Dokumentarni film, razdeljen na dva dela, snemajo v okviru serije Zdravje Slovencev, ki jo snemajo že četrto leto. Kot je pojasnila scenaristka oddaje Katja Stamboldžioski, je bilo nujno, da se poleg vseh drugih bolezni, o katerih so že govorili v preteklih oddajih, dotaknejo tudi paliativne oskrbe.

"Velikokrat smo snemali bolne in večkrat se je pojavilo vprašanje, kaj se zgodi tiste zadnje dni, ko medicina reče, da ne more več pozdraviti določene bolezni, kaj se zgodi z bolnikom? Ugotovili smo, da je paliativna oskrba tudi pri nas dobro pokrita, izvaja se na vseh ravneh, od primarne ravni, torej splošnega zdravnika do specialistov. Povsod po Sloveniji se širi ta mreža," je pojasnila scenaristka Katja Stamboldžioski. Ob tem je dodala, da so želeli predstaviti, da paliativna oskrba poteka tudi v zgodnji fazi, torej že v času zdravljenja, recimo ob kemoterapiji, ne gre le za oskrbo bolnikov v terminalni fazi življenja.

Ekipa je snemala na Golniku, na Onkološkem inštitutu, v domu starejših občanov Fužine, v hospicu in v splošni bolnišnici Jesenice, kjer bodo predstavili multidisciplinarni terenski tim, ki obiskuje bolnike na domu.

Paliativna oskrba je zelo širok pojem, zato bodo razdelili oddajo na dva dela, vsak del bo trajal 30 minut. Pod režijo se podpisuje Ita Obersnu, s katero sta s scenaristko zelo uspešno sodelovali že v preteklosti, tako pri seriji Zdravje Slovencev kot drugih dokumentarnih filmih, predvsem o zdravstvu. "Mi pridemo v sobe bolnikov, in takrat ne moreš biti samo režiser, ki stoji v kotu in pozdravi v kotu, ne moreš biti samo novinar, ki prileti v sobo in odleti, ampak moraš sesti k njim, jim dati piti. Najprej moraš biti človek, šele potem pa novinar. Je res specifično delo," je še pojasnila scenaristka.

"Ekipa je po nekaj dneh snemanja tudi psihično načeta, če smem tako reči. Srečujemo bolnike in včasih ne vemo, ali bo ta bolnik dejansko dočakal tisti dan, ko pridemo," pravi avtorica filma. Ob tem dodaja, da jih je malo presenetilo, seveda zelo pozitivno, da so tiste zadnje dni bolniki še zelo dejavni, se pogovarjajo z njimi, se skupaj nasmejijo, hkrati pa se zavedajo, da se bo ta oseba čez nekaj dni poslovila.

"Iz tujine poznamo proces, da je najprej potrebnih okoli deset let, da se sploh stališča spreminjajo, da se v družbi odpre občutljivost za to tematiko, saj te smeri zdravstva ne podpira farmacija ali visoka tehnologija, temveč ozaveščena javnost," pravi Lundrova, ki je sicer vodja paliativne oskrbe v bolnišnici Golnik. Ob tem dodaja, da je najprej treba delovati v javnosti in senzibilizirati ljudi o pomenu paliativne oskrbe, zelo pomembno pa je tudi izobraževanje o tem znotraj zdravstva. Kot meni, smo tudi v Sloveniji na dobri poti.

Kot poudarja Lundrova, se v paliativni oskrbi ukvarjajo z življenjem. "Ne s smrtjo, ampak z življenjem do zadnjega trenutka. Da telesno človek ne trpi, da ima podporo od svojih bližnjih, ker so tudi ti podprti v svojih psihosocialnih težavah in da naslovimo tudi tiste eksistencialne stiske, ko vsakega skrbi, kako je, ko je konec," še pravi strokovnjakinja. "To lahko prinaša nove vidike vrednosti v življenju, čeprav telo slabi, lahko človek v sebi v tem zaključnem času spoznava najpomembnejše vrednote, lahko naredi pomembne odnose, sklepe in včasih slišimo, da so bili to časi, ki so bili več vredni kot zadnjih deset let življenja."

Dokumentarni film v dveh delih si boste lahko na malih zaslonih ogledali jeseni.