Čeprav bi bilo težko vleči pretirane vzporednice med zadnjima dvema celovečercema velike francoske cineastke Claire Denis, pa jima je – poleg Juliette Binoche – skupno to, da se tako Visoka družba (2018) kot tudi Obe strani rezila (2022) dogajata v krogu zaprte skupinice osrednjih akterjev. V novem filmu ljubezenski trikotnik sicer ni ujet v vesolju, a so se protagonisti nezmožni osvoboditi približno toliko, kot če bi bil.

Sara (Juliette Binoche) je radijska voditeljica, ki v etru moderira oddaje o krizi v Libanonu, sistemskem rasizmu in podobno kompleksnih temah (na ta način v intimno zgodbo vstopa širše obzorje aktualne geopolitične pokrajine, kar deluje kot režiserkina referenca na njen lastni aganžma. Ali pa naj bi zapleteni odnosi na Srednjem vzhodu odražali zapletene odnose med našimi protagonisti? Upam, da ne.) Jean (Vincent Lindon) je upokojeni ragbijaš s policijsko kartoteko; po prihodu iz zapora poskuša obnoviti svoj odnos s sinom iz prvega zakona (Issa Perica) in zagnati kariero športnega scouta. Jean in Sara sta v svojem malem pariškem stanovanju osladno, kičasto srečna – tudi, če se kdaj spreta, iz njunega odnosa veje občutek ustaljenosti ter vzajemne podpore in ljubezni. (Če ignoriramo komorno glasbeno podlago, ki dogajanje prežema z zloveščim občutkom.)

No, kmalu se "zgodi" François (Grégoire Colin): moški iz njune preteklosti, ki je bil nekoč Jeanov poslovni in Sarin življenjski partner. Ti odnosi so se porušili kot hišica iz kart, in da se sklepati, da je šel Jean zaradi skupnih poslovnih malverzacij sedet, François pa je odnesel celo kožo. Jean je bil očitno tudi tisti, ki se je Sari pomagal postaviti nazaj na noge in ji pokazal drugačno, dejansko ljubečo zvezo.

Ker gledamo film Claire Denis, je jasno, da se bodo stvari odvile v nepričakovane smeri, stran od standardne romantične komedije. Ker ne gledamo filma francoskega novega vala, je jasno, da naši trije protagonisti ne bodo našli kompromisa za srečno sobivanje. François zelo hitro postane nikoli neposredno obravnavana zagozda med zakoncema, povečevalno steklo za vse mikroskopske razpoke v njunem razmerju. Medtem ko se v Jeanovo življenje priplazi kot potencialen poslovni partner (spet), Sara to opazuje z mešanico fascinacije in groze. Njena reakcija na bližino nekdanjega ljubimca je zelo telesna, praktično neobvladljiva – režiserko zanima moč ženskega hrepenenja in uničujoči učinek, ki ga ima lahko na okolico.

Sarino in Jeanovo stanovanje se iz mirne oaze postopoma spreminja v klavstrofobično bojno polje, kjer se ključne bitke odvijajo v tišini. Seveda ne pomaga, da je François, ki se pred kamero ne bo pojavil vsaj do sredine filma, očiten negativec: spletkarski, manipulativen, vulgaren in otročji. (In spet smo pri nedoumljivosti želje: zakaj bi Sara njega hotela bolj kot dobričino Jeana?) Kljub temu druga dva protagonista vleče v njegovo orbito, želita si biti del njegovega življenja, in ker tega nobeden od njiju ni pripravljen ubesediti, se razkol med njima še veča. Neizogibna prevara, ki je na prvi pogled videti kot kruta, impulzivna gesta brezbrižne ženske, je v resnici samo zadnje dejanje opustošenja, ki sta ga v zvezo zanesla oba partnerja. Pravzaprav je nihče ne odnese čist: Sara dosledno laže in se postavlja v vlogo žrtve (tudi, ko je soočena z dokazi), Jean pa v stiski hitro odvrže masko kultiviranosti in se zateče k standardnim seksističnim žaljivkam.

Both Sides of the Blade, angleški naslov filma (ki sicer ni zvest prevod francoskega izvirnika), je izposojen od pesmi britanske zasedbe Tindersticks, ki v glasbeno podlago vnese svojo prepoznavno melanholijo. Manj dodelan kot osrednja zgodbena nit je stranski zaplet z Jeanovim sinom, Marcusom, ki se je pod babičinim skrbništvom razpasel: krade ji denar, šprica šolo in si zastavlja zgolj najohlapnejše cilje za prihodnost. Jeanovi pedagoški poskusi izzvenijo v prazno (še posebej njegovo pridiganje o rasi in razrednem boju sinu, ki ni bel), nobeden od teh stranskih likov pa ni dovolj izrisan, da bi nam bilo lahko zanje zares mar. Prav tako do ničesar ne privedejo namigi iz začetka filma, ki so sugerirali Françoisove nepoštene namene tudi onkraj intimne sfere. Subtilnost in niansiranost odnosov se v sklepni etapi filma umakne kričeči melodrami in prisiljenemu razpletu.

Film ni klišejsko raziskovanje vprašanja "ali je mogoče ljubiti dve osebi hkrati?", prej psihološki portet junakinje, ki si sebe lahko predstavlja v dveh čisto različnih življenjih; Claire Denis se ne ukvarja s tem, da bi jo poveličevala ali obsojala. (Se pa lahko vprašamo, ali bi bil moški lik, ki bi počel take stvari kot Sara, gledalcem enako "nesimpatičen".)

Film izstopa tudi zato, ker ženski v poznih petdesetih ne odreka prizorov golote ali spolnosti – ti niso voajerski ali pretirano eksplicitni, le življenjski, kar je v filmih žal redkost (za igralke na napačni strani dvajsetih).

Ocena: 3+