biti delo glavno vodilo življenja.

Če se iz Kanala ob Soči vzpnemo proti italijanski meji, se na vrhu razprostre Kanalski Kolovrat. Na tem grebenu med Sočo in Idrijco je bilo nekoč 73 vasi, ki pa so danes opustošene oz. jih velike večine sploh več ni. Franc Jerončič se je rodil v revni družini v vasi Kostanjevica, danes ima svoj dom in etnološko-rezbarski muzej v Melinkih. Skupaj s sinom Zoranom sta napisala knjigo o življenju na Kanalskem Kolovratu. Z njim se je pogovarjala Ana Skrt, pogovoru pa ste lahko prisluhnili v radijski oddaji Storž (oddajo lahko poslušate s klikom na povezavo na koncu članka).

Jerončič kljub odseljevanju in opuščanju številnih vasi vztraja na gorskem grebenu med Sočo in Idrijco, v vasi Melinki. Pri 90. letih pravi, da ima dela čez glavo in da je polno zaposlen. Skoraj toliko kot pred upokojitvijo, ko je delal v kmetijski zadrugi Dobrovo. V življenju je počel mnogo stvari.

"Najprej sem bil italijanski vojak, potem sem bil partizan, ko se je končala osvoboditev in se je končalo partizanstvo, smo pa prišli v vas, kjer je bilo vse porušeno, ni bilo vodovoda in smo začeli obnovo. Naša vas Kostanjevica je bila požgana. Potem so nas povsod vabili in tako smo začeli udarniške akcije, smo hodili po vaseh in smo prišli leta 1948 do tega, da bomo postavili elektriko. Počistili smo "linijo" in potem 29. november 1949 je prišla elektrika."

Od ceste do vodovoda
Kot pravi, nobena vas tudi ni imela urejenega vodovoda, veliko težavo pa je povzročala še prometna nepovezanost. "Izmislili smo si vojaško cesto nad Kostanjevico, ki je šla skozi Čolnico in je bila že zaraščena, v prvi vojni so jo naredili Italijani. Smo tam najprej mislili, da naredimo samo meter široko cesto, da se bodo vozili s kolesi in motorji. Toda prodrli smo dva metra široko in se povezali s tovarno v Anhovem, kjer so nam šli zelo na roko. Večkrat so nam dali za mesec dni brezplačno buldožer in šoferja," se spominja gradnje pomembne prometne povezave.

S trebuhom za kruhom v dolino
Boljše povezave med vasmi na Kolovratu in Soško dolino so pripeljale do opuščanja kmetijstva in preseljevanja v dolino, bližje službam. Jerončič je predvidel praznjenje podeželja. "V letih 1964 in 164 je šlo v Anhovo delat več kot 100 delavcev in ti so zapustili kmetije, veliko jih je ostalo doli, številna posestva so ostala neobdelana, štale so bile prazne. Jaz sem večkrat opozarjal, sem bil dve mandatni dobi delegat v občini Nova Gorica in enkrat v Kopru, in v Gorici sem opozarjal, da ljudje zapuščajo kraje, živinoreja izginja in da kmetje pripeljejo zadnjega vola in potem pustijo verige. So se smejali, a škoda, kraj je ostal brez živine."

Ob tem dodaja, da so leta 1973 izvedeli, da je v zahodni Benečiji okoli 12 pašnikov, kjer imajo živino, ki je zunaj celo leto. "Smo šli takrat večkrat na izlet pogledat te pašnike. Takrat smo potem ustanovili pašno skupnost."

Kanalski Kolovrat je opisal tudi v svoji knjigi, ki jo je napisal s sinovo pomočjo. Pravi, da se je vedno zanimal za zgodovino, da je nastal tako natančen opis, pa je kriv njegov bister spomin. "Spomin mi služi dobro, spomnim se stvari, ko sem bil star pet, šest let, kar mi je pravil oče, in to je zdaj aktualno, ko bo 100 let soške fronte."

Življenje na Kanalskem Kolovratu
Knjiga ima naslov Življenje na Kanalskem Kolovratu, v njej pa so opisane vse vasi, ki so nekoč bile in ki jih danes več ni. "Vsi zaselki so bili polni. Leta 1928 je bilo na našem področju 1100 ljudi. Mi smo mejili na Avstrijo in Beneško republiko 400 let. Ni bilo cest, ni bilo komu prodajati. Kmetje so takrat žgali oglje, ker je bilo to najlažje. En meter drv ima 500 kg, iz metra drvi pa pride 100 kilogramov oglja."

Kot navaja, živinoreja v 19. stoletju na tem območju ni bila razvita. O majhni vlogi živinoreje priča tudi to, da so imeli zelo majhne hleve. "Velika posestva po 10 hektarjev so imela majhne hleve, samo za dva, tri glave živine," pravi Jerončič.

Leta 1866, ko je bila določena meja med Italijo in Avstrijo, se je stvar spremenila tudi v kmetijstvu. Italija se je razvijala in zato se je povečalo povpraševanje po mesu, začela se je gradnja velikih hlevov. "Po prihodu železnice v Soško dolino leta 1906 je Avstrija hitro prišla naproti kraju: začeli so organizirati odkup sliv in drugega sadja, zanimivo pa je, da smo tu gojili eno trto, rečeno je, da je prišla iz Goriških brd, bela trta "cevedin", in so Avstrijci organizirali uvoz vina. Vsako leto, vse do 1. soške fronte, je šlo nekaj vagonov vina iz Liga v Avstrijo."

Neutrudni Jerončič se je pri 75. letu vpisal na univerzo za tretje življenjsko obdobje, kjer je končno izživel svojo veliko ljubezen od lesa in rezbarjenja. "Celo življenje sem imel veselje do lesa, a nisem imel časa, da bi se ukvarjal z njim. In so mu povedali, da bo tečaj rezbarstva. Še zmeraj kaj delam. To je del življenja. Ne smeš razmišljati, da bo treba oditi. Tista s koso bo že prišla. Jaz nimam časa čakati. (smeh)"

Rezbarsko-etnološka zbirka kot poklon bogati zgodovini
Leta 2008 je za javnost odprl tudi zbirko, ki jo sestavljajo trije sklopi, pred kratkim pa jo je tudi razširil. Na ogled so njegova zbirka rezbarskih predmetov, predmete iz prve svetovne vojne in etnološka zbirka starih predmetov, večino orodja. "V enem mesecu so bili trije avtobusi iz Ljubljane, veliko je tudi Italijanov. Jaz vsakemu razkažem in povem, da ta muzej ni zame, to bo ostalo tudi, ko me ne bo. To je vrednota, ki ostane."

Tako si lahko obiskovalci ogledajo tudi predmete iz prve svetovne vojne, ki jih je našel sam, veliko pa mu jih je darovalo tudi okoli 60 ljudi. Na ogled so tako puške, bombe, noži, nosila za ranjence, čelade, nemške in italijanske, in drugi predmeti.

Nastaja že nova knjiga ...
Zdaj se poleg vodenja obiskovalcev, ki prihajajo iz različnih koncev Slovenije in tudi Italije, posveča tudi pisanju nove knjige. "Ne bom razkril dosti, po očetovi strani je bilo v družini pet fantov in vsi so borili na soški fronti ..."

Celotno oddajo lahko poslušate tako, da kliknete na spodnjo povezavo.