Poletna noč je bila prva pesem oz. besedilo, ki ga je Elza Budau napisala in z njo zmagala na festivalu na Bledu leta 1964. Letošnji festival bo posvečen Elzi, ki je aktivno sodelovala pri izbiri pesmi in pevcev, ki bodo njene pesmi interpretirali, ter samem programu prireditve. Pravi, da mora človek delati, saj ga to drži pokonci, in vztrajati na svoji poti, ki je edina prava.

Kot je v pogovoru z Aljo Kramar razkrila v radijski oddaji Intervju (oddajo lahko poslušate na spodnji povezavi), je ustvarjati začela že v najstniških letih, ko je napisala svoj prvi roman, v študentskih letih pa je začela pisati tekste za popevke; Pegasto dekle, Ko ljubezen umre, Balkoni moje ljubezni, na pragu let in številne druge. Danes piše poezijo, zato lahko v prihodnosti pričakujemo izid pesniške zbirke, in hodi na sprehode, da zbistri misli.

Odločila se je za študij arhitekture, saj je pri delu rada neodvisna od drugih
Elza Budau se je rodila med vojno v Beogradu, kjer so ostali samo eno leto, zato se tega obdobja ne spominja dobro. O njem pripovedujejo le očetove fotografije. Nekaj časa so živeli na Bledu, nato pa so se z družino preselili v Ljubljano, tako da se še spominja osvoboditve, ko je bila stara štiri leta.

Študirala je arhitekturo na Fakulteti za gradbeništvo, geodezijo in arhitekturo. "Težko sem se odločila, kaj bi študirala, ker me je že od nekdaj zanimalo ogromno stvari. To je še danes v meni, saj sem radovedna in vseskozi nekaj poskušam. Vedela sem, da v tistih časih ne bi dobila v arhitekturi kakšnega dela, ko bi lahko rekla, poglejte, to sem pa jaz naredila. Hočem biti čim bolj samostojna, da lahko sama kreiram."

Talent za glasbo je razvijala že v otroštvu in pri šestnajstih napisala roman
Prve tekste je začela objavljati že kot najstnica v reviji Mlada pota. Znanje, ki ga je pridobila na arhitekturi, ji je pomagalo tudi na njeni pesniški poti, saj se je dopolnjevalo. "Hotela sem se dokazati, saj sem si kot otrok želela mamine pohvale. Pravijo, da so prva štiri leta odločilna za razvoj človekove osebnosti. Že od mladosti naprej sem borka in to mi pride prav še danes. Glede glasbene poti lahko rečem, da sem se z glasbo že rodila, ta talent razvijala in se učila več inštrumentov."

Rada je tudi brala, predvsem italijansko in francosko literaturo, in se kot otrok raje držala bolj zase. Kot mladostnica je bila večinoma v družbi odraslih, zato je hitro odrasla in otroštvo kar preskočila. Pri šestnajstih pa je že napisala svoj prvi roman Diagram neke ljubezni. Študij je vzela zelo resno. Ko je bilo najhuje, jo je rešilo delo, zato pravi, da je treba delati in zaposliti misli, ker je to edini način za preživetje. Med študijem je Pavel Mihelčič ustanovil Akademski zabavni zbor, v katerem je pelo veliko Elzinih kolegov. Sama se za to ni odločila, saj ji je veliko časa vzel študij, v katerega se je poglobila in vse izpite naredila v prvih rokih z zelo dobrimi ocenami.

"Peli so v tujih jezikih, zato so me prosili, da bi eno pesem prevedla v slovenščino, in to je bila Laura. Takrat me je opazil Janez Martinc, in ker je bilo v tistem času pomanjkanje tekstopiscev, me je kmalu poklical Jure Robežnik in tako sem začela pisati tekste". S Poletno nočjo je zmagala na festivalu na Bledu, Poletna noč je bil prvi tekst, ki ga je napisala čisto spontano, čeprav se je mudilo. Elza pravi, da bi imela verjetno več težav pozneje kot na začetku pisanja, saj je bila takrat še mlada in neobremenjena.

Med pisanjem Poletne noči se je dobivala z Mojmirjem Sepetom, da sta pilila besedilo ob klavirju. Ob zmagi na festivalu so bili vsi začudeni nad njeno zmago, saj je bila tako rekoč šele začetnica in zelo mlada. "Niti sama ne vem, kako mi je to uspelo. Mislim, da sem s tem dokazala, da imam umetniški potencial, saj tisti, ki ga ima, lahko piše tudi o stvareh, ki se mu še niso zgodile, se mu bodo lahko pozneje ali pa nikoli. Jaz sem to pesem preigravala in potem so besede priplavale kar same od sebe." "Vedno moraš izhajati iz sebe!" "Glasba je čudovita inspiracija in jaz sem imela to srečo, da sem živela v času, ko so glasbo za popevke in šansone ustvarjali vrhunski komponisti. Vsi smo želeli delati dobro in bili v skrbeh, če občinstvo ne bo sprejelo pesmi. Ni bilo špekulacij, mislim, da zdaj malo gledajo tudi na to. Vedno moraš izhajati iz sebe, iz svojega srca," zatrdi Elza Budau.

Pisala je tudi narodno-zabavne tekste za Vilka Avsenika, Ivanko Kraševec, Stanko Kovačič in Prifarske muzikante. Vsak ima zametke nadarjenosti, vendar se mora to razvijati že v otroštvu, zato je Elza hvaležna svojim staršem, babicam in tetam za izobrazbo. »V življenju moraš biti neobremenjen z drugimi in iti svojo pot, kar ni preprosto in je včasih težko, vendar je to edina prava pot, zato jo priporočam vsem mladim." Z glasbo se je ukvarjala tudi njena družina. Izhaja iz glasbene družine, saj je bil že njen prapradedek Miroslav Vilhar avtor številnih ponarodelih pesmi, babica po mamini strani pa je igrala šest inštrumentov in slikala.

"V zadnjih letih se posvečam svojim koreninam in skušam marsikaj razjasniti, ker sem sama sebi še vedno uganka in se ne razumem. Vsa moja družina se je ukvarjala z glasbo. Med prazniki in rojstnimi dnevi je vsak vzel svoj inštrument in smo skupaj igrali. Ko smo šli na sprehod, smo peli, in v tem je treba uživati, to je nekaj, kar nam bogati življenje."

Roman je bil razprodan v manj kot dveh mesecih
"Roman Ljubezen v f-molu je sestavljen iz treh delov in na koncu finale brez uverture," pravi Elza Budau. "Z glasbenimi izrazi lahko dogajanje v romanu lepo označiš. V tuji literaturi še nisem opazila, da bi se kdo izražal na takšen način. Niti se ni nihče od bralcev pritoževal, da romana ni razumel." Jože Privšek je na temo romana napisal glasbo, in kot pravi Elza Budau, je to verjetno edini roman s svojo pesmijo. Čeprav je imela na začetku pomisleke o tem, ali se bo vse izšlo, je na koncu roman izšel v 12.000 izvodih, zraven pa še kaseta.

Nekaj časa je delala tudi kot novinarka
Na radiu je pripravljala oddaje Večerni utrinek, Kulinarični utrinki in Elzine hrustljave misli. "Radio mi je bil pisan na kožo, medtem ko sem se televizije bala, saj si tam odvisen od več ljudi. Radio vzbuja pozornost, če prisluhneš in imaš čemu prisluhniti, na televiziji pa pride v ospredje še podoba, ki lahko odvrne pozornost od vsebine. Odkrila sem, da lahko tudi na radiu ustvarjam in se izražam. Moram priznati, da sem na ta način spoznala ogromno ljudi, ki jih morda ne bi v življenju nikoli srečala. Na vsako temo sem se zelo skrbno pripravljala, gosta preštudirala in se tu našla. Tako da je to ena dragocena izkušnja."

V naravi zbistri misli
Obožuje morje in naravo ter Rožnik, kjer lahko zbistri misli. Pravi, da nujno potrebuje sprehode, saj sta že z dedkom veliko hodila po hribih in bila vsak v svojih mislih. "Ugotovila sem, da med sprehodi lažje razmišljam in dobim nove ideje kot pred računalnikom. Jaz se strašno rada sprehajam med drevesi, se ustavim in jih opazujem tudi pozimi." Zadnje čase piše tudi poezijo, saj ima za prihajajočo pesniško zbirko napisanih že 20 pesmi, in bere sodobno poezijo, ki jo želi sprejeti in se nad njo navdušiti, vendar kot priznava, ji ne uspeva najbolj.