Kar 75 odstotkov površine Slovenije spada v območja z omejeno kmetijsko dejavnostjo. Pravih ravninskih površin, primernih za kmetovanje, pa imamo le okoli 12 odstotkov. "V primerjavi s pretežno ravninskimi državami, kot je Nizozemska, ki sodi med večje pridelovalke hrane, je to zelo malo. Potem so tu države, ki nimajo tako velikega deleža ravnin, a imajo v absolutnem smislu več površine. V Franciji, Španiji, Italiji, na Poljskem so te površine ogromne. Slovenija pa je že tako majhna, zato je teh 12 odstotkov v absolutni površini res malo," je o pomenu varovanja tal za prehransko varnost za MMC dejal Blaž Repe z oddelka za geografijo ljubljanske filozofske fakultete.

"Brez tal ni pridelave hrane," dodaja okoljski znanstvenik Žiga Malek, ki je več let živel na Nizozemskem, za katero so značilna širna polja in ravnine. Včasih ne more verjeti, s kakšno lahkoto v hriboviti in z gozdovi poraščeni Sloveniji izgubljamo redka in dragocena kmetijska zemljišča. "Uporabljamo jih, kot da imamo neomejeno prostora."

Na ravninah si svoj prostor poleg kmetijstva skušajo izboriti tudi naselja, industrija, ceste in druga infrastruktura. Hkrati so to območja podzemnih voda, ki nam zagotavljajo pitno vodo. Na vprašanje, ali se zavedamo, kako malo imamo površin, na katerih lahko pridelujemo hrano, Repe na kratko odgovarja z "Ne". "Dnevna politika, predvsem pa kapital, jih ne razume kot strateških območij, ki bi jih bilo z vidika prehranske varnosti resnično treba varovati. Nikoli ne bomo samooskrbni, nekaj pa vendarle lahko pridelamo, a se tem površinam vztrajno odpovedujemo v korist nekih kratkoročnih posegov."

Kmetijstvo v Sloveniji je že tako ali tako omejeno zaradi ekstremnih naklonov površja pa tudi zaradi ekstremno odpornih kamnin, kot sta apnenec in dolomit, ki pokrivata tretjino države. "Potem je tu še drobna kraška razčlenjenost, ki onemogoča kakršno koli obdelavo, razen praktično ročne. Pri čemer ne mislim na vole in osle, temveč je zaradi skalovitosti možna res le ročna obdelava zemlje. Hkrati na Krasu ni površinske vode, kar pomeni, da ni vode za namakanje in živino."

Po deležu gozda smo tretja država v Evropi. A 60 odstotkov države gozd pokriva predvsem zato, ker kmetijska pridelava na večini teh območij skorajda ni mogoča, pojasnjuje Repe in dodaja, da so bila ta območja tradicionalno neposeljena že v času, ko je imela Slovenija konec 19. stoletja najmanjši delež gozda v zgodovini, okoli 36 odstotkov. "Imamo čudovito naravo, izjemno biotsko pestrost, a kmetijska država žal ne bomo nikoli," je jasen Repe.

Kaj najbolj ogroža tla?

Med razlogi za izgubo kmetijskih zemljišč sta predvsem zaraščanje in pozidava. Nekaj smo jih izgubili tudi z onesnaženjem, na primer v Celjski kotlini, a kot doda Repe, Slovenija ni država, ki bi imela veliko onesnaženih tal. Večino kmetijskih zemljišč smo izgubili z zaraščanjem, a se je to zgodilo predvsem v hribih in visokogorju, torej na tleh, ki so z vidika kmetijske proizvodnje manj primerna. In kot doda Repe: "Z gozdovi izgubljamo kmetijske površine, a tal z zaraščanjem ne ogrožamo. Ko kmetijsko površino zaraste gozd, se bodo lastnosti tal tam izboljšale. Vrnila se bo organska snov, biodiverziteta, hranila … Takšne površine lahko pridobimo nazaj. Največja grožnja kmetijskim tlom v ravninah je pozidava."

V primerjavi z letom 1990 imamo v Sloveniji danes 84 odstotkov več pozidanih zemljišč, opozori Žiga Malek. Pozidana so z naselji, cestami, parkirišči, nakupovalnimi središči, industrijo, poslovnimi conami in javno infrastrukturo. "Večinoma so to površine, ki so ravne in primerne za kmetijsko proizvodnjo ter jih je škoda (…) En hektar izgubljenih tal v nižinah, na zelo kakovostnih tleh, pomeni veliko več izgubljenih beljakovin in hranil kot recimo en hektar izgubljenih tal v visokogorju." Tudi Malek poudarja, da je povrnitev zaraščenih površin nazaj v kmetijske namene precej bolj enostavna kot pri pozidavi. "Na zarasli planini bomo precej lažje znova uvedli na primer pašništvo, kot pa da bi pridelavo hrane povrnili na pozidana, onesnažena območja. Takšna tla je praktično nemogoče vrniti v stanje primerno za kmetijsko proizvodnjo," opozarja Malek.

Degradiranih tal ne moremo povrniti v stanje za pridelavo hrane

Tla so neobnovljiv vir. Pri pozidavi se zgornja plast tal odstrani, kar nepovratno spremeni njihovo strukturo. "Tal ne moremo uvoziti od drugod. Ne moremo na primer samo odstraniti nakupovalnega središča in jih pozneje spet uporabiti. Tla smo zbili, predrugačili, onesnažili in na njih ne moremo več kmetovati," opozarja Žiga Malek.

"Tudi če bi podrli na novo zgrajeni objekt, bi v naravnih pogojih, kot jih imamo v Sloveniji, potrebovali okoli 1000 let, da bi nazaj pridobili pet do deset centimetrov, minimum za kmetijstvo je 30 centimetrov, ki komajda zadoščajo za strojno obdelavo, priporočljivih je vsaj 50 centimetrov. To pomeni, da za vzpostavitev prejšnjega stanja lahko govorimo tudi o več deset tisoč letih," neobnovljivost tal oriše Blaž Repe.

Za izgubo tal niso krive le poslovne cone, temveč tudi "slovenski način življenja"

Že pred več kot desetimi leti je bila Slovenija po kvadraturi, namenjeni trgovinam s 370 kvadratnimi metri nakupovalnih središč na 1000 prebivalcev, na četrtem mestu med evropskimi državami. A čeprav smo v zadnjih desetletjih veliko kmetijskih zemljišč pozidali z nakupovalnimi središči in poslovnimi conami, se moramo po Malekovih besedah zazreti tudi vase in v "slovenski način življenja", ki je eden glavnih krivcev za izgubo kmetijskih zemljišč.

"Dve tretjini ljudi v Sloveniji živi v enodružinskih hišah in smo drugi v Evropi po deležu prebivalcev, ki živijo v enostanovanjskih hišah. Pred nami so le še Hrvati. V Avstriji je delež ljudi, ki živijo v stanovanjih, 50-odstoten. Že to nam pokaže, da porabimo več prostora za naše življenje. In ker živimo v enodružinskih hišah na robu naselij, potrebujemo tudi več avtomobilov," čemur prav tako pritrjuje statistika. Po številu osebnih avtomobilov na 1000 prebivalcev smo nad povprečjem EU-ja (podatki za leto 2022), po količini opravljenih voženj z avtomobilom smo tretji v EU-ju, na delo se najpogosteje vozimo z avtom, opozarja Malek. Vse to pomeni, da potrebujemo parkirišča, avtoceste in ostalo prometno infrastrukturo, ki je v zadnjih letih prav tako zahtevala veliko kmetijskih zemljišč.

"A recimo, da avtoceste potrebujemo. Kdor koli se je peljal na Koroško, si verjetno lahko predstavlja, da si Korošci želijo tretjo razvojno os, ki jim jo več kot privoščim. Ključno je vprašanje, kje naj poteka. Ali mora res potekati čez najboljša zemljišča, zato ker se investitorju na kratki rok to najbolj izplača? Posledice bomo na koncu na nek način nosili vsi," doda Repe.

Tudi Malek pogreša, da bi nas pri upravljanju s tlemi vodili bolj splošni, ne toliko posamični interesi. "V zadnjih desetih letih smo imeli zelo veliko primerov, ko pride investitor in se mu da zemljo," doda Malek in spomni na primer t. i. "green field" naložbe Magne Steyer. "Najbolj žalostno je, če so potem takšni objekti prazni in niti ne dosežejo svojega ekonomskega učinka." "Moti me, da se premalo upošteva družbeni vidik, a vsakič, ko pride kakšen parcialen interes, smo mu še vedno pripravljeni popustiti."

Zaščita tal

Pri zaščiti tal ne nazadnje ne gre le za prehransko, temveč tudi za poplavno varnost. "Smo se od poplav sploh česa naučili? Na območjih, ki so bila poplavljena, bi se znova širila pozidava. Ljudem, ki so bili poplavljeni, se je težko preseliti," je presenečen Malek. Hkrati še vedno opaža pozive občinam, naj spremenijo namembnosti kmetijskih zemljišč in omogočijo pozidavo. Repe ob tem ugotavlja, da je zemlja, ki je namenjena samo kmetijski pridelavi, prepoceni. "Če pa parcela dobi status zazidljivosti, cena zemljišča poskoči v višave," doda Repe. Glede zaščite tal zato nista najbolj optimistična.

Več zavedanja je opaziti med kmeti, ki s pozidavo izgubljajo svoj delovni prostor. A varovanje tal in varovanje kmetijskih površin žal ne gresta vedno z roko v roki. "Do določene mere se strinjam, da so kmetje varuhi kulturne krajine, a noben človekov poseg v prostor ni brez negativnih posledic," opozarja Repe in dodaja, da se tudi v kmetijstvu izvajajo nepoštene prakse, s katerimi se degradirajo tla in onesnažuje podtalnica.

Malek podobno opaža na evropski ravni. Čeprav tudi EU še vedno izgublja kmetijske površine, na leto naj bi jih po Repetovih besedah pozidal kar tri tisoč kvadratnih kilometrov, kar ustreza površini Berlina, je obenem zaradi vse večje učinkovitosti povečala proizvodno hrane. "A tudi to za seboj potegne posledice. Če imamo na voljo manj površin, jih bolj intenzivno izrabljamo, bolj onesnažujemo tla in vode. To je v EU-ju morda še večji problem kot sama pozidava. 74 odstotkov vseh kmetijskih tal v EU-ju namreč vsebuje presežke dušikovih gnojil. Milijardo ton tal letno pa izgubimo zaradi vodne in vetrne erozije zaradi preintenzivnih kmetijskih praks," opozori Malek.

Evropa se je zato zavezala, da bo do leta 2050 dosegla stopnjo ničelne neto pozidave, kar pomeni, da se za pozidavo priporoča ponovna uporaba že pozidanih površin, če se pozidajo nove, pa mora investitor te površine v enaki meri, kot jih je pozidal, nadomestiti.

Voda in zrak sta javni dobrini. Kaj pa tla?

Medtem ko v javnosti ni težko pridobiti podpore za ohranitev čistega zraka in vode, je odnos do tal nekoliko drugačen. Voda in zrak sta javno dobro. Zakonodaja na področju voda je jasna, v vodni prostor ne sme posegati, obalnih območij se ne sme zazidavati. Leta 2021 so se ljudje v bran zaščiti voda odločno postavili tudi na referendumu.

Tla je precej težje zaščititi, saj so v veliki meri v zasebni lasti. "Na svoji zemlji pa lahko počnem praktično kar koli želim," pripomni Repe. Pravzaprav tla še najpogosteje zaščitijo varovalke, ki ščitijo pitne vode. "Podtalnica še uspe zadržati določene posege in ohraniti zelene površine. Sloj zemlje, proda in peska ima namreč neizmerno pomembno funkcijo čiščenja deževnice. To ohranja tudi kmetijski prostor, ki se na ta način lažje upira poselitvi," pojasni Repe.

Oba sogovornika ob koncu še dodata, da Slovenija kljub majhnemu številu prebivalstva, s hrano nikoli ne bo samooskrbna, vsaj ne pri načinu življenja, kot ga poznamo. Lahko pa bi svojo samooskrbnost precej povečali s smotrno rabo kmetijskih površin in zaščito redkih območij, ki so primerna za kmetijsko dejavnost. "Vajeni smo polnih polic v trgovinah, zato smo izgubili zavedanje, da potrebujemo tla, ki niso pozidana," še sklene Malek.

^{Projekt Futr za jutr sofinancirata Eko sklad – Slovenski okoljski javni sklad in Ministrstvo RS za okolje, podnebje in energijo.}