Polemika o sporni uvrstitvi dveh filmov tega ponudnika videa na zahtevo v festivalski program, ki si ju najverjetneje sploh ne bo mogoče ogledati v kinu, se ni polegla niti do samega konca festivala, saj so novinarji na konferencah režiserje drugega za drugim oblegali z vprašanjem, kaj si mislijo o tej temi.

Vendar pa lahko zdaj, po 12 dneh tekmovalnega programa letošnjega Cannesa, ki se je končala z dodelitvijo zlate palme filmu Kvadrat (The Square) švedskega režiserja Rubena Östlunda, to potezo pogledamo z nekoliko drugačne perspektive.

Po koncu festivala je namreč postalo jasno, da je Cannes letos močno potreboval oba Netflixova filma, saj evropski avtorji, od katerih se je pričakovalo največ, preprosto niso ponudili tiste nesporne mojstrovine, iz kakršnih se napaja ta najpomembnejši filmski festival na svetu. Netflixova filma Okja in The Meyerowitz Stories sicer nista prelomni deli, sta pa prirediteljem ponudila izdelka, ki avtorsko dovršenost kombinirata z zvezdniškimi imeni najvišjega ranga – kombinacijo, ki jo evropski film le redko premore. Brez Netflixa bi bil letošnji Cannes bistveno bolj bled, kot bi si lahko ta prvovrstni festival privoščil ob svojem 70. jubileju.

Žirija opravila hvalevredno delo
Tekmovalnemu programu pa je grozila še ena nevarnost. V zadnjih dneh se je namreč kazala možnost, da bi žirija Pedra Almodovarja zlato palmo podelila filmu 120 udarcev na minuto (120 battements par minute) Robina Campilla. Gre za zgodbo o skupini aktivistov, obolelih za aidsom, ki se v 90. letih bojuje za ozaveščanje javnosti in stroke o tej takrat smrtni bolezni. Čeprav gre za zelo srčen film, pa je kot celota dokaj pretenciozen, z glasbeno podlago, ki bi jo lahko označili za domala amatersko. Se je pa Campillov film zdel kot naročen za Almodovarja, ki ga tovrstne teme še posebej zanimajo. Španski režiser je na sklepni novinarski konferenci celo potočil nekaj solz, ko so ga vprašali za mnenje o tem filmu, ki se mu je očitno res usedel globoko v srce. Vseeno pa je Španec v isti sapi poudaril, da njegova žirija tokrat ni bila podrejena njemu kot predsedniku, temveč je šlo za demokracijo, v kateri je njegov glas predstavljal zgolj devetino celotnega volilnega telesa. Osebne preference žirantov so se tako umaknile kolektivni odločitvi – končni rezultat pa je bil med boljšimi v zadnjih letih, saj so se do nagrad dejansko dokopali najboljši filmi, to pa je nekaj, kar zaradi zakulisnih iger filmske industrije v Cannesu še zdaleč ni samoumevno. Po letošnjem Berlinalu (in tamkajšnji žiriji Paula Verhoevena) je tudi v Cannesu žirija Pedra Almodovarja opravila izvrstno delo.

Korak naprej v karieri: Ruben Östlund
Poleg Campillovega filma sta bila očitna favorita za zlato palmo dva: Brez ljubezni (Nelyubov) Andreja Zvjaginceva in Kvadrat (The Square) Rubena Östlunda, oba zelo dobra filma hitro vzpenjajočih režiserjev. Med njima pa vendarle obstaja ena bistvena razlika – medtem ko je Zvjagincev z zgodbo o trpljenju otroka v družini brezčutnih staršev kvečjemu izenačil raven svojega prejšnjega, ravno tako izvrstnega filma Leviatan (2014), je Östlund s Kvadratom bistveno nadgradil svoj prejšnji film Višja sila (Force Majeure, 2014). Film o odnosu elitne umetnosti do realnega sveta v dobi senzacionalizma družbenih omrežij je veliko bolj ambiciozen in zaokrožen film od svojega prehodnika, celovečerec, ki v svojih zajetnih 142 minutah gledalca vznemiri, nasmeji in ponekod celo prestraši. Če je bilo iz prvih napovedi videti, da bo šlo za film, ki ga bosta nosila uveljavljena Dominic West in Elizabeth Moss, pa je Östlund namesto tega v ospredje potisnil izvrstnega glavnega igralca Claesa Banga in pa sijajnega Terryja Notaryja, ki je do zdaj nekoliko v ozadju (kot igralec za zajem gibanja pri posebnih učinkih) sodeloval pri franšizah, kot so Avatar, Hobit in Planet opic. Čeravno ne gre za mojstrovino na ravni največjih dobitnikov zlate palme, pa je Kvadrat ponudil najbolj celovito filmsko izkušnjo letošnjega tekmovalnega programa in je popolnoma zasluženo odnesel glavno nagrado. Ob tem pa se gre zgolj strinjati z Almodovarjem, ki je ravno tako priznal, da letos morda res nismo videli filmov, kakršni so bili tisti Fellinijevi, Bergmanovi ali Lynchevi, smo pa priča razvoju nove generacije ustvarjalcev, ki jim je treba dati čas, da bodo dosegli raven omenjenih legendarnih filmarjev.

Po pričakovanjih: Zvjagincev, Lanthimos, Ramsay
Ob Zvjagincevu se je za še dva režiserja pričakovalo, da bosta morda uspela dvigniti letvico svojega dosedanjega ustvarjanja. Jorgos Lanthimos se je z Žrtvovanjem svetega jelena (The Killing of a Sacred Deer) slogovno nekoliko približal Kubricku, saj v njem citira tako Izžarevanje (The Shining, 1980) kot Široko zaprte oči (Eyes Wide Shut, 1999). Vseeno pa tokratnemu filmu ne uspe ponuditi bistvene nadgradnje Jastoga (The Lobster, 2015), ki je bil vendarle preciznejši v svojih namenih, ob tem pa je tudi bistveno bolje komuniciral z gledalci. Škotska avtorica Lynne Ramsay si je medtem s svojim filmom Nikoli nisi bil res tu (You Were Never Really Here) res priborila kar dve (zasluženi) nagradi, a gre za delo, ki s svojimi časovnimi elipsami in preskakovanjem iz realnega v mentalno zgolj nadaljuje tisto, kar je režiserka demonstrirala v filmu Pogovoriti se morava o Kevinu (We Need To Talk About Kevin, 2011), ki se je vendarle zdel kot bolj dovršeno in prelomno filmsko delo. Vsi trije so torej potrdili, da gre še vedno za vznemirljive režiserje, a da bo za njihov korak višje treba še nekoliko počakati.

Presenečenje iz ozadja: Sean Baker
Za ameriškega režiserja neodvisnih filmov Seana Bakerja bi sicer težko rekli, da gre za popolno presenečenje, saj 46-letnik zavoljo filma Tangerine (2015) že nekaj časa velja za prvovrstni talent iz ozadja. S filmom The Florda Project se je moral namesto snemanja z mobilnim telefonom iz prejšnjega filma tokrat lotiti produkcijsko zahtevnejšega izdelka. Svojo nalogo je opravil odlično. Film o revnih družinah na pragu Disneylanda z Willemom Dafoejem v glavni vlogi so programerji uvrstili v neodvisno sekcijo Štirinajst dni režiserjev, a bi lahko prav tako zlahka konkuriral najboljšim filmom v glavnem tekmovalnem programu, kjer bi morda odnesel celo kakšno nagrado.

Največje razočaranje: Michael Haneke
Avstrijski režiser si je v zadnjih dvanajstih letih s svojimi filmi Skrito (Caché, 2005), Krute igre (Funny Games, 2007), Beli trak (Das weiße Band, 2009) in Ljubezen (Amour, 2012) priboril sloves režiserja, ki nikoli ne razočara. S svojim novim celovečercem Happy End je storil prav to. Film o izprijenosti bogate družine v času prelomnih družbenih trenj z Isabelle Huppert in Jean-Louisom Trintignantom v glavni vlogi iz povzetka sicer zveni navdušujoče, a je sam film vse prej kot to, saj je avstrijski režiser z njim zašel v artistično samozagledanost, ki vse delo raje prepusti gledalcu, namesto da bi sam ponudil kaj takšnega, kar bi – podobno kot omenjeni prejšnji filmi – prepričalo samo po sebi.

Črna pika: varnostni ukrepi
Roko na srce: vsakdo ve, da so bili zgolj slabo leto po terorističnih napadih v zgolj 30 kilometrov oddaljeni Nici poostreni varnostni ukrepi v Cannesu še kako potrebni. Vseeno pa se je med letošnjim festivalom večkrat zdelo, da so organizatorji z njimi pretiravali, še posebej zato, ker smo bili glavne žrtve – novinarji. Pregledi pri vseh vstopih v festivalsko palačo so bili na ravni najstrožjih letališč, kar je povzročalo zamude pri projekcijah in samoprevpraševanje, s čim smo si ravno poklicni cinefili z vsega sveta zaslužili takšno obravnavo. Pustimo to, da smo se morali navaditi, da so mimo nas nenehno hodili vojaki z brzostrelnim orožjem. Se pa kot gledalec filmov vsekakor počutiš nič manj kot nadlegovan, ko te varnostnik z grobimi besedami preusmeri v kot samo zaradi tega, ker si se pri vhodu v kompleks pojavil z odprtim jogurtom v rokah, medtem ko lahko v tem istem kompleksu zlahka srečaš kakšnega francoskega fotografa, ki se je brez akreditacije z zvijačo pretihotapil mimo vseh varnostnih pregledov. Biti tuj novinar v Cannesu se je letos večkrat zdelo, kot da si prav ti tisti, ki plačuješ politične in zgodovinske grehe nekoga drugega.

Je sedemdeseti festival torej ponudil presežek, ki ga bo težko izbrisati iz spomina? S filmi, kot so Toni Erdmann, Elle, Neonski demon, Jaz, Daniel Blake, Paterson in Kapitan fantastični bo tisti lanski, devetinšestdeseti festival še naprej tisti, po katerem se nam bo še dolgo kolcalo.

Iz Cannesa

Matic Majcen