Izgubljene iluzije so filmska upodobitev Balzacovega klasičnega romana o trku med slepo ambicijo in kruto resničnostjo. Zanimiv avtorski poudarek je režiserjev fokus na protagonistovo nečastno novinarsko kariero, ki je bil tudi tema polurnega pogovora po MMC-jevi premieri, ki je potekal v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma.

Pogovarjali smo se o izvoru in naravi lažnih novic ter o statusu novinarstva v družbi dvesto let po Balzacovi zgodbi. Gosta sta bila Sandra Bašić Hrvatin, profesorica na Univerzi na Primorskem, nekdanja predstojnica katedre za novinarstvo na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, medijska strokovnjakinja in aktivistka, ter Žiga Brdnik, filmski kritik in član programske ekipe Kina Udarnik.

Kot je v uvodu poudarila MMC-jeva filmska kritičarka Ana Jurc, ki je vodila pogovor, gre za osmi celovečerec režiserja Xavierja Giannolija.

"Tudi novinarjem se nam neprestano podirajo iluzije."

Brdnik je dejal, da naslov filma Izgubljene iluzije zelo dobro opisuje filmsko pot Gianollija, saj skozi svoj opus nenehno premišljuje o iluzijah, ki jih ustvarjamo o sebi, a se ves čas podirajo. "Tudi novinarjem se nam neprestano podirajo iluzije. Iz režiserjevega dela veje novinarski duh, zato mi je blizu. In ne prikriva, da je tudi film iluzija, takšna, ki deziluzionizira, kar film pomeni kot umetnost."

"Film me je pretresel, ker je Giannoli zelo dober novinar. In ko dobri novinarji izgubijo iluzije, se nam slabo piše," pa je poudarila Sandra Bašić Hrvatin. "Nanizal je, kar je predstavlja že 200 let coklo za novinarski poklic. Svoje zadnje izdihljaje pa je opisal v Balzacovem citatu, ki pravi, da ljudje, ki izgubijo vse, morajo začeti na novo. Sicer bi bilo zelo težko. To tudi mene drži iz dneva v dan."

Novinarstvo, ki ni podpisalo faustovske pogodbe z oglaševalci.

Razkošna filmska priredba istoimenskega Balzacovega romana je pripoved o ljubezni, poželenju, bolestnih literarnih ambicijah ter moči medijev in denarja. Po njenih besedah prikazovanje tega, da se stvari ponavljajo, – denimo leta 1821 in danes – zakrije dejstvo, da je obstajalo tudi drugačno novinarstvo. "A to se ni razvilo, ker ni hotelo, ni moglo in ni imelo priložnosti podpisati faustovske pogodbe z oglaševalci. Takšno novinarstvo je težko vzdrževati. Kapitalizem se ni potrudil, da bi bralce novinarskih člankov naučil plačati za to, kar dobijo. Rezultat je to, kar je. Imamo izjemno število novinarjev. Na žalost so spremenili svet šele, ko so namesto člankov napisali knjige – med njimi so denimo Sinclair, Orwell, Zola."

Po oceni voditeljice je Balzac eden od avtorjev, ki jih je najtežje ekranizirati. "Gre za velike opuse, veliko oseb, strukture, odnosov med njimi. Gianolli se je znotraj tega oprl na lastno izkušnjo novinarja in bil zvest svoji poti," pravi Brdnik.

V filmu mladi, še neuveljavljeni pesnik Lucien živi v podeželskem mestecu Angoulême. Podnevi dela v tiskarni, ob večerih pa piše pesmi in ljubimka z aristokratinjo Louise. Ko se po mestu o njiju razširijo zlobne govorice, skupaj pobegneta v Pariz, kjer pa Louise svojega mladega ljubimca kmalu zapusti. Prepuščen samemu sebi, Lucien začne spoznavati zakulisje velemesta, ki ga poganjata sla po dobičku in brezsramna hinavščina v časopisnih medijih, ki v tistem času pridobivajo vedno večjo moč in vpliv.

Zgodba mladega povzpetnika s francoskega podeželja, ki v Pariz prispe s sanjami o literarni karieri, a jih hitro zamenja za razvpitost škandaloznega širitelja novinarskih rac, bo marsikoga presenetila s svojo aktualnostjo. Honore Balzac (1799‒1850) je zgodbo postavil v leto 1821, v čas, ko je razvoj tiskarske tehnologije omogočil veliko hitrejše širjenje informacij, pa tudi dezinformacij. Nihil novum sub sole, kot vemo že iz antike, a vseeno je šokantno, kako nazorno Balzac – in z njim režiser – pokaže, kako lahko je manipulirati z javnostjo v imenu takšne ali drugačne politične agende, predvsem pa golega zaslužka.

"V težkem času, kot je epidemija, so se izenačila mnenja Babe Vange in znanstvenikov, nič nima svoje vrednosti. Raziskave kažejo, da laž potuje sedemkrat hitreje kot resnica. Resnica mora res trdo delati, da premaga laž. Bistvena razlika je, da imamo prvič v zgodovini ogromno globalno komunikacijsko sfero, ki je v zasebni lasti. Svoboda izražanja je s svojimi pravicami in dolžnostmi postala muha lastnika, Marka Zuckerberga in drugih, ki se odločajo, kaj bodo obdržali, kaj umaknili. Delajo se, kot da nimajo odgovornosti. Če bo zgodovina sodila o zločincih 21. stoletja, so to tudi ti lastniki, ki so prevzeli usodo celega človeštva. Na tehtnici sta njihov denar in naše zdravje. Cena, ki jo plačujemo, je katastrofalna," je razmišljala Bašić Hrvatin.

"Balzacov roman razkriva matrico sodobnega sveta, trenutek, preden se je vsa civilizacija predala vladavini dobička. Ta premik sem želel podaljšati s pomočjo kinematografije in si ob tem vzeti svoboščine z izvirnim besedilom, ki bi omogočile izraz njegovega duha," pa je o namenu svojega filma povedal režiser Giannoli. V sijajni igralski zasedbi njegovega filma boste med drugim opazili Gérarda Depardieuja kot nepismenega založnika z izostrenim nosom za posel ter režiserja in igralca Xavierja Dolana v vlogi Lucienovega tekmeca Nathana, ki je obenem tudi cinični pripovedovalec cele zgodbe.

"Če hočemo misliti svet onkraj tega, kar nam je prikazal Gianolli, se moramo zavedati, da je obstajalo tudi drugačno novinarstvo. To je v filmu to, čemur bi predsednik naše vlade rekel: 'To je prostitucija.' Mi pa imamo novinarstvo, ki je drugačno, ki temelji na preverjanju dejstev, na tem, da je treba imeti srce in pogum, če želiš slediti zgodbi. Taki novinarji, žal, če pogledamo zadnjih deset let, plačajo svoje novinarsko delo z življenjem. To, kar smo gledali, ni novinarstvo," je izpostavila.

Scenografija in kostumografija Izgubljenih iluzij pričarata ekscese, dekadenco in korupcijo porevolucionarnega Pariza. Pred nami se razpira klasična zgodba o tem, kako moč in vpliv razgaljata in nagovarjata najtemnejše plati posameznikovega značaja.

"Igrani film težko opiše to sistemsko težavo."

Ano Jurc je zanimalo, v kakšnem smislu se jima je zdel film šibek. Po Brdnikovih besedah je tudi filmska industrija velik del kapitalistične mašinerije, ki ustvarja te iluzije. Pričakoval je več metafilmskega, kar je bilo v avtorjevih filmih prej. "Napačen zaključek je, da je to na posameznikovih ramenih, da se odloča med lastno intergriteto in tem, da se bo predal. Problem je sistemski. A igrani film težko opiše to sistemsko težavo. Za to je treba brati kritične članke, teoretska dela, gledati dokumentarne filme."

Sandra Bašič Hrvatin se je strinjala, da je ključno nasloviti sistemska vprašanja o tem, kako demontirati medijski sistem, v katerem je kaj takšnega, kot so lažne novice, dovoljeno. "Prihodnost novinarstva vidim kot informacijskega kuratorja. Nekoga, ki ti podaja potrebne, preverjene informacije skozi zapleteno življenje."