnega pisatelja, ki mu preostaja le še nekaj mesecev življenja, zato se po številnih letih odpravi domov, da bi novico o svoji bolezni sporočil svoji sprti družini.

Večina filma se dogaja v interierjih in v dolgih pogovornih prizorih, Dolan pa je temu gledališkemu izhodišču vendarle dal filmski pridih s svojo barvito fotografijo in z ekscesno uporabo bližnjih posnetkov. Kar 80 odstotkov filma tvorijo posnetki obrazov izvrstne igralske zasedbe, ki jo tvorijo še Vincent Cassel, Marion Cotillard, Lea Seydoux in Nathalie Baye.

Prvi ogled filma tako ponudi mešane občutke, saj gre za tisto, kar na drugi strani Peter Greenaway kritizira kot "na film posneto gledališče". Pod to površinsko podobo pa se vendarle skriva dovršeno filmsko delo, ki ga krasijo do potankosti dodelani kompleksni liki in drzna fotografska kulisa. Vprašanje je, ali je že kdaj kakšen filmski režiser gledališče posnel na bolj spektakularen način kot Xavier Dolan v filmu It’s Only the End of the World.

Paul Verhoeven: kontroverzen pogled na posilstvo
Med najbolje sprejetimi filmi je bil tudi Elle nizozemskega veterana Paula Verhoevena, v katerem spremljamo vsakdan ženske v zrelih letih (Isabelle Hupert), ki jo nasilni vlomilec posili, ona pa zločina ne prijavi policiji, temveč se storilca odpravi iskat kar sama. Tudi ta film je posnet po knjižni predlogi, in sicer po romanu Oh… francoskega avtorja Philippa Dijana.

Vseeno pa je v njem veliko tistega značilnega Verhoevenovega dotika, s katerim 77-letni režiser svojim filmom daje pridih kontroverznosti. Tokratno izhodišče za sočne diskusije nudi prav obravnava posilstva v filmu, saj zgodba poteka v smer sprejemanja posilstva glavne protagonistke. Huppertova je na novinarski konferenci na vprašanje o morebitnih obsodbah filma odgovorila, da tega ne pričakuje, saj po njenem mnenju film predstavlja posamezen primer in izmišljeno zgodbo, ki nima veliko skupnega z resničnostjo. V vsakem primeru je 63-letna igralka po letošnjem izvrstnem filmu Things To Come v svojem značilnem uprizarjanju zrele, odločne, intelektualne in ambiciozne ženske odigrala še eno izjemno vlogo in je na samem čelu favoritinj za nagrado za najboljšo žensko vlogo na canskem festivalu.

Sean Pean razočaral na vsej črti
Če smo pred nekaj dnevi že mislili, da bo Personal Shopper Olivierja Assayasa tisti film, ki ga bomo po koncu festivala oklicali za največji polom letošnje edicije Cannesa, pa se je kmalu zgodilo nekaj, kar se je zdelo skorajda nemogoče. Seanu Pennu, sicer izvrstnemu filmskemu režiserju, ki je nazadnje posnel odličen film V divjini (2007), je s svojim novim izdelkom The Last Face uspelo stopiti še stopničko nižje kot Assayasu in ob tem podreti celo kakšen neslaven rekord. Penn je skozi družbeno zavedno zgodbo o humanitarnih delavcih v Afriki poskušal kombinirati politiko in ljubezensko zgodbo, vendar v filmu učinkuje le malokaj, tega pa ne more popraviti niti prvokategorna igralska zasedba (Charlize Theron, Javier Bardem, Jean Reno, Adele Exarchopoulos).

Pravzaprav je vključitev Charlize Theron v ekipo filma prej predstavljala oviro kot prednost. Prav v času nastajanja tega projekta sta namreč Theron in Penn prekinila svojo romantično zvezo in tudi njun javni nastop v Cannesu je bil za zunanje opazovalce vse prej kot prijeten. V svojih javnih nastopih na festivalu sta igralca venomer stala daleč stran drug od drugega in se izogibala vsakršnemu očesnemu stiku ali izmenjavi besed.

Kako zelo je The Last Face razočaral občinstvo v Cannesu, najbolje pove podatek, da je Pennov film na skupnem seznamu kritiških ocen revije Screen z oceno 0,2 od možnih 5 celo podrl negativni rekord, ki ga je oceno 0,3 do zdaj držal film Les Côtelettes Bertranda Blierja. Prav zato bo zanimivo videti, v kakšni obliki bo studio ta film po canskem polomu promoviral na svoji nadaljnji poti po svetovnih kinematografih, najverjetneje bo še naprej igral na karto slovitih imen, čeprav je že zdaj jasno, da gre za velik polom in za velik korak nazaj na Pennovi režiserski poti.

Prejemnika zlate palme je težko napovedati
Pred nedeljsko podelitvijo nagrad kot favorite najpogosteje omenjajo filme Toni Erdmann režiserke Maren Ade, Paterson Jima Jarmuscha, Elle Paula Verhoevena, nekoliko manj še It’s Only the End of the World Xavierja Dolana, Julieto Pedra Almodovarja, Graduation Cristiana Mungiuja in The Salesman Asgharja Farhadija. Že ta široki seznam, ki bi ga zlahka razširili še s kakšnim naslovom, dovolj zgovorno pove, kako negotova, morda celo presenetljiva, bo letošnja podelitev nagrad.

Iz Cannesa
Matic Majcen