V Mariboru rojeni Pavle je mladost preživel kot rejenec (napisal je tudi knjigo z istoimenskim naslovom, k pisanju pa sta ga nagovorili hčerki, naj le pove, kako je bilo v tistih časih) pri kmetu v Pamečah na Koroškem. Kako se spominja tistih časov: "Bilo je zelo težko, najprej je bila kmetija, moral sem paziti na ovce in krave, potem sem hodil v meščansko šolo eno uro daleč vsak dan, potem sem končal šolo in bil mobiliziran v nemško vojsko. Bil sem v Rusiji, sicer ne na prvi fronti, ker sem dobil dopust, šel sem domov in sem pobegnil v partizane." Tam je bil leto in pol.

Po osvoboditvi ga je zaneslo na učiteljsko pot: "V Žalcu so organizirali tečaj za učitelje, saj jih je manjkalo." Tečaj je trajal tri mesece, potem pa so tečajnike razporedili po vsej Sloveniji. Po opravljenem tečaju za učitelja je doštudiral na učiteljišču. Začetki so bili težki, saj je pouk v povsem požgani Solčavi potekal v župnišču, prisotna pa je bila tudi trema, ko je prvič stopil pred trideset učencev. Vse je bilo lažje ob pridnih in marljivih učencih, ki so hodili tudi po eno uro in več, da so prišli v šolo. Učence je motiviral z risanjem, telovadbo, igrami ...

Pozneje je poučeval še v Nazarjah in v Rečici ob Savinji, leta 1963 pa se je preselil v Lipoglav pri Ljubljani, kjer je učiteljski poklic opravljal še nadaljnjih osem let. Po ženini smrti je razmišljal o odhodu v dom in se nato leta 2010 dokončno odločil ter prišel v Dom starejših občanov Ljubljana, Moste-Polje.

Upokojil se je leta 1983, z ženo sta po upokojitvi veliko časa preživela na morju. "Žena je umrla leta 2006, hčerki sta šli od doma, ostal sem sam," pove Pavel, ki že nekaj časa biva v domu starejših občanov - tam je zelo zadovoljen: "Ob pol devetih je zajtrk, kosilo je ob enih, večerja ob 18.30. Zjutraj grem na sprehod, v glavnem pa snemam dogodke, jih dam na ključek in na DVD." Gospod Pavel ima namreč svojo kamero, prenosni računalnik, mobilni telefon, tiskalnik, je v koraku s časom, moderna tehnologija mu ni tuja: "Ja, sem na tekočem, a mi vseeno kaj manjka, kakšna reč mi ponagaja, kaj narobe pritisnem." Ko se kaj zmoti, pa mu na pomoč priskočita vnuka: "Prava strokovnjaka sta, mladi to znajo."

V domu starejših občanov je od leta 2010, kot pove, mu tam ni nikoli dolgčas, saj je polno dejavnosti, od koncertov, pevskih zborov, druženj ... Razume se tudi s sostanovalci, s katerimi imajo enkrat na teden srečanje, ki se ga udeleži tudi socialna delavka, pogovarjajo pa se o vsem mogočem. Za konec še enkrat poudari, da je v domu zelo zadovoljen: "Sem brez skrbi, za nič ni treba skrbeti - ne za ogrevanje ne za hrano." Poleg tega imajo stalno zdravniško oskrbo.