Žirija, ki jo letos sestavljajo George Miller, Kirsten Dunst, Arnaud Desplechin, Mads Mikkelsen, László Nemes, Vanessa Paradis, Donald Sutherland, Valeria Golino in Katayoon Shahabi je na novinarski konferenci ob odprtju izrazila zavedanje dejstva, da se je skupaj zbrala zelo raznolika skupina posameznikov, ki bo težko dosegla enotno mnenje. Vseeno pa se zdi, da bo letošnja zasedba ovire na poti do zaključne podelitve premagovala s humorjem.

“Odprt sem za podkupnine," je v tem tonu pred novinarji v šali izjavil Mads Mikkelsen, hitro pa so se mu pridružili tudi drugi sožiranti. V tem je še posebej blestel Donald Sutherland, saj se je odgovorom na vprašanje nenehno izmikal z metaforičnimi anekdotami in s pritoževanjem nad mrazom v novinarski dvorani. Na vprašanje o trenutnem stanju kanadske kinematografije, ki ga je še posebej zbodlo, je nato odgovoril kar s šalo. "Anglež, Kanadčan in Francoz se znajdejo pred usmrtitvijo. Povedo jim, da bodo vsakemu izpolnili po eno zadnjo željo. Anglež si zaželi skodelice čaja. Kanadčan si zaželi 15 minut za diskusijo o kanadski identiteti, Francoz pa, da ga ustrelijo pred Kanadčanom.”

Miller se zaveda, da bodo odločitve zelo verjetno pospremljene z negodovanjem in očitki, saj o nagrajencih v javnosti nikoli ni enotnega konsenza. Vseeno pa se teh negativnih plati avstralski režiser ne boji. "Meni osebno priložnost, da vidiš nove filme, da jih premišljeno gledaš in se o njih pogovarjaš z ljudmi, ki prav tako čutijo strast do filma, odtehta te negativne vidike." Laszlo Nemes, ki je v zadnjem letu na hitro zaslovel s filmom Savlov sin, je temu dodal: "Če bi bila žirija sestavljena drugače, bi bili tudi nagrajenci drugačni. V žirijah vedno obstaja element naključnosti, ki je prav tako vznemirljiv."
"V žirijah vedno obstaja element naključnosti"
Seveda pa so žiranti vsaj na nekatera vprašanja odgovarjali v bolj resnem tonu, za kar je v slogu s svojim nazivom poskrbel predsednik žirije George Miller. "Ko sem bil nazadnje v žiriji kakšnega filmskega festivala, sem po zaključku šel na kosilo z novinarsko kolegico. Vprašal sem jo, kako smo se odrezali z izbiro nagrajencev. Odgovorila mi je, da po pričakovanjih. To je torej dobro, sem rekel, a mi je ona odvrnila, da ravno nasprotno. Če ni nobenih kontroverz, potem ni zanimivo.”

Za nagrade se letos poteguje 21 filmov, najboljšim pa bodo kipce podelili v nedeljo, 22. maja. Kot zadnjo informacijo pred začetkom festivala so organizatorji objavili, da bo legendarni francoski igralec Jean-Pierre Léaud na podelitvi prejel zlato palmo za življenjsko delo.

Woody Allen o zlati dobi Hollywooda
Če je bila dvorana za novinarske konference pri predstavitvi žirije bolj skromno napolnjena, pa je ob nastopu ekipe filma Cafe Society kar pokala po šivih. Pogovora z ustvarjalci so se ob režiserju Woodyju Allenu udeležili še glavni igralci na čelu s Kristen Stewart in Blake Lively. Film nas popelje v Los Angeles tridesetih let preteklega stoletja, v zlato dobo hollywoodskega studijskega sistema. Bobby Dorfman (Jesse Eistenberg) je fant iz New Yorka, ki se v Los Angeles preseli k bogatemu stricu Philu (Steve Carell) in se zaljubi v privlačno Vonnie (Kristen Stewart), le da se potem zave, da je prav njegov stric tisti konkurent, ki mu stoji na poti do dekletovega srca.

V filmu je sprva v vlogi studijskega šefa Phila zaigral Bruce Willis, a ga je sredi snemanja nenadoma zamenjal Steve Carell. Uradna razlaga te nenavadne poteze je, da je bil Willis ob času snemanja preveč zaposlen s svojo predstavo na Broadwayu in je imel "preprosto prepolno glavo vsega". Pravi vzrok naj bi sicer tičal v tem, da je imel Willis ogromne težave z učenjem hitrih dialogov svojega lika, zato ga je bil Allen prisiljen zamenjati.

Prvič na digitalnem mediju
Čeprav gre že za 47. film Woodyja Allena, pa je Cafe Society šele prvi, ki ga je newyorški cineast posnel na digitalni medij. Sam pravi, da ne opazi takšnih razlik, kot jih sicer razglašajo mnogi filmarji. "Vse ostaja isto. Kamera, osvetljava, vse je isto, razen tega, da namesto s trakom delaš z digitalnim medijem. Če kaj, potem imaš v tem načinu kvečjemu odprtih več možnosti," je v Cannesu povedal Allen.

Film Cafe Society je bil sprva zamišljen v nekoliko drugačni obliki, saj mu je hotel Allen dati strukturo literarnega romana, ki se odvija skozi daljše časovno obdobje in ga ne poganja samo en osamljen incident. Prav zaradi tega je Allen tudi privzel vlogo pripovedovalca v filmu, čeprav sam v njem ne nastopi. Še posebej v liku Jesseja Eisenberga pa je očitno, da je Allen v tem 32-letnem igralcu našel svoj nevrotično-komični alter ego, čeprav je na konferenci takšne neposredne vzporednice zanikal. "Če bi ta film posnel pred mnogimi leti, bi sam odigral Jessejevo vlogo, vendar pa bi jo zaigral veliko preprosteje, ker sem komik in ne igralec. Jesse ga je znal zaigrati veliko globlje, kot bi bil jaz tega kadar koli sposoben.”

Allen pravi, da se mu ne zdi, da je tokrat zaradi izrazitega ljubezenskega trikotnika v filmu Cafe Society kaj bolj romantičen kot sicer v svojih filmih. “Vedno sem se dojemal kot romantika, vendar pa ženske v mojem življenju niso bile takšnega mnenja. Mislim, da o tem preprosto razmišljajo na drugačen način. Ne mislijo na romantike v smislu Clarka Gabla, Caryja Granta, bolj me z mojim romantiziranjem New Yorka in preteklosti jemljejo za romantičnega bedaka. Verjetno je to res neumno. Ampak odrasel sem s hollywoodskimi filmi in to pač počnem. Seveda samo takrat, kadar zgodba to terja. Ta film ima pač romantično zgodbo.”

Režiserja so vprašali tudi, ali snemanje s starostjo postaja težje tudi v fizičnem smislu in kaj počne, da ohranja formo. "80 jih imam, saj ne morem verjeti! Počutim se tako mladostnega, agilnega, umsko bistrega. Ne vem - dobro jem, telovadim. Predvsem pa imam srečo. Moj oče je živel do 100. leta, moja mati tudi skoraj toliko. In če je to zapisano v genih, potem sem zadel jackpot. Ne počutim se star.”

Iz Cannesa

Matic Majcen