Ni vsaka neprespanost že motnja, vendar poskrbite, da boste vsak dan dovolj spali. Slovenci se namreč po študiji čikaške univerze uvrščamo po spalni higieni šele na predzadnje mesto od 122 držav, v katerih je raziskava potekala.

O motnjah spanja se je v oddaji Možgani na dlani Mojca Delač pogovarjala z nevrologinjo Lejo Dolenc Grošelj, vodjo Centra za motnje spanja in vodjo oddelka za nevrofiziološke meritve (UKC Ljubljana). Dolenc Grošljeva je pojasnila vzroke, način diagnosticiranja in zdravljenje kronične nespečnosti ter narkolepsije.

Pri narkolepsiji lahko bolniki zaspijo celo med pogovorom in hojo
Najpogostejša motnja spanja pri splošni populaciji je kronična nespečnost, ko ljudje spijo manj, kot bi njihovo telo ali možgani potrebovali. Pri narkolepsiji pa ljudje spijo preveč, kar pomeni, da lahko preko dneva zaspijo v situacijah, ko bi morali ostati budni, na primer na delovnem mestu, med vožnjo avtomobila, celo med pogovorom ali hojo. "V skrajni obliki hude nespečnosti ali pomanjkanja spanja je lahko posledica tudi prekomerna dnevna zaspanost, ki ni enaka kot pri bolnikih z narkolepsijo", je pojasnila Dolenc Grošljeva.

V Evropi ima vsaj 20‒30 odstotkov odrasle populacije vsaj enkrat v življenju težave s kronično nespečnostjo, deset odstotkov pa ves čas trpi zaradi te oblike motnje spanca. Študije so pokazale, da to lahko vodi v številne zdravstvene težave kardiovaskularnega sistema, razvoj nekaterih oblik karcinomov in tveganja za sladkorno bolezen. Kronično pomanjkanje spanca lahko povzroči tudi strukturne spremembe v naših možganih.

"Lani so izšle najnovejše ameriške smernice za zdravljenje kronične nespečnosti, in sicer je kognitivna vedenjska terapija prva terapija izbora za zdravljenje teh motenj. Ni pravilo, da se najprej poslužujemo zdravil", je poudarila Dolenc Grošljeva.

Ljudje z narkolepsijo pogosto trpijo zaradi hudih prividov in paralize
Vzrok za narkolepsijo so lahko genetske predispozicije ali pa imunološki faktor sproži proces v biološki uri v možganih, kjer se zgodi preklop, da postanemo narkoleptiki. Bolniki z narkolepsijo imajo v možganih pomanjkanje hipokretina ali ga sploh nimajo, zato pride do porušenega cikla budnosti in spanja. "Ti bolniki spijo v 24 urah enako kot zdravi ljudje, vendar je to spanje razdeljeno na cel dan. To pomeni, da ponoči spijo slabo, preko dneva pa imajo kratke napade spanja, ki jih zelo ovirajo v vsakodnevnem življenju."

Zmotno je mišljenje, da ljudje z narkolepsijo spijo več kot zdravi posamezniki. "Narkoleptki spijo po obrokih, zelo kratko, ponoči so moteni, vendar je to samo eden od simptomov narkolepsije. Ostali simptomi so fenomeni REM-spanja, kar pomeni, da imajo hude privide, prisluhe ob uspavanju in prebujanju. Ob tem so v mišični atoniji, kar pomeni, da se ne morejo premakniti, imajo paralize in grozljive privide, kar je izredno neprijetno."

Preko dneva lahko pride do kataplektičnih napadov, ko pride do kratkotrajne izgube mišične moči, ki se pojavi z nekim nenadnim čustvenim dogodkom (smeh, jeza, presenečenje, razočaranje …). Bolniki v teh primerih čutijo šibkost v rokah, govorijo nejasno, pojavi se lahko klecanje kolen, skratka, mišice odpovedo in človek ne more na dogodek odreagirati, saj je paraliziran, vendar je ob tem pri polni zavesti. Napadi se lahko zgodijo večkrat na dan ali nekajkrat na leto, kar vpliva na osebno in poklicno življenje.

Postavitev diagnoze
Od prvega simptoma narkolepsije do takrat, ko je bila diagnoza narkolepsije postavljena, je včasih minilo 17 let. "V zadnjih letih smo naredili veliko na tem, da se prepozna simptome v splošni populaciji, saj smo skrajšali čas na dve leti. Bolnik se mora zavedati, da je to nekaj patološkega in naj tega ne skriva. Ob pojavitvi simptomov naj odide do osebnega zdravnika, ki ga bo napotil na dodatne preiskave." S polisomnografijo opazujejo možgansko valovanje in aktivnost ter s testi preko dneva in ponoči določijo, za kakšno motnjo gre. Ob tem naredijo tudi genetske preiskave, preiskave likvorja, tako da potrdijo diagnozo narkolepsije, ki jo na podlagi testov uspešno zdravijo.