Lani je po desetih letih odmora s sinom posnela film The Human Voice. Še vedno prekipeva od energije in kot pravi sama, je s svojo kariero in življenjem zadovoljna. Prednost pred drugimi pa je imela v tem, da se je rodila pametna in v revščini.

Igralka Sophia Villani Scicolone se je rodila 20. septembra v Rimu. Oče Riccardo Scicolone je bil sicer gradbeni inženir, vendar je več časa posvetil šovbiznisu in upal, da spozna mlado igralko. In jo je. Sophijino mamo, Romildo Villani, s katero je imel Riccardo dva otroka, Sophio in mlajšo Mario, nato jo je pustil in se poročil z drugo. Sophia je živela z mamo in starimi starši v mestu Pozzuoli blizu Neaplja, ki je v marsikateri knjigi označen kot najbolj umazano mesto v Italiji. Čeprav jo mediji danes označujejo za eno najlepših žensk v zgodovini, jo je dojilja ob rojstvu opisala kot najbolj grdega otroka, ki ga je kadar koli videla.

V otroštvu je bila za marsikaj prikrajšana
Sophia Loren je bila kot otrok zelo tiha in zadržana. Odraščala je v veliki revščini in brez kakršne koli očetove podpore. Živela je z mamo, starimi starši in drugimi sorodniki ter si sobo delila še z osmimi družinskimi člani. Stvari so se še poslabšale, ko se je začela druga svetovna vojna. Pomanjkanje je bilo resnično zelo veliko, saj ni bilo niti hrane niti pitne vode. Med letalskim bombnim napadom je padla na tla in si poškodovala brado, tako da ima še danes brazgotino. Bila je zelo slabotna, zato so se v šoli norčevali iz nje in jo imeli za preklo.

Pri štirinajstih pa se je njena suhljata in bledikava postava začela spreminjati in počasi dobivati žensko obliko. "Bilo se je užitek sprehoditi po ulici," pravi Sophia, ko se spominja svoje fizične preobrazbe. Že kot najstnica se je udeležila lepotnega tekmovanja in dosegla drugo mesto, kar ji je prineslo nekaj denarja in tapete za dnevno sobo starih staršev.

Prvo glavno vlogo je dobila v filmu Aida
Pri 15 letih sta se z materjo preselili v Rim, da bi si denar služili kot igralki. Sophia je dobila svojo prvo vlogo kot statistka leta 1951 v filmu Quo Vadis. Ravno tako je delala kot model za različne italijanske založnike, ki so izdajali stripom podobne publikacije. Po manjših vlogah v filmih, kjer je odigrala samo nekaj stavkov, in eno manjšo vlogo v filmu La Favorita, se je začela njena kariera vzpenjati. Poleg tega je po tej vlogi začela uporabljati umetniško ime 'Loren'. Leto zatem je že dobila prvo glavno vlogo v filmu Aida, ki ji je sledila naslednja v filmu The Gold of Naples (1954), kar je bila dobra popotnica za obetajočo se filmsko zvezdo v italijanskih kinematografih.

V 60. letih je posnela več filmskih uspešnic in se srečno zaljubila
Leta 1957 je prvič zaigrala v Hollywoodu v filmu The Pride and the Passion, ki so ga snemali v Parizu, in sicer z igralcema Caryjem Grantom in Frankom Sinatro. Tako Cary Grant kot italijanski filmski producent Carlo Ponti sta se vanjo zaljubila, vendar je, čeprav je bila še kot šolarka zaljubljena v Granta, na koncu izbrala starejšega Pontija. Še istega leta sta se poročila, vendar njun zakon ni bil uradno priznan zaradi Pontijevega prvega zakona, saj ta uradno še ni bil ločen s prvo ženo.

Njun zakon je bil eden izmed redkih v svetu zvezdništva, ki je trajal 50 let, vse do leta 2007, ko je Ponti umrl. Loren je pojasnila, da je bila skrivnost v tako uspešnem in ljubečem zakonu to, da se kot partnerja ne glede na njun zvezdniški status nista izpostavljala. "Šovbiznis je to, kar delamo, ne to, kar smo," je pojasnila medijem. Ravno tako je zatrdila, da se ne bo nikoli več poročila, ker ne bo mogla imeti nikogar več tako rada, kot je imela Pontija.

V 60. je igrala v ameriških, italijanskih in francoskih filmih, kar ji je prineslo status najboljše igralke v njeni generaciji. Najbolj se je gledalcem vtisnila v spomin po vlogah v filmih Yesterday, Today and Tomorrow (1963), ki je dobil oskarja za najboljši tuji film, Marriage Italian Style (1964), za katerega je dobila nominacijo za oskarja za najboljšo igralko, in A Countess from Hong Kong (1967), v katerem je igral tudi Marlon Brando.

Zaplula je tudi v podjetniške vode
V 70. letih se je vrnila v Italijo in skoraj desetletje igrala v zelo priljubljenih italijanskih filmih. Rodila sta se ji dva sinova, in sicer Hubert (1968) in Eduardo (1969). Naslednjih deset let se je bolj posvečala vzgoji svojih sinov kot filmski karieri. Loren ni sam igralka, ampak se je podala tudi v podjetniške vode. Leta 1981 je bila prva ženska iz sveta zvezdništva, katere parfum se je znašel na trgovskih policah, kmalu zatem so sledila še očala.

Izdala je tudi knjigo Women and Beauty (1994) in nadaljevala igralski poklic, saj je bila pri občinstvu zelo priljubljena. Nekateri njeni znani in uspešni filmi, ki so sledili po izdaji knjige, so bili Prê-à-Porter (1994), Grumpier Old Men (1995) in Nine (2009).

Loren je ptica, ki se ne sramuje svojega gnezda
Loren je uspela obdržati mladostno energijo, saj se spretno izmika letom in še vedno se tu in tam pojavi na rdeči preprogi ob podelitvah raznih filmskih nagrad. V petah in z globokim dekoltejem verjetno pri marsikateri mlajši zvezdnici vzbuja zavist. Posnela je več kot 100 filmov in bila 60 let v soju filmskih žarometov, vendar ostaja zvesta svojim italijanskim koreninam. Dokaz zato je verjetno dejstvo, da se je na snemanjih vedno maksimalno potrudila in bila ena izmed najzanesljivejših igralk, ki je ostala na realnih tleh. Eden izmed režiserjev je o njej povedal: "Sophia je verjetno edina filmska igralka, ki ni nikoli pozabila na svoje korenine."

Zdaj živi v Genovi v Švici in gleda na svet v najboljši mogoči luči. "Vedno vstanem zgodaj zjutraj in skočim iz postelje, včasih si tega niti ne želim, ker se vedno najde izgovor, da se človek izogne telovadbi. Potem grem za eno uro v park na sprehod in si mislim – morda me pa ravno za naslednjim vogalom čaka nekaj lepega. Vedno mislim pozitivno in sem srečna. Zelo redko me boste našli slabe volje, žalostno in melanholično." Trenutno veliko potuje na relaciji Švica–Los Angeles, kjer živita sinova z družinama. Sicer pa je strastna navijačica nogometnega kluba S. S. O. Napoli.