Še vedno so najpriljubljenejše oljke, saj so prav z njimi pozdravljali Jezusov prihod v Jeruzalem, zato ponekod pravijo cvetni nedelji tudi oljčnica ali oljčna nedelja. V vsaki pokrajini obstaja več izrazov za butaro, različni načini pletenja, materiali in običaji. Še bolj se je to razlikovalo v preteklosti, ko so bile opazne tudi razlike med revnejšimi in bogatejšimi kmetijami. V preteklosti so imeli oljčne vejice le duhovniki in njihovi pomočniki.

V izdelovanju butar po Sloveniji se kažejo razlike
Po raziskavah Nika Kureta so imena za butarico povezana tudi z različnimi vrstami peciva, s katerimi so okrasili butaro, na primer potica, pegelj, presta, obstajajo pa še druga imena, kot so hosta, cvetni žegen, cvetnik, pušeljc, snop, veja itd. Materiali in način izdelave se je od pokrajine do pokrajine razlikoval, včasih celo od hiše do hiše. Pogosto so uporabljali vrbovino, leskov les, srobot, bršljan, pušpan, ciprese, oljčne vejice, dren, božje drevce, brinje z jagodami, vejice vseh vrst sadnega drevja. Med zelenje pa so dali še različno cvetje – narcise, forzicijo – ter butaro okrasili s pisanimi trakovi iz krep papirja, pomarančami, jabolki, figami in drugimi stvarmi.

Rastlinje v butari ima tudi simbolni pomen. Na Gorenjskem je ta sestavljena iz različnih vejic sadja, kar pomeni, da je bilo blagoslovljeno vso drevje in grmovje. Ponekod na Dolenjskem je moralo biti v butari 33 leskovih šib v spomin na Jezusovih 33 let življenja na zemlji. Po vaseh še danes delajo večje butare, tako da jih mora nositi tudi po več fantov. V mestih pa se je sčasoma ta običaj spremenil, tako da so nosili v cerkev le oljčne vejice. Po vaseh butaro razdrejo in vejice raznesejo po različnih koncih kmetije, nekaj jih dajo v hlev, na njive, da bo lep pridelek, in na druga mesta, tako na neki način blagoslovijo celo kmetijo. Nekateri dajo blagoslovljeno zelenje v vazo, drugi na podstrešje ali vrt, včasih so jih na kmetih zažigali, če se je bližala nevihta.

Društva in mladinski centri skrbijo za ohranjanje običaja pletenja butaric
Niko Kuret v knjigi Praznično leto Slovencev opisuje različna poimenovanja, načine izdelave in materiale, ki so jih ljudje uporabljali po posameznih delih Slovenije. Ponekod je ta običaj ohranjen še danes, marsikje so velike butare zamenjale oljčne vejice in zraven še narcise ali forzicije. V zadnjih letih se običaj izdelave butaric vrača, za kar so poskrbela tudi različna društva, aktivi kmečkih žena, mladinski centri in posamezniki, kjer imajo organizirane delavnice, in se tako mladi kot starejši lahko naučijo pravilno povezati zelenje in cvetje.

Prvotne butare so okrasili tudi z različnimi vrstami peciva, danes pa kot dodatek navežejo jabolka in pomaranče. Skozi zgodovino se ni spremenila tekmovalnost, kdo bo naredil lepšo in bogatejšo butarico, kar ponekod lahko opazimo še danes, ko se lotijo izdelave butare velikanke. Ravno tako otroci in mladina radi prinesejo k maši lepo povezano in okrašeno zelenje. Po pripovedovanju starejših so na Dolenjskem po navadi delali butare očetje, otroci so jih nesli pa k blagoslovu, kar je marsikje ohranjeno še danes.

V Prekmurju in Porabju so zelenje razporedili po posestvu
V Prekmurju nosijo na cvetno nedeljo pušelj ali šop, v Porabju pa šop mačic, ki so jih potem zataknili pod streho, na njive, v hlev in na skedenj. Po navadi so v cerkev nosili mlajši otroci.

Po prihodu domov so zelenje porazdelili po kmetiji, na njive, v čebelnjak ali ga vrgli na streho. Bolnikom pa so ga dali, da so se ga dotaknili.

Na Štajerskem so fantje pred cerkvijo pazili svoje butare
Na Štajerskem imenujejo cvetnonedeljsko zelenje pegelj, pušelj, leseni žegen, butara, vejnik, potica idr. Za izdelavo uporabljajo ponekod leskove šibe, dren, mačice, jo okrasijo s trakovi, pomarančami in jabolki, čeprav nekateri menijo, da sadje ne sodi na butaro, saj z njim niso pozdravljali Jezusa. Nekatere butare so bile tako velike, da niti niso šle v cerkev in so fantje ostali zunaj pred cerkvijo, da jih ne bi kdo med trajanjem obreda uničil. Pravzaprav so med sabo tekmovali, kdo bo prinesel večji in bolj okrašen pušelj. V Halozah so t. i. presmece povezali tudi s trtami in trakovi v barvah slovenske zastave, kar je bilo priljubljeno še posebej po drugi svetovni vojni. V Dravski dolini so šli fantje po maši trikrat okoli hiše z blagoslovljenimi snopi, da so obvarovali hišo pred ognjem in strelo.

Ljubenska potica
Zagotovo pa je nekaj posebnega ljubenska potica, kjer vsako leto tekmujejo, kdo bo naredil kaj bolj izvirnega. Na Ljubnem ob Savinji ne izdelujejo tradicionalnih butar, ampak so te raznovrstne oblike, opisuje običaj izdelovanja ljubenskih potic Karolina Vrtačnik. Tudi na Ljubnem se tradicija prepleta s sodobnostjo, kar se kaže v načinu izdelave, materialih in motivih. Pravilo je takšno, da mora biti butara oziroma na Ljubnem potica izdelana ročno, vendar si danes večina pomaga s sodobno tehnologijo, s katero lahko še bolj izpopolni izdelke in ustvarjalnost pride še bolj do izraza.

Motivi so vezani na vsakdanje življenje, veliko vlogo pa igra tudi ustvarjalnost in domišljija. Tako lahko vidimo butare v obliki glasbil, ur, živali (golobi, gamsi, veverice, orli, zajci …), kmečkega orodja, monštrance, sveč itd. Čeprav v večini krajev v Savinjski dolini poimenovanja potica za butaro ne uporabljajo več, se ponekod še vedno pojavlja.

Na Koroškem si bil cvetni osel, če si na cvetno nedeljo dolgo spal
Na Koroškem nesejo v cerkev presto, presnec, prajtelj itd., skratka, tudi tu obstaja veliko razlik med poimenovanji. Ponekod se začnejo priprave že v petek, tako da pripravijo zelenje. Včasih so dali v prajtelj na Rudi tudi vrečico žita za kure, da bi bile varne pred jastrebom. V Podjuni pa naredijo presnec tako, da na drog privežejo obroče in nanj jabolka. V Mežiški dolini je bil snop odvisen od velikosti kmetije, včasih so bili tudi po 20 m dolgi. Okrasili so jih s trakovi, pušpanom, jabolki in pomarančami. Na Koroškem je bila tudi navada, da so fantje tekmovali, kdo bo prišel z butaro prej domov. Povsod so spravili butaro na podstrešje in tudi v skedenj ali v hlev, da so staje obvarovali pred strelo.

Blagoslovljeno zelenje so dajali živini, če je bila bolna, če so koga bolela ušesa, si je dal v njih zelenje. Matere so ga dajale k dekletom v spalnice, da so bile varne pred fanti, fantom pa so jih dajale v žep pred poroko, da bodo srečni. Na Koroškem so morali zgodaj vstati na cvetno nedeljo, sicer so bili zmerjani s cvetnim oslom.

Na Gorenjskem so beganico krasili tudi s figami in prestami
Na Gorenjskem je butara običajno beganica, sestavljena iz vej različnega sadnega drevja, da bo to dobro rodilo in raslo. Tudi na Gorenjskem so butare odražale premožnost posamezne kmetije, saj so bile tiste s premožnejših kmetij velike in košate, na njih so se svetila jabolka in pomaranče, bajtarske pa tanjše. Po navadi so eno beganico nesli tudi za pastirico, da jo je varovala v planinah, in tudi druge pastirje, da škratje katerega niso zvabili v prepad. V Ratečah so butaro okrasili s figami, prestami in posebnim pecivom. Pred II. svetovno vojno domači niso nosili butar k blagoslovu, ampak so za to najeli fanta in mu plačali za pot. Ko so prinesli butare domov, so jih nekateri dali k sadnemu drevju, na hišni prag, k živini, iz vejic naredili križe in jih razporedili po kmetiji. Namen je bil, da bi sadje dobro obrodilo, živina bila zdrava in bi kmetijo obvarovali pred točo in neurjem.

V Ljubljani je bilo manj velikih butar
V Ljubljani niso delali butar, saj ni bilo živine niti velikih vrtov. Kupovali so iz oblancev narejene butare, ki so zatem krasile dnevne prostore in so bile seveda bistveno manjše z malo svežega zelenja, nekateri so nosili v cerkev samo oljčne vejice tako kot danes. V preteklosti je bilo tudi tu več kmetij, zato je bilo tudi več butar, danes pa jih je največ na obrobju mesta, kjer še vedno izdelujejo tradicionalne butare iz zelenja in cvetja.

Na Dolenjskem so dali v butaro krompir in delali križce iz oljčnih listov
Tu so pravili butari leseni ali kravji žegen ter pušelj. V butari je moralo biti 33 leskovih vej, poleg tega jo je krasilo običajno zelenje, od pušpana, brinja, bršljana idr. Tudi tu so vejice zapikovali na njivo. Butara je morala vsebovati vsaj en sad, če ne drugega pa suhe hruške in jabolka, ter seveda vejice sadnega drevja. Tudi na Dolenjskem je morala biti butara velika in težka, okrasili so jo pa še z lepimi rutami. V Suhi krajini in Mirni peči so v butaro dali tudi krompir. Ponekod so povezali v butaro tudi jabolka za vsakega člana in po eno vejico za vsako glavo živine v hlevu.

Na Raki pri Krškem je butaro sestavljal leskov les, bezeg, dren, mačice, brinje in korenina hrena, na vrhu pa jo je krasil še šop narcis. Hren so zaužili na veliko nedeljo. Vse to so prepletli s pisanimi svilenimi trakovi. Običajno so k blagoslovu nesli otroci, če jih ni bilo, so jih najeli in jih na veliko nedeljo obdarili s pirhi in kolački.

V Ribnici in Suhi krajini pa so butaro takoj po prihodu domov razdrli in razdelili na tri pušlje, ki so jih dali sušit in jih v velikem tednu zažgali ter pokadili dom. Posebnost je tudi ta, da so delali na Dolenjskem križce iz oljčnih listov, ki so jih zataknili na mesta, kjer so si želeli posebnega blagoslova.

Pastirji so morali paziti na šibe iz drenka, sicer so celo leto lovili živino
Tu pravijo butari drenek. V Beli krajini so v prvi polovici 19. stoletja na brinje privezali orehe, lešnike in jabolka, sicer je bila pa butara narejena iz drenovih in leskovih šib, brinja, mačic in oljk. Butaro je nesel v cerkev najmlajši izmed otrok ali pastir. Po blagoslovu so dali zelenje živini. Tudi tu so delali križce, vendar iz drenovih šib. Te križce so pri pomladanskem oranju položili v prvo brazdo. Pastir je vzel tri šibe iz drenka na prvo pašo, in če je eno šibo izgubil, je to pomenilo, da bo vse leto lovil živino. Ponekod so nosili butare v cerkev le otroci in jih po maši postavili v kot do velikega četrtka.

Na Notranjskem starejši niso nosili k blagoslovu
Tu se pojavljajo podobni izrazi kot na Dolenjskem, in sicer kravji ali cvetni žegen, hosta, močerad. Priprave na cvetno nedeljo so potekale že en teden prej. Od dolžine leskovih vej je bilo odvisno, kako veliko butaro je želel posameznik nesti v cerkev. Ponekod so nosili k blagoslovu otroci, na Blokah samo fantje, v nekaterih krajih pa tudi dekleta, le starejši niso nosili butar. V žegen so dali velik koren, ki so ga razrezali na koščke in posušili, ter potem na veliko sredo, četrtek in petek z njimi pokadili hišo. Jabolka in pomaranče so si razdelili družinski člani, drugo zelenje so raznosili po posestvu.

Na Krasu in Goriškem so k blagoslovu nesli zelenje vsi družinski člani
Na Vipavskem je šel oče na cvetno nedeljo v vinograd, kjer so rasle oljke in za vsakega družinskega člana odrezal eno vejo. Ponekod so iz lovorja in oljke naredili velik šopek. Tudi tu so obstajale razlike med premožnejšimi in revnejšimi. K blagoslovu so nesli vsi družinski člani, ponekod le pastirji. Na Krasu so vtaknili oljčno vejico za hišna vrata, da bi jih obvarovala vsega hudega. Preostanek blagoslovljenega lesa pa so porabili za peko ob veliki noči.