Njen film usmerja pogled v dogajanje v zbornici hrvaške osnovne šole, kjer delo začenja mlada, zagnana pedagoginja Anamarija, ki je razklana med tem, ali naj sledi lastnim prepričanjem ali se vklopi v zagonetno skupnost zbornice in šolskega sistema. Celovečerni prvenec Sonje Tarokić je "večplastna študija institucije, ki izobražuje prihodnje generacije odraslih" in tudi portret mlade ženske, ki mora sprejeti poraz.

Režiserka pravi, da se je bala, da bi ljudje, ki delujejo v prosveti, čutili prezir do filma, četudi je upala, da bi se jih emotivno dotaknil. "Šolniki so prav nasprotno z mojimi strahovi dobili občutek, da film postavlja njihovo muko na vidno mesto, da se o njihovih stiskah kar naenkrat več govori," je povedala v najinem pogovoru, ko je bila v Ljubljani kot gostja Liffa, kjer so film prikazali v sekciji Panorama.

Drama o šolskem sistemu je svetovno premiero doživela v Karlovih Varih, kjer je prejela posebno omembo žirije in pohvalo ekumenske žirije. Na 69. filmskem festivalu v Pulju je bila s kar petimi nagradami zlata arena v vseh pogledih zmagovalni naslov letošnjega festivala: slavila je v kategorijah najboljšega filma, najboljše režije, glavne moške vloge (Stojan Matavulj), stranske ženske vloge (Nives Ivanković) in montaže (Borna Buljević). V Sloveniji je bil film pred tem na ogled tudi na filmskem festivalu Kino Otok – Isola Cinema.

Vabljeni k branju intervjuja.

Kako je potekalo postavljanje zgodbe v šolsko zbornico? Kako ste zbirali informacije, glede na to, da se verjetno v marsičem niste mogli opreti na lastne izkušnje? Menda ste "nefiltrirana" mnenja o delu v šolstvu iskali tudi na spletnih forumih?
Raziskovanje je bilo pri procesu nujno, ne gre za osebno zgodbo, gre za film o identiteti dela. Dobila sem se z različnimi pedagogi, postavljala vprašanja o vrsti odnosa, ki se lahko preslika iz njihovih izkušenj v film – na ravni avtoritete, hierarhije, medosebnih odnosov. Imam kolegico pedagoginjo, ki mi je ogromno pomagala, do nje sem lahko prišla s konkretnimi vprašanji. Ves čas pa se je oblikovalo vprašanje: "Ali bi prijavil nekoga, ki dela s teboj?" Stalen odgovor na to je bil "ne". Kaj je razlog za ta "ne", pa je zgodba filma. Ko se zapleteš v mrežo odnosov, izgubiš občutek, kako jasno odgovoriti na vprašanje, zakaj nekaj ni v redu, zakaj se stvari ne morejo pomakniti naprej.

Forumi mi predstavljajo fantastičen izvor navdiha, ker je tam tisoče in tisoče strani izkušenj, ki so predstavljeni brez sramu. Ljudje delijo stresne situacije, frustracije, dogodke z delovnega mesta, ne da bi se počutili, da jih čaka kazen. Skozi forume sem videla, da je zgodba, ki jo pripovedujem, resnična, gre za zelo podobne, ponavljajoče se primere. To se mi je potrdilo tudi pri mladih igralcih v filmu. V filmu je igralo ogromno statistov, otrok iz različnih šol. Veliko sem se pogovarjala z njimi, jih pripravljala na lik učitelja zgodovina, ki bo kričal nanje. A oni so v tej situaciji vsi samo zamahnili z roko in mi rekli, da so tega navajeni, da ni to nič novega zanje. Ko sem govorila z njimi, je v večini primerov v zgodbah iz njihovih šol res šlo za učitelje zgodovine – ta pozicija je očitno skoraj univerzalna, psihološko privlači določen tip ljudi.

Zakaj ste se odločili, da boste zgodbo vodili ravno skozi stiske šolske pedagoginje oz. psihologinje? Navdih naj bi dobili tudi iz svoje družine?
V moji družini je res pet ali šest psihologov, ki delajo na različnih mestih, od klinične do otroške psihologije. Zato so mi bile vse zgodbe iz te vrste poklicev blizu, tudi zaradi prijateljev, ki delajo v šolah. Poklic protagonistke je bil izbran tudi dramaturško, želela sem, da je na križišču komunikacije otrok, profesorjev in tudi vseh drugih delavcev v prosveti. Bori se s tem, da se želi vklopiti v kolektiv, a vsaka njena vidnost sama po sebi pomeni, da obstaja problem. Morala bi biti zelo nevidna, da njena mediatorska funkcija ne bi bila nujna. Ona pa želi imeti občutek, da pomaga, želi biti vključena, ne le v en razred, ampak v celoten mehur osnovne šole.

Občutek imam, da bi zgodba lahko zlahka postala tudi del drugega kolektiva, ki deluje na podoben način hierarhije. Zakaj ste izbrali ravno šolo kot prostor za pripovedovanje o teh problematikah?
Na koncu filma imamo občutek, da gre za univerzalno zgodbo, ki se lahko preslika na vsak kolektiv javnega sektorja, a obstaja specifika šole, ki me je posebno zanimala prav za film. Ljudje v šoli preživijo celotno delovno dobo: ne menjaš šole vsako leto, grozno srečen si, da si dobil redno zaposlitev, da nisi na nadomeščanjih itd. Ko te zaposlijo, postane tvoj drugi dom, veš, da boš naslednjih 30 let na istem mestu, moraš se naučiti, kako izpeljati ta maraton. Ne smeš se že v enem letu spreti z vsemi, da bi dokazal svoj prav. Vzpostaviti moraš mehanizem boja iz notranjosti, ki omogoča, da boš s kolektivom zdržal dolgo obdobje.

Po drugi strani pa je šola ustanova, ki ima veliko odgovornost v družbi, vzgaja otroke, prenaša dalje vrednote, je prvi stik z odraslim svetom za otroke, je nekakšno sotočje generacijsko določenih vedenj, tradicij in vrednot.

Protagonistka Anamarija obenem predstavlja vstop, iniciacijo v svet odraslosti, ki ji ne izreka dobrodošlice – svet, v katerem obstoji samo odpor do njenih idealov in naporov. Je to tudi vzporednica s tem, kaj pomeni za vas kot režiserko vstopati v filmsko industrijo?
To je bila gotovo ena najpomembnejših postavk, to, da sva s producentko na eni točki žanrsko opredelili film kot film coming od age (film o odraščanju). A gre za odraščanje v tridesetih, kjer se pojavi druga faza zrelostnega procesa, ko poskušaš najti položaj v družbi, kjer je vse, kar se ti dogaja profesionalno, tudi tvoja zasebna rana. Občutek imaš, da si se spremenila, da to nisi več ti. Ona konkretno ima specifičen odnos s profesorjem zgodovine, ki jo najprej demonizira, zaradi njenih vohunjenj in zato ker pokaže s prstom na nekoga, ki je pozabljen, nato pa jo s svojim zasukom logike spremeni v svojo učenko, ki jo želi mentorirati. To je zelo pogosto položaj za mlade ženske.

Pravzaprav se začne vesti do nje kot do hčerke, ona pa ga skozi to previdno obrača …
Anamarija mora manipulirati s to pozicijo, da bi ga ohranjala mirnega. Starejši moški, ki živijo v svojem egu, pogosto ustvarijo takšno situacijo. Mislim, da se to ponavlja v vseh poslovnih okoljih. To je izrazito ženska pozicija: da moraš barantati s tem, kako te ljudje vidijo, doživljajo, zato da bi lahko ohranila psihični mir.

Koliko ste želeli, da bi bil to film o Hrvaški, izraz lokalnega okolja? Uporabljate, denimo, folklorno glasbo, veliko je mogoče razbrati o hrvaški zgodovini in aktualnih razmerjih moči v družbi ...
Nezavedno je to pljusknilo iz mene veliko bolj, kot sem mislila, da mi je mar za to. S tem je zaznamovan tudi kolorit filma, rdeča barva, ki je povsod naglašena, slike na stenah, folklorna glasba. Ideja v podtekstu je bila naglasiti vedenja, ki jih podedujemo skozi generacije, tradicije. Mentaliteta je zato vpisana v vsak segment našega delovanja, postane nam naravna in normalna: kot da vsakdo samo čaka, da pride na vrsto, da si lahko prisvoji ta defetizem. To, da ne pričakuješ, da bodo šle stvari na bolje. Kot da si s tem genetsko vpisan v teh krajih. Na Hrvaškem odrasteš z idejo, da zgodba zagotovo nima srečnega konca. Sam moraš biti iznajdljiv, čeprav obstaja zid, do kod smeš biti optimist, imeti pozitiven občutek glede prihodnosti, potem pa moraš sprejeti poraz.

Slogovno je film zelo zahteven, kadri so venomer polni, vanje vdira nešteto mikrosituacij, nihče ni nikoli sam ali tiho, gre za film z ogromno igralci in statisti. Kako je bilo snemati tako ansambelsko številčen film, posebno glede na to, da gre za vaš prvenec?
Klavstrofobija je bila ključna za idejo filma. Pravzaprav je bilo nujno slogovno postaviti film prav tako, saj je to tudi osrednja tematika filma. Režijsko sem želela, da bi film deloval kot vrtinec pogledov in akcij, tako da si nenehno obkrožen, vse počneš z zavedanjem, da te nekdo gleda, da nisi nikoli sam, venomer si del družbenega trenutka. Vse, kar naredi protagonistka, ima posledico, vsak mikroodnos postane problem, razlog za šum v komunikaciji.

Na ravni izvedbe pa je bilo zelo zahtevno, saj je film narejen v zelo skrčeni finančni obliki v 36 snemalnih dneh. Imeli smo veliko manj denarja, kot smo ga potrebovali. Delali smo le iz entuziazma, z glavo skozi zid, zgolj z velikim zaupanjem, da bomo film res posneli.

Gojite upanje, da bi bilo mogoče v prihodnosti delati filme, ki ne nastajajo le iz entuziazma?
Problem je v konceptu filma, ker sem izbrala najtežjo stvar – najdražja stvar v filmu je človek, želeti imeti določeno število ljudi v kadru. Lažje je imeti gliser, ki prihiti mimo in eksplodira, kot pa imeti 15 igralcev v kadru. Ne mislim samo s finančnega stališča, ki ga zapraviš, ampak s stališča časa in truda. Obstajajo filmi, ki jih je mogoče v okviru naših proračunov krasno narediti, tako da si lahko miren glede financ, ker je izvedljivo, jaz pa imam to nesrečo, da si zamišljam bolj neizvedljive ideje.

Kaj je bilo ključno za to, da ste zmogli izpeljati idejo, ki se je zdela neizvedljiva?
Kot režiserka nisem še nikoli doživela ničesar bolj intenzivnega, in mislim, da se je podobno počutila tudi glavna igralka Marina Redžepović. Ona nosi film, je v vsakem prizoru, igra brez predaha v reakciji na svet. Čustveno izčrpavajoča izkušnja, biti skorajda brez izjeme utelešena reakcija. Niti jaz niti igralci nismo pred tem delali nečesa takšnega. Zaupanje v mizansceno in pripravljenost okolice na snemanje je bila odločilnega pomena.

Anamarija je edina v filmu, ki je pred očmi gledalcev del dveh sistemov, družinskega in službenega. Zakaj je bilo pomembno pokazati tudi njeno družinsko življenje, jo odpeljati iz šole?
V fazi pisanja se mi je to zdelo veliko pomembneje, kot se mi je zdelo potem v montaži. Ta odhod domov sem načrtovala kot prikaz prelivanja v stanje, ko stvari postajajo osebne. Ko služba postane zasebna muka, ki jo živiš 24/7. V montaži se je izkazalo, da tega zasebnega sploh ne potrebujemo, in smo veliko prizorov izrezali. Postalo je jasno, da želiš kot gledalec ostati v svetu "zbornice", da te kot gledalca svet zunaj zbornice preneha zanimati. Njena družina se zato pojavi šele v stoti minuti, ko gre voda čez robove, ko se vključi odvetnik. Stvari v scenariju vedno delujejo malo drugače kot v filmu, raven informativnosti pri scenariju in filmu se pogosto ne prekrivata. Pomanjkanje določene informacije v scenariju, denimo, lahko izpade dobro, medtem ko ob ogledu filma brez te informacije ni mogoče slediti dogajanju. Tudi scenaristična kohezija lahko film uničuje.

Koliko časa je trajalo ustvarjanje filma in kaj vse je obsegal proces, ki je vodil do snemanja?
Film je bil v razvoju šest ali sedem let, veliko različic scenarija smo morali prekopati, da je nastala zgodba, ki je obenem osebna in vpeta v kolektiv. Bili smo na več delavnicah, scenarističnih in producentskih – na TorinoFilmLab je film dobil krila in bil znotraj delavnic že pripoznan v Evropi. Finančno pa je bilo bolj nenaklonjeno, prišli smo do točke, ko smo se morali odločiti, ali gremo snemat ne glede na pogoje. To je bila odločitev producentke Ankice Jurić Tilić, ki je vrhunska profesionalka, in je veliko bolj od mene razumela, kaj nas čaka. Delati ta film je bila zame velika šola, občutek imam, da sem se od vseh ogromno naučila, v tem procesu sem se spremenila, postala sem druga oseba. Ko zdaj gledam nazaj samo sebe, si mislim samo: "Nič ti ni bilo jasno." Je pa tudi res, da je bila raven sreče in olajšanja, ko smo začeli snemati, neopisljiva. Montaža je bilo izjemno dolga, trajala je osem mesecev. Kadrov je malo morje, vsak prizor potrebuje čas, da ga prav emocionalno umestiš, da se cel film zgosti, da dobi ritem in intenziteto.

Kakšni so bili odzivi ljudi, ki delajo v šolah? So se počutili, kot da razkrivate njihove skrivnosti?
Zelo sem se bala, da bi ljudje, ki delujejo v prosveti, čutili prezir do filma, četudi sem upala, da bi se jih emotivno dotaknil. Šolniki so prav nasprotno z mojimi strahovi dobili občutek, da film postavlja njihovo muko na vidno mesto, da se o njihovih stiskah kar naenkrat več govori, da se mediji obračajo k njihovim temam, veliko se jih je prepoznalo v likih. Kot sem opazila, se skoraj vsakdo pravzaprav poistoveti z Anamarijo, vsi se vidijo skozi pozicijo hiperpozitivca.

Res je tudi, da smo ogromno truda in pozornosti vložili v to, da ni črno-belih likov. Nekateri odnosi resda so antagonistični, ampak sem pazila, da nihče ne ukrepa iz zlobe, ampak vsi delujejo iz lastne perspektive, ker vidijo spremembo na svojevrsten način. Ravnateljica, denimo, je prepričana, da deluje tako, kot je najbolje za šolo. Tako je mogoče videti vsak konflikt v filmu – vsak ukrepa iz svoje poškodbe, rane.

Je imelo občinstvo podobne odzive v različnih državah, na primer v Karlovih varih, v Puli in v Španiji?
Reakcije so za zdaj precej univerzalne, vprašanja iz občinstva so podobna. Ne vem pa, kako bi bilo v skandinavskih državah ali v Franciji, ne vem, ali se bodo v tem smislu na prihodnjih projekcijah še pokazale kulturne razlike.