Žirija bo tako dejansko imela izredno težko delo, saj so jih programerji soočili s filmi, ki ne prihajajo samo iz različnih kulturnih okolij, temveč se močno razlikujejo tudi v slogovnem smislu. Kako primerjati triurni romunski film Cristija Puiuja, zelo estetizirano francosko komedijo Bruna Dumonta, britanski socialni realizem Kena Loacha, nemško družinsko dramo Maren Ade ter korejski erotični triler Parka Chan Wooka? Prav s tem vprašanjem se George Miller in druščina spopadajo v teh dneh. Poglejmo, kateri izmed teh filmov bi se utegnili prebiti na končno podelitev nagrad čez teden dni.

Neformalno nadaljevanje Malega Quinquina
Francoski režiser Bruno Dumont je leta 2014 močno presenetil z izvrstno miniserijo Mali Quinquin ter navdušil evropsko občinstvo s svojimi odbitimi liki, navihanim humorjem ter s prepoznavno normandsko scenografijo. Njegov novi film Slack Bay lahko zlahka vidimo kot nekakšno strnjeno različico Malega Quinquina, saj je Dumont v njega prenesel vse omenjene elemente. Še več, tudi zgodba ostaja precej podobna, saj tudi tu spremljamo dva detektiva v iskanju razlogov za nenavadna izginotja ljudi. Vseeno pa film ponudi marsikaj novega, saj so liki večinoma novi in še bolj ekstremno posegajo v področje komične karikature. Dumont je film močno estetiziral in ga obarval v kostumsko dramo z začetka 20. stoletja, za nameček pa mu dodal tudi nekaj zvezdniškega pridiha, saj v njem nastopa Juliette Binoche. Bruno Dumont je tokrat ponovno pokazal, da gre za enega najbolj izvirnih delujočih evropskih režiserjev ta hip, film pa bo nedvomno po vsej stari celini nasmejal tudi tista občinstva, ki sicer niso vajena gledati evropskega avtorskega filma.

Maren Ade avtobiografsko o odnosu med očetom in hčerjo
Nemška avtorica Maren Ade je vedno govorila, da njene zgodbe prihajajo iz lastnih življenjskih doživetij in je to naravnanost zdaj nadaljevala tudi v svojem tretjem filmu Toni Erdmann. Gre za dve uri in pol trajajočo družinsko dramo, v kateri spremljamo Ines (Sandra Hüller), poslovno žensko v zrelih letih, ki v Romuniji v imenu mednarodnega podjetja v odkrito neoliberalnem slogu izvaja nepriljubljene ukrepe varčevanja in posledičnega odpuščanja delavcev. Ko njen oče vidi hčerkino brezčutnost do revnih domačinov, se jo odloči obiskati v Bukarešti in jo na zvit način spraviti nazaj na pravo pot. Vlogo očeta izvrstno odigra igralec Peter Simonischek iz nam bližnjega Gradca, v filmu se namreč na komičen način prelevi v več likov ter s tem poskuša vnesti nekaj sproščenosti v hčerkino življenje. Prizor, v katerem film doseže vrhunec, je na novinarski projekciji doživel burne spontane aplavze celotne dvorane.

Toni Erdmann je film o družinskih odnosih v najboljšem smislu, saj s svojim umirjenim, postopnim tempom zgradi polnovredno filmsko izkušnjo, kakršne filmi krajše dolžine le stežka ponudijo. Podobno kot lani Savlov sin tudi ta film letos igra vlogo "temnega konja" v tekmovalnem programu, obkrožen z velikimi in uveljavljenimi avtorskimi imeni, in prav tako kot za Laszla Nemesa bi tudi to utegnil biti film, ki bo ime Maren Ade ponesel v prvo ligo evropskih režiserk.

Ken Loach ni zdržal v pokoju
Tisti avtor, ki je izmed naštetih najbolj zarezal v današnjo družbeno realnost, pa je britanski veteran Ken Loach. Mojster socialnega realizma je na novinarski konferenci požel še poseben aplavz, saj je pred dvema letoma za isto mizo zatrjeval, da je bil Jimmyjev dom njegov zadnji film. A od tedaj so se razmere v Evropi za občutljive sloje prebivalstva ponovno poslabšale in spremljanje teh razmer ga je prisililo, da je posnel nov film z naslovom I, Daniel Blake.

Naslovni lik je starejši delavec, ki mu po srčnem napadu odrečejo pravico do socialne podpore, zasebno podjetje za podajanje mnenj o zdravstvenem stanju pa ga oceni kot sposobnega za vrnitev na delo. Blake nato pade v kafkovski labirint birokracije, v katerem si poskuša izboriti svoj prav, ob tem pa vse bolj spoznava, da o usodi majhnih ljudi odloča nevidna, avtomatizirana roka velikega Drugega, ne pa ljudje, ki bi jih dejansko zanimalo poslušati o njihovi stiski.

Loacheve filme lahko po eni strani zlahka prepoznamo kot levičarsko propagando in pri tem tudi I, Daniel Blake ni izjema, vseeno pa ima ta film svoj žar in moč, da v svoji čustveni obravnavi človeške stiske prepriča še tako skeptičnega gledalca. Loach je na novinarski konferenci s svojim scenaristom Paulom Lavertyjem odkrito napadal Evropsko unijo, ki jo je oklical za neoliberalistični projekt, vseeno pa režiser izstopa Britanije iz te politične tvorbe ne vidi kot dobrega, saj meni, da bi to povzročilo porast skrajno desničarskih gibanj, rešitev pa prej vidi v vseevropski združitvi levičarskih gibanj. Občinstvo v Cannesu je lahko tako ponovno pozdravilo svojega ljubljenca in se prepričalo, da tudi 50 let po prelomnem filmu Cathy Come Home (1966) še vedno z istim žarom s pristno neorealistično metodo brez zvezdniških imen prepričuje gledalce, da gre današnja evropska družba v vse prej kot pravo smer.

Če se bo v tej kopici raznolikih del podobno kot na februarskem Berlinalu žirija spet zatekla k nagrajevanju aktualnih tem, da bi s tem opozorila na stanje v Evropski uniji, potem bosta Toni Erdmann in Daniel Blake povsem na vrhu favoritov. Vendarle pa - čeprav do zdaj še nismo videli slabega filma - splošno mnenje ostaja, da je za sodbe bistveno prezgodaj in da bo končna slika znana šele konec tedna, ko se bodo odvrteli tudi filmi velikih avtorjev, kot so Pedro Almodovar, Xavier Dolan, Nicolas Winding Refn in Paul Verhoeven.

Iz Cannesa,
Matic Majcen