Nekaj dni pred tem dogodkom se je onkraj Rokavskega preliva v Bruslju sestal neuradni gremij. Politični direktorji zunanjih ministrstev ZDA, Velike Britanije, Francije in Zahodne Nemčije so 9. decembra 1981 razpravljali o tem, kar so nemški predstavniki v diplomatski zapisnik vpisali pod naslovom Krisenplannung Jugoslawien (Krizni načrt za Jugoslavijo). To je bil eden od sestankov, na katerih so zahodni zavezniki in ZRN izdelovali načrte za posredovanje ob morebitni agresiji z Vzhoda na Jugoslavijo ali pa ob poskusu notranjega rušenja režima v Beogradu.
Nemški predstavnik Franz Pfeffer je dejal, da bi ZRN s sicer zadržano politiko izvažanja orožja za primer krize v Jugoslaviji lahko naredila izjemo. Francoskega predstavnika Jacquesa Andreanija je skrbelo, da imajo Jugoslovani "občutek, da lahko dobijo le orožje, ki je njihova druga izbira", ter da jim ZDA prodajajo zgolj orožje, ki ga je že prehitela nova generacija. Vse je skrbelo, da Jugoslavija sicer ima nekaj modernega orožja, denimo ameriške torpede, vendar lahko zaradi finančne stiske kupi le po nekaj kosov vsakega. To pa nima smisla. Ja, zaradi njenega leta 1981 še vedno posebnega položaja v mednarodni politični konstelaciji so se velike zahodne sile veliko ukvarjale z Jugoslavijo. Poljska jih je zanimala manj. Kot da 13. decembra niso slutili …
Ko sta se nekaj mesecev prej, julija 1981 v idiličnem Starnbergu pri Münchnu sestala zahodnonemški in jugoslovanski zunanji minister, Genscher in Vrhovec, sta omenila tudi dogajanje na Poljskem. V opombi k zapisniku njunega srečanja so povzeli tudi poročilo zahodnonemškega veleposlanika Negwerja na Poljskem o IX. izrednem kongresu poljske partije. Negwer je ugotavljal, da kongres ni prinesel nobenih senzacionalnih novosti, da so skoraj vsi delegati odločeni, da "se uveljavijo demokratična pravila igre. Posledica tega je bil nepričakovan obseg zamenjav v zastopstvu v politbiroju in CK-ju. To potrjuje tenžnjo krepitve pragmatičnega centra, omejevanja preveč odločnega prodiranja reformatorjev in zagotavljanja jasne, četudi minimalne zastopanosti konservativcev".
Od novega vodstva stranke ni mogoče pričakovati »preboja k velikim reformam v ideologiji, državi in družbi«. Vseeno pa je »radikalno zamenjavo v vodstvu stranke treba razumeti v povezavi z daljnosežno in komaj reverzibilno demokratizacijo partije, ki je dosegla stopnjo, ki jo baza partije in družba očitno sprejemata kot trenutno zadostni minimum […] Rešitve velikih socialnih problemov in sindikata Solidarnost pa to ne more prinesti." (Povzeto po: Akten für die Auswärtige politik 1981)
In čeprav so poleti na Zahodu še predvidevali, da se na Poljskem ne bo zgodilo nič drastičnega, je pozna jesen prinesla veliko zaostritev. Ključ do tega je bilo tudi to, kar bo pozneje prikazano na primeru zadrege Poljaka v samopostrežni trgovini: če ne morem kupiti kokakole, lahko vsaj minikolo? Država je gospodarsko propadala in vlada generala Jaruzelskega se je odločila za ukrepe, čeprav bi jih po lastni presoji lahko izpeljala le, če bi ji parlament odobril izredna pooblastila.
Kajti Jaruzelski je izhod iz krize videl le v ukrepih, ki bi prekršili obljube iz dogovora v Gdansku (avgust 1980), s katerim je vlada (tedaj premier sicer še ni bil Jaruzelski, ki je položaj prevzel 11. februarja 1981) po velikem stavkovnem valu med drugim obljubila dvig minimalne plače, ukrepe za dvig blaginje in položaja upokojencev ter dovolila združevanje v sindikate. No, vsega tega država že leta 1980 ni zmogla, leta 1981 pa to tudi ni bilo več mogoče oziroma Jaruzelski tega ni več hotel prikrivati. Ko je Solidarnost 11. in 12. decembra za 17. decembra napovedala vsedržavne proteste, je klika Jaruzelskega sklenila ukrepati. Seveda tudi v strahu sovjetskega posega, če poljski general sam ne bo znal disciplinirati svojega naroda. Sledila je uvedba izrednih razmer, vojnega stanja pravzaprav.
Skolimowski išče dom poljskim rojakom
In tedaj je pred hotelom v bližini svojega londonskega doma Jerzy Skolimowski našel izgubljene Poljake. Niso se mogli vrniti domov, saj so bile 13. decembra presekane vse komunikacijske in prometne povezave med Poljsko in svetom. In niso znali niti besede angleško. Skolimowski je torej poklical vse svoje prijatelje in vse ljudi v imeniku, katerih priimki so dišali po poljskih. Začasni dom mu je uspelo priskrbeti vsem Poljakom. Le gospoda Genia je moral sam vzeti domov. "Vsakič, ko so bila poročila o dogajanju na Poljskem, je Genio sedel kot prilepljen na TV-ekran in me spraševal, kaj govorijo. Kmalu sem se zavedel, da cenzuriram informacije, da ga ne bi preveč vznemirjal," je Skolimowski povedal v intervjuju za ameriško revijo Cineaste. In prav ko je igral to vlogo cenzorja, je Skolimowski ugotovil, da bi iz tega lahko nastal izjemen film. Delal je hitro in film je bil gotov do naslednjega festivala v Cannesu. Izredne razmere so razglasili 13. decembra 1981, film Delo na črno (Moonlightning) pa je nagrado za najboljši scenarij prejel že na festivalu v Cannesu naslednjega maja.
Štirje poljski delavci v Londonu oziroma
Film Delo na črno preprosto in brez olepševanja pokaže, da je vzhodni blok padel tudi zaradi zadrege, kako uporabljati nakupovalno košarico, vprašanja, zakaj bi sploh zaklepali koló, in želje piti kokakolo. In to je dejansko bila zadrega. Trije delavci, ki pod vodstvom Nowaka (Jeremy Irons), ki edini zna angleško, pridejo s 1.200 funti (za to vsoto bi moral na Poljskem delati več let, pomisli Nowak), s kolesom in orodjem v prtljagi v London, kjer naj bi v enem mesecu za bivanje usposobili stanovanje v vrstni hiši v lasti njihovega šefa.
Ko gredo prvič v trgovino, ne vedo natančno (razen Nowaka), kaj naj z nakupovalnim vozičkom in košarico. Nejeverno opazujejo ponudbo. Banaszak kot otrok vzklikne: Kokakola! Nowak: Predrago. Banaszak dva metra naprej odkrije alternativo: Minikola! …
Medijski mrk v poljski vrstni hiši
Zadeve se kmalu začno zapletati. Delo v povsem 'razsutem' stanovanju, ki za stenami skriva hudo načeto napeljavo, jim gre od rok prepočasi. Fantje hočejo nekaj razvedrila, a zanj nimajo denarja. Zato jim Nowak kupi televizor. Z anteno, a brez vtikača. Sicer bi bila predraga. Deluje natančno do prvega streljanja na gol v tekmi premier league, nato ugasne. Kar je pravzaprav srečno naključje za Nowaka, ki lahko tako trojico drži v medijskem mrku. Na Poljskem se namreč zgodi 'primer Jaruzelski in vojno stanje', edini, ki je o tem obveščen, pa je Nowak, ki zna angleško in tako skrivaj bere sosedov časopis, na televizorju, ki je zdaj po mrku ekrana radio, posluša zadnje novice in v izložbah trgovin s tehnično opremo gleda BBC. Fante zapre v hišo; z argumentom, da sicer ne bodo dokončali dela.

Glavni konflikt in tiha stavka trojice sledi, ko jim ne pusti k nedeljski maši v poljski cerkvi. In tu se razkrije še eno od notranjih protislovij poljskega socialističnega režima: prikrivanje dejanske vernosti ljudstva v deklarirano ateističnem sistemu. Najbolj očitno je to hipokrizijo demonstriral sam general Jaruzelski, ki je na začetku maja 2014 'postal' katoličan. Umrl je 25. maja 2014.
Peš do Heathrowa s petimi peniji v žepu
Kaj se je zgodilo z Nowakom in njegovo ekipo, ki zadnji dan pred letom domov januarja 1982 dokonča prenovo, ne izvemo. Ko v naglici zadnji denar potrošijo za cenene ure, ki se pokvarijo, še preden pridejo do londonskega doma, ko pospravijo najlonke in spodnje perilo, ki ga je za njihove žene ukradel Nowak, da bi malo pomiril duhove v delovnem timu, se odpravijo na Heathrow. Šest ur pred prijavo na polet. Gredo namreč peš. Imajo le še 5 penijev. Prtljago nagrmadijo na nakupovalne vozičke. Razen Nowaka jih prej niso kaj prida uporabljali.
Mesec dni so namreč živeli v Londonu, a obenem tudi ne v njem. Komunicirali niso z nikomer, vsi so jih nezaupljivo gledali in predvsem … niso imeli denarja. Potem se Nowak odloči, da jim pred vkrcanjem vendar pove resnico: na ulicah Varšave so bili tanki. Pred govorilnico ste zaman čakali na telefonske klice žena, ker zveze ni bilo. Poljska ni več Poljska, ki smo jo zapustili.
Spustijo vozičke. Ničvredna roba, vključno s pokvarjenimi urami in televizorjem, se ruši na tla. Vozički se odpeljejo. Možje obupujejo. Konec.
Freska boja za preživetje
Delo na črno ni moralističen film. Poljski delavci niso ubogi in (zato) moralno dobri. Zahod ni (zgolj) obljubljena dežela svobode in obilja. Saj Londončani kradejo kot srake. Starejše dame brandy, neznanci pa kolesa; kar hitro spozna Nowak in kot nujno preživetveno strategijo hitro razvije svoj sistem 'dvojnih' nakupov, enega zakonitega s plačilom in računom in drugega malo manj zakonitega, a enakega, ki pa ga v primeru nuje lahko 'legalizira' z računom prvega nakupa. Zadeva funkcionira. Prav zato, ker ni moralističen, pa je Delo na črno sijajna freska preživetja: Londončani svoj način življenja branijo pred Poljaki (in drugimi priseljenci), Jaruzelski & com. branijo svoj položaj. Vsi z vsemi sredstvi.
Poljska vlada v Londonu
Skolimowski je bil prav tako priseljenec v Londonu. Tam je bilo Poljakov precej. Ne gre pozabiti, da je bil prav Polish Resettlement Act 1947 prvi britanski zakon o množični priselitvi. Poljska diaspora je bila v Britaniji že od začetka druge svetovne vojne številna in v Londonu je delovala poljska vlada v izgnanstvu. Še leta 1989, ko se je Poljska končno izvila iz primeža sovjetskega nadzora, se je v Londonu 'alternativna' poljska vlada sestala vsaka dva tedna. Imela je predsednika in v njej je sedelo 8 ministrov, ki so 'vladali' 150.000 poljskim veteranom in njihovim potomcem, ki so živeli na Otoku; 35.000 od njih v Londonu. Ja, Skolimowski ni imel veliko težav, ko je v imeniku iskal rojake.
Skolimowski na Liffu
Delo na črno, eden izmed sedmih filmov poleg uvodnega in novega 11 minut v retrospektivnem programu letošnjega Liffa, je tudi zgodba o tem, kako bliskovito so se v trdih režimih vzhodnega bloka (podobno, a manj drastično je to bilo tudi v Jugoslaviji) menjala obdobja večje svobode in represije. Leto 1981 je bilo izjemno. Tudi za Skolimowskega, čeprav je v tujini živel že od leta 1967; v pregnanstvu, seveda.
Poljsko je zapustil zaradi filma Roke kvišku! (danes si ga še lahko ogledate ob 17.00 v Slovenski kinoteki). Stalin z dvema paroma oči kot dominanta kulise enega izmed prizorov je zmotil režim. Cenzorji so od Skolimowskega zahtevali, da četverookega Stalina izreže. Ni privolil. Zato si je prislužil srd tedaj za prvim sekretarjem Vladislavom Gomulko druge najvplivnejše osebe poljske politike Zenona Kliszka. Film je moral v bunker, Skolimowskemu pa so ponudili potni list. Prijazna gesta v času, ko Poljaki niso smeli dopustovati v tujini onkraj meja Varšavskega pakta, bi lahko cinično pripomnili.
Štirje Poljaki (domnevno) na 'speedu' na drvečem vlaku analizirajo svoj politični položaj
Pravzaprav je Skolimowski na neki način s tem filmom proizvedel svojo resnično filmsko zgodbo. Roke kvišku! je namreč parafraza komunistične Poljske. V tem nadrealističnem filmu namreč srečamo skupino nekdanjih kolegov z univerze, od katerih vsak predstavlja neko plat tedanje poljske družbe. To še bolj poudari to, da se med seboj kličejo po avtomobilih, ki jih vozijo: glavni protagonist Leszczyc vozi zastavo, nekdo drug wartburga, dva 'povzpetneža' opel rekord in alfa romeo. Simbol Poljske same je vlak, v katerem prijatelji vzamejo (domnevni, v resnici je placebo) 'speed', drvijo v neznano in razpravljajo o tem, kateri položaj v političnem diapazonu so zasedli: so oportunisti, konformisti, disidenti …
Šlo je za prikaz Poljske v močnem primežu Sovjetov in njene zgodovine, vključno z neprijetnim spominjanjem na vlogo različnih skupin Poljakov med drugo svetovno vojno. Ne nazadnje je bilo vlak mogoče prebrati kot aluzijo na tovore internirancev v koncentracijska taborišča med drugo svetovno vojno in glede na ravnanje Poljakov z Judi po koncu vojne in dolgo zamolčanimi povojnimi pogromi nad Judi (najbolj znan je bil tisti v Kielcah) je bil film seveda neprijeten za marsikoga, ne le za Gomulko in njegove pajdaše.
Telegram v Libanon
In prav leta 1981, ko so na Zahodu še pomirjeno poročali o sicer zmernem, a odločno demokratičnem tečaju na Poljskem, je Skolimowski dobil obvestilo, da lahko film 'prevzame' iz bunkerja. Skolimowski je bil tedaj ravno v Libanonu, kjer je imel igralski angažma v filmu Volkerja Schlöndorffa Die Fälschung (Ponaredba). Skolimowski pa filma ni nemudoma poslal v javnost. Najprej je deloma v Libanonu, na ozadju ruševin državljanske vojne, deloma pa v Londonu, kjer je kot kulise uporabil demonstracije v podporo sindikatu Solidarnost, posnel dvajsetminutni prolog, v katerem je povzel zgodovino filma Roke kvišku! in njegove prepovedi. In kot napoved njegovega uspeha naslednje leto so film z veliko radovednostjo sprejeli v Cannesu, kjer je zunaj tekmovalnega programa in 14 let po koncu snemanja doživel premiero.
Najbolj avtobiografski med poljskimi režiserji
Roke kvišku!, v katerem je Leszczyc seveda alterego Skolimowskega, je eden izmed filmov, zaradi katerih si je Skolimowski prislužil naziv najbolj avtobiografskega med poljskimi režiserji. Pa tudi predstavnika črnega vala, čeprav francoskega črnega vala in Godarda pred odhodom na Zahod oziroma po svojih besedah vsaj do leta 1965, ko je že posnel nekaj filmov, niti ni dobro poznal. Ampak Skolimowskemu morda ne gre vedno čisto verjeti.
Njegov položaj je bil vedno nenavaden in nedoločen. Že mahinacije z letnico njegovega rojstva so zanimive. Čeprav sam s tem nima nič. Pač pa njegova mati, ki ga je uradno 'pomladila' za dve leti, da krhkemu dečku še ne bi bilo treba iti v šolo. Pravzaprav je bil rojen v elito, saj je bila njegova mati kulturna atašejka na Češkem, in tudi pozneje nikoli ni trpel pomanjkanja. Ko je šel v London, je še vedno snemal na pol avtobiografske filme, na kar je namigoval tudi s tem, da se je v filmih večinoma pojavil v neki mali stranski vlogi. Tudi v Delu na črno opazuje štiri Poljake, ki so s turističnim vizumom in s kovčki žebljev in kladiv prišli v London.
Moje odkritje na Liffu
Sama nisem velika poznavalka filmske umetnosti. To moram priznati. Tudi Skolimowski je bil zame novo odkritje, ko mi je pred tednom dni prijatelj omenil Delo na črno kot enega najboljših filmov. In sem šla v kino. Tudi zato, ker se s tem obdobjem, šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih let, zadnja leta iz več razlogov podrobneje ukvarjam. In prav ta dvojica - Delo na črno in Roke kvišku! - se mi skupaj zdela izjemen indic tega, za kaj je šlo na začetku osemdesetih in zakaj je bilo leto 1981 prelomno v poznem obdobju Poljske kot ene izmed najbolj 'stalinističnih ljudskih demokracij'.
Tako zgodba o četverici v Londonu in kulturnem šoku, ki jih tam čaka, kot možnost predvajati Roke kvišku!, sta tudi potrditev tega, kako hitro se je zaradi kapric, še bolj pa strahu in negotovosti stare nomenklature lahko življenje vsega naroda postavilo na glavo. Piš svobode je preletel Poljsko, pozno jeseni je (kot vedno) spet zapihal mrzel vzhodnik iz Sibirije. Ampak mrzla fronta ni prešla ozemlja. Še nekaj časa je ždela tam na vstopu v Baltsko morje in poleti 1982 so bili tudi zahodni diplomati bolj črnogledi. Ko je julija 1982 nemški veleposlanik v Beogradu Horst Grabert v Bonn ob dodelitvi posojila v višini 150 milijonov nemških mark Jugoslaviji analiziral zadolženost Jugoslavije, je ob navedbi zunanjega dolga za 20 milijard ameriških dolarjev zapisal: "Upoštevajoč bogastvo in potenciale dežele (rezerve v produktivnosti, surovine) je zadolženost Jugoslavije dolgoročno obvladljiva. Gre za obvladljiv proces, ki ga ne moremo uvrstiti v isto kategorijo kot položaj na Poljskem ali v Romuniji." Na koncu se je jugoslovanska zgodba precej bolj krvavo iztekla, a v osemdesetih letih je vsakdan Poljakov vendarle še vedno zaznamovalo hrepenenje po kokakoli in cenzura informacij.
Skolimowski je zadnji film posnel leta 1991, torej v času konsolidiranja demokratične Poljske in Lecha Walense na položaju predsednika, torej v času simbolične in dejanske zmage gibanja Solidarnost. Potem je Skolimowski predvsem slikal. K filmu se je ponovno vrnil leta 2008. S filmom Štiri noči z Ano o asocialnem voajerju srednjih let, ki je obseden s sosedo. V filmu je podoba kadavra krave, ki jo mnogi navajajo kot enega motivov, ki se menda v vsakem izmed izdelkov Skolimovskega pojavijo kot potrditev tega, da je Skolimowski estet. Pravi slikar, ki v film mora vnesti vsaj eno estetsko ikono.
Ampak vseeno gre predvsem za vsebino in morda se lahko vprašamo, ali je obuditev filmske dejavnosti Skolimowskega, prekinjene ob propadu komunistične Poljske, tudi namig na to, da na Poljskem ponovno potrebujejo avtorje, ki pokažejo na (ne nujno skrivno) jedro totalitarne ali pa vsaj avtokratske oblasti. Ki sicer ne sedi nujno v vladni palači, ampak lahko tudi v kakšni drugi ustanovi.