Ko je Marta Repanšek pred več kot dvema desetletjema začenjala zbirati koroške folklorne pripovedi, je dr. Marijo Stanonik, znanstveno sodelavko z Inštituta za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU, povprašala: "Kaj pa naj pripovedovalcem rečem?' 'Vprašajte jih, če jih je kdaj strašilo," ji je odvrnila Marija. In tako je začela zbirati: "Teme so se razvijale same; prisluhi, prividi, copranje, neobičajno zdravilstvo ..." pove Marta. Zbrane pripovedi so, zapisane v koroškem narečju, izšle leta 1995 pod imenom Bajže s Koroške in tako obogatile koroško pripovedno folklorno tradicijo.

'A vas je gda strašivo?'
Strašenje je ena izmed osrednjih tem, ki jih najdemo v zapisanih bajžah. Zgodbe pripovedujejo, da straši na križpotjih, pri kapelicah in na zaznamovanih krajih. Nastale so v času, ki temelji na mitičnih razlagah sveta in strahospoštovanju do nadnaravnega. Če k temu dodamo še pomanjkanje znanstvenih razlag, postane razumljivo, zakaj je bilo strašenje tako popularno in vseprisotno. Da religija izvira iz izkustva skrivnosti, povezanega s strahom, je znal povedati že Einstein.

S strahom so povezani tudi 'cahni' – izredno zanimiv pojav, ki ga najdemo v opisih pripovedovalcev. Marta Repanšek razloži, da je cahn je nekakšen znak – po navadi zvočen – ki ga človek sliši, ob tem pa občuti neko slutnjo. Je opomin in znamenje nečesa hudega, večkrat napoveduje smrt ali se kaže skupaj z njo. Lahko se kaj zgodi, lahko se ne zgodi nič. Ura se nenadoma ustavi, sveča ugasne brez prepiha, slika pokojnega pade s stene, hkrati udarita zvona sosednjih cerkva, skrivnostno škripanje v lesu – vse to so lahko cahni.

"V Topli stoji zelo mogočna stara kmetija, ki ima več kot meter debele zidove. Sosed, ki je živel blizu te kmetije in je bil že precej v letih, je ležal v bolnišnici. Soseda ga je šla nekega dne obiskat, njen mož pa je ostal doma. Naenkrat je v hiši močno zaropotalo in zabobnelo. Mož pa si je rekel: 'Aja, na podstrešju imam zložene deske, mogoče so se tiste razsule.' Pa gre pogledat na podstrešje in deske so zložene. Nato pride nazaj v pritličje in ravno takrat se vrne njegova žena. Reče mu: 'Veš kaj, zelo slab je.' Mož pa ji odvrne: "Veš kaj, on je že umrl." In točno v tistem trenutku, ko je to zaropotalo, je sosed umrl," pove zgodbo o cahnu zbirateljica Marta Repanšek.

Raziskovalec parapsihologije Joseph Banks Rhine je menil, da so ljudje v vseh časih verovali v pomen slutenj, nenavadnih šumov in moč branja misli. To, da so bili cahni razumljeni kot napovedovalci groznih dogodkov – recimo smrti – je razumljivo, saj je smrtnost/minljivost ena izmed človekovih ključnih eksistencialnih vprašanj, cahne pa v tem smislu lahko razumemo kot pripomočke za osmišljanje smrti. Nerazumljeni pojavi s tem dobijo pomen in smisel. Marta Repanšek izvor strašenja povezuje s stvarnimi okoliščinami: "Les v starih lesenih hišah se je še po mnogih letih krčil, širil in pokal in tako oddajal zvoke. Dodajmo še têmo, pa mogoče nevihto, bolezen in strah za svojce … veliko teh občutkov je imelo neko stvarno osnovo."

"Lani sem dala, letos bom vzela"
Nekatere pripovedi, ki jih najdemo v Bajžah s Koroške, so veliko bolj skrivnostne in nerazložljive. Govorijo o tem, da se pokojni vračajo, da bi popravili krivico, se pobotali, vrnili odvzeto in pomagali živečim.

Sicer pa v koroškem pripovedništvu, povedkah in pravljicah najdemo tudi nenavadna, bajeslovna bitja. Najbolj znane so zgodbe o žal ženah, svetlolasih lepoticah, ki kmete učijo gospodariti in sejati bob. Zanimiv je tudi škopnek, nekakšen zvezdni utrinek v obliki šopa slame, ki je nevaren predvsem za majhne otroke, saj jih kljuva, duši in zamenja. Korošci poznajo tudi povodnega moža, ki se skupaj s svojim jezerom iz Uršlje gore preseli na Poharco. Prvo mesto med najbolj misterioznimi pojavi, ki nam naženejo strah v kosti, pa vsekakor pripada divji jagi.

Divja jaga so zli duhovi, hudobni lovci, ki se pojavljajo ponoči v gozdu. So lebdeči slušni pojav; glasno vihranje vetra, pomešano s človeškimi kriki, zvoki narave in glasnim oglašanjem vznemirjenih živali (mijavkanje, lajanje, oglašanje prašičev, krav in konjski galop). Če jo srečaš, velja, da se moraš vleči v desni jarek ob poti, po kateri se sprehajaš. Ne smeš se obrniti nazaj, saj divja jaga tega ne mara. Če nimaš sreče, te dohiti in ustvari občutek, kot da ti v hrbet zasedi sekiro ali pa ti odseka nogo.

Eno leto nato prenašaš hude bolečine, ki jih ne ozdravi ne zdravnik in ne vrač. Da se bolečina konča, se moraš natančno po enem letu vrniti na isto mesto, kjer si lani srečal divjo jago. Vedno prihaja iz nasprotne strani, kot odhaja, in če se te usmili, bo sekiro in bolečino vzela nazaj. Ob tem bo dejala: "Lani sem dala, letos bom vzela." Divja jaga želi poravnati krivice - kdor je v življenju kaj slabega storil ali grdo ravnal z ljudmi, ga doleti nesreča. Sicer pa se zdi, da pojav skuša pojasniti tudi nenaden nastanek bolečine.

Ženske coprnice
Skladno z mitološko razsežnostjo koroških pripovedi se v njih pojavlja tudi coprnija (čarovnija). Po Bajžah sodeč, so na Koroškem čarale le ženske, in še to so počele iz hudobije, nevoščljivosti in maščevanja.

Pripovedovalci so zares verjeli v copranje, pove Marta Repanšek: "Pripovedovalec, star nekaj čez 60 let, je zares verjel, da je bila njegova soseda coprnica. Hkrati ga je motilo, da je živela bolj zase. Čudilo ga je, da sta kljub temu, da ni imela nobenih dohodkov, s svojo hčerko lepo živeli. Pove še, da je bila velika, močna in da je imela 'ruse' (op. brke). Bila je zelo močna osebnost, na videz pa je bila različna od drugih žensk. Ni se ozirala na druge – zato so se ljudje spraševali: 'Kaj je z njo?' Sklenili so: 'To je coprnica.' Ko pri sosedu ni bilo mleka, je bila kriva ona,' pripoveduje Marta. 'Kadar žensk niso razumeli, so jih označili za čarovnice," še pove.

S toleranco do različnosti se torej folklorno razumevanje sveta ne more ravno pohvaliti. Da brki in dlake na ženskem obrazu tudi dandanes vzbujajo strah, smo se lahko nazadnje prepričali ob burnih odzivih na videz letošnje evrovizijske zmagovalke Conchite Wurst.

Zapisi v narečju
Čeprav so Bajže zapisane v koroškem narečju, v zapisih najdemo toliko različic narečja, kolikor je pripovedovalcev. Najstarejši pripovedovalci uporabljajo nekatere besede, ki jih mlajši sploh ne poznajo, drugačna je tudi zgradba stavka. Pri mlajših se v govoru kaže približevanje knjižnemu jeziku, prav tako manj uporabljajo germanizme.

Koroščina uporablja veliko glasov, ki jih s petindvajsetimi znaki abecede ne moremo zapisati tako popolno: "Takoj se je pokazalo, da bo pri zapisu treba uporabiti že znak za polglasnik, saj se nekaterih besed brez tega ni dalo zapisati: lədi, prəšva, dəčva, šəta (ljudje, prišla, dekle, ta). Polglasniki so tudi sicer posebnost koroškega narečja; medtem ko slovenščina pozna le take, ki jih sicer zapisujemo z e (pes, december), jih v koroškem narečju govorimo tudi namesto i, a, o,u (prəšva, kəkr kaj, mərli so)," pove Marta.

Po dvajsetih letih Marta Repanšek opaža, da je zapisano narečje v Bajžah predvsem narečje takratnega časa, saj se je do danes nekoliko spremenilo. Šola, radio, televizija in globalizacijski vplivi so koroško narečje prevetrili, pri tem pa se švapanje (knjižni 'l' v nekaterih primerih prehaja v 'w'; bila = b'wa, prišla = prəšwa) in melodika narečja dosledno ohranjata.

Napotki za branje
Če nismo strahopetni, nam koroško folklorno pripovedništvo ponuja kar nekaj zanimivega branja. V roke lahko vzamemo Koroške pripovedke Vinka Möderndorferja, Storije: Koroške narodne pripovedne in pravljice Franca Kotnika, Lesene cokle, Folklorne pripovedi iz Mežiške, Mislinjske in Šaleške doline Bojane Verdinek in Pripovedovali so jih mati moja Ive Potočnik. Bralci bolj poetične narave pa lahko sežejo po knjigi Kolomon bukle – koroške bajže in resnice, kjer je prodorna koroška pisateljica in pesnica Aleksandra Kocmut pripovedno folklorno tradicijo tudi upesnila.