Priporočajo se mu tudi družine, ki se znajdejo v različnih stiskah. Pomagal naj bi predvsem očetom, da bi se dobro znašli v svoji vlogi.

Začetki praznovanja jožefovega segajo že v peto stoletje, papež Gregor ga je leta 1621 določil celo kot zapovedan praznik, medtem ko se je praznovanje tega dne razširilo šele na prehodu iz 17. v 18. stol.

Včasih so otroci pozimi svetili čevljarjem, da so lahko delali
Včasih so hodila dekleta pet tistim, ki so na ta dan praznovali god. Tako kot sv. Gregor je tudi Jožef pomladanski svetnik, saj Niko Kuret v Prazničnem letu Slovencev navaja, da je to čas, ko obrtniki za delo ne rabijo več luči, saj je dan daljši. Tudi na Krasu so pravili, da »Sv. Jožef čevljarjem luč upihne.« Ko ljudje še niso poznali elektrike, niti petrolejk, so otroci morali s trsko ali lojenko svetiti čevljarjem, zato so bili ob daljšanju dneva še posebej veseli, saj je več časa ostalo za druge stvari.

V Železnikih so si otroci nekdaj naredili vojaške čake iz papirja, to je visoko vojaško pokrivalo, lesene ali železne sablje, nekateri tudi srajce, je pri raziskovanju starih običajev ugotovil Kuret. Na god sv. Jožefa je sledil pravi boj in tudi razkazovanje, kdo ima lepšo opravo.

Nakupovanje suhe robe in semen
Na jožefovo so včasih ljudje hodili na božjo pot k njegovim cerkvam, organizirani so bili sejmi s suho robo in drugimi rokodelskimi izdelki. Gospodinje pa so pridno nakupovale različna semena za pomladno setev.