Med režiserjema je še ena velika razlika: Ozon z navidezno lahkoto preklaplja med registri in si s svojimi prepoznavnimi slogovnimi prijemi "udomači" širok nabor tem in žanrov. Če je še v prejšnjem filmu načel vprašanje spolnih zlorab v Cerkvi (Božja milost, 2018) in pred tem eksperimentiral z erotičnim psihotrilerjem (Dvojni ljubimec, 2017), se zdaj z dramo o prvi ljubezni vrača v nostalgične, nežnejše čase.

Film Poletje 85 se že zaradi izbire tematike istospolne ljubezni najbrž ne bo mogel izogniti primerjavi z uspešnico Pokliči me po svojem imenu (2017). Ozona, tako kot Luco Guadagnina, zanimata predvsem radostna bolečina in neizogibna tragedija prvega prebujenja vseobsegajoče strasti– a francoski režiser se teme loti z manj očitno namero vzbujanja sentimentalnih čustev v gledalcu. Namesto tega se raje opre na svoje že večkrat izpričano zanimanje za klasično hitchcockovsko kriminalko in nam že v uvodnih prizorih naznani, da se bo štorija za enega od protagonistov končala usodno. Našega nezanesljivega pripovedovalca, 16-letnega Alexisa (Félix Lefebvre), namreč spoznamo tik pred zaslišanjem v zvezi s smrtjo dve leti starejšega Davida (Benjamin Voisin).

Prva ljubezen pomeni tudi prvo strto srce, nas uči mladinski žanr – a le redko je to tako dobesedno kot v Poletju 85. (Film je dejansko nastal po predlagi britanskega mladinskega romana iz osemdesetih, Dance on My Grave Aidana Chambersa.)

Alexis je zdolgočasen 16-letnik, ki vroče poletje preživlja pod slikovitimi pečinami v enem od letoviških mestec na obali Normandije. Ko nekega dne s svojim malim čolnom skoraj utone, ga iz morja izvleče karizmatični David, ki mlajšega fanta takoj vzame pod svoje okrilje. Med drugim ju povezuje tudi tema smrti: Alex je obseden z razmišljanjem o minljivosti in s proučevanjem pogrebnih ritualov starodavnih civilizacij, David pa ima z izgubo bolj praktične izkušnje – pred dvema letoma mu je umrl oče. Med njima se splete tesno prijateljstvo, to nato preraste v strastno ljubezensko razmerje, v kateri pa je David ves čas dominantna sila. Da je Alex tisti, ki ljubi bolj, postane jasno, ko se mednju nenamerno vrine Kate (Philippine Velge), britansko dekle au pair s polomljeno francoščino. Ko se skupaj znajdejo na barki, se je težko znebiti slutnje, da je pred nami francoska različica smrtonosnega trikotnika v Nadarjenem gospodu Ripleyju.

Kako je David torej umrl in ali ima zgodba kriminalno ozadje, kot ves čas namiguje Ozon? Je šlo za zločin iz strasti? Dogodki se pred našimi očmi počasi sestavljajo v obliki spominskih prebliskov, ki jih mora Alexis šele rekonstruirati – stvari, ki jih ne more povedati socialni delavki, bo na svojem starem pisalnem stroju prelil na papir. Travma postane malo bolj obvladljiva, prizna svojemu učitelju francoščine, če si sebe predstavlja kot junaka v zgodbi. Obenem ga očitno privlači ideja, da svojega mrtvega ljubimca s pisanjem na neki način ohranja pri življenju.

Oba ključna odrasla lika v zgodbi imata rahel plenilski podton: Alexov literarni mentor, gospod Lefèvre (Melvil Poupaud), kaže neproporcionalno zanimanje za zgodbo o ljubezenski zvezi in je leto prej, kot izvemo, "pomagal" tudi Davidu. Davidova mama (Valeria Bruni Tedeschi) sinovega novega prijatelja opazuje z neprikritim zanimanjem, ki nima (samo) materinskega predznaka.

Zaradi strukture scenarija, ki se stopnjuje proti (melo)dramatičnemu razkritju, Poletje '85 na koncu razočara z rahlo antiklimaktičnim razpletom in epizodo, ki jo razkriva že naslov literarne predloge. Tragični vrhunec, ki smo ga čakali, se nikoli zares ne zgodi. Scenaristično razočaranje nekoliko nadomesti iskrenost – film nikoli ne privzame predavateljskega ali pokroviteljskega tona, ki ga režiserji včasih posvojijo pri pripovedovanju najstniških zgodb.

Dlje kot osrednja skrivnost bo gledalca spremljala amosfera Poletja 85: Ozon in direktor fotografije Hichame Alaouie sta nostalgično zgodbo ujela na 16-milimetrski film, prežet s toplimi odtenki poletja in brezskrbne mladosti; prva polovica osemdesetih je z današnje perspektive preprostejši, srečen čas, ko grožnja aidsa še ni metala svoje dolge sence na družbo. Moda osemdesetih, ki je v zadnjih letih tako ali tako doživela nov razmah, v kombinaciji z antologijsko glasbeno podlago (Rod Stewart! The Cure!) ustvarja časovno kapsulo nekega minulega obdobja, ki ima v režiserjevem duhu silno idealiziran status. Eskapizem, čeprav – v duhu leta 2020 – ne brez kanca grenkobe.

Ocena: 3,5.