"Smo prva generacija, ki je trčila na planetarne meje in omejitve, saj planet seveda ne raste, ne zmore več podpirati gospodarskega modela materialne rasti. Skupna zgodba za 21. stoletje torej tudi v tem primeru ne more biti ponovitev preteklih zgodb, napisati in strpno udejanjati je treba novo zgodbo," je po 11 letih raziskovanja in 15.000 urah, ki jih je namenil pripravljanju svojega izjemno obsežnega dela Ekosistemska družbena ureditev, prepričan zaslužni profesor Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, geograf, okoljevarstvenik in ustanovni član ter prvi predsednik Zelenih Slovenije Dušan Plut.

Knjiga, ki obsega kar 1800 strani, je izšla pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete v Ljubljani kot del znanstvene knjižne zbirke tako oddelka za zgodovino kot oddelka za geografijo, in tudi to dokazuje o široko obravnavani tematiki in relevantnosti.

V njej Plut utemeljuje, da bi morala nova družbena ureditev temeljiti na okoljskih in podnebnih ukrepih, ki bodo vodili v družbo odrasti in s tem povezano izdatno zmanjšanega pritiska na okolje. "Pokazalo se je, da tako obstoječi prevladujoči neoliberalni kapitalizem kot opuščeni model realnega socializma na temeljna protislovja ne odgovarjata, in moramo poiskati nove poti, ki pa ne zanikajo tega, kar je bilo v prejšnjih sistemih dobrega," je prepričan.

"Ne delam si iluzij, ne bo prišlo do svetovne revolucije, naj pa pride do pospešenega reformnega procesa. Najprej z opustitvijo neoliberalnega kapitalizma in prehoda v prvo, omiljeno fazo sprememb – ekosocialni kapitalizem, ki bo v ospredje postavil ekološke in socialne naloge," je poudaril in dodal, da bi v drugi fazi sledil prehod v ekohumanizem – zrelo ekosistemsko družbeno ureditev, katere pomembna vloga je tudi zmanjšanje geografske in socialne neenakosti na tem planetu.

In prav Slovenija se po njegovih besedah zaradi svoje ugodne geografske, podnebne lege in položaja, geografske in ekosistemske pestrosti, ekosistemskih storitev, trajnostno in sonaravno skoraj optimalnega osnovnega poselitvenega vzorca, naravnih, gospodarskih, infrastrukturnih ter drugih razvojnih, samooskrbnih (vodnih, prehranskih in energetskih) in varovalnih potencialov na prebivalca uvršča med od 20 do 30 najbolj privilegiranih držav sveta. "Prvič v gospodarski zgodovini Slovenija ob civilizacijskem trajnostnem prehodu prednostno razpolaga z vsemi potrebnimi gradniki," ugotavlja v monografiji.

Za dosego zmerne skupne in osebne blaginje je treba poudarek dati vodni, energetski in prehranski samozadostnosti ter količinski gospodarski odrasti, sonaravnemu krožnemu gospodarstvu z zmanjševanjem porabe materialov, energije, prostora in potrošnje.

Še več podrobnosti in premislekov lahko najdete v pogovoru z Dušanom Plutom:

Kako zagotoviti blaginjo vsem prebivalcem sveta in ostati znotraj planetarnih meja, je rdeča nit vašega raziskovanja. Smo na civilizacijskem razpotju, kot zapišete. Kakšen je torej vaš odgovor, kako bi se moral razvoj usmeriti, da bi to lahko dosegli?
Ja, dosedanji razvoj je bil absolutno zasnovan na prednostni obravnavi modela rasti. Materialno blaginjo smo povečevali tako, da smo hkrati stalno povečevali porabo energije in surovin in s tem povečevali okoljske pritiske. Zdaj smo prišli do zgornje meje obremenjevanja, naša gospodarska dejavnost in način življenja bistveno in nevarno presegajo samočistilne sposobnosti našega planeta in zato bomo morali tudi na področju gospodarstva najti drug vzorec, ki bo na eni strani povečal blaginjo ljudi, na drugi strani pa ohranil oziroma izboljšal blaginjo ekosistemov. To pomeni, da bo treba spremeniti naš način življenja, da enostavno ne bomo mogli več verjeti, oz. ne moremo se razvijati na ta način, da svojo materialno blaginjo povečujemo na račun prihodnjih generacij. To je velik izziv, ki zahteva tehnološke in številne druge spremembe, npr. gospodarstvo, ki bo z manjšo porabo surovin in energije proizvajalo trajnejše proizvode in storitve. Hkrati pa bomo morali poskrbeti za to, da bomo državam, ki so manj razvite, ki se srečujejo s svetovno revščino, torej državam v razvoju, nameniti del svojega bruto domačega proizvoda, vsaj en odstotek, za tehnološko in finančno pomoč, da se ne bodo razvijale po istem 'rastnem' vzorcu. Kajti če se bodo še te države razvijale po istem rastočem vzorcu porabe surovin in energije, se bomo srečali s popolno destrukcijo planetarnega ekosistema. Izzivi so številni, tega se zavedam. Morda bo največji izziv v tem, da bo treba enemu odstotku prebivalstva, ki živi v materialnem luksuzu z jahtami, zasebnimi avtomobili, letali in hišami v desetimi ali z 20 spalnicami, povedati, da nimajo moralne pravice razpolagati s tako razkošnim premoženjem, ki med drugim uničuje biološke možnosti preživetja. Ker s tem dejansko onemogočajo drugim prebivalcem, ki so v revščini, da bi povečali materialno blaginjo, ker porabijo toliko energije, da je planet enostavno že zdaj izčrpan. Gre za izjemno velik izziv. Stavim pa na to, da ima 99 % prebivalcev, ki imajo zdaj bistveno manjšo blaginjo kot en, skrajno privilegiran odstotek najbolj bogatih, pravico do dostojnega življenja.

Kako preseči kratkovidnost elit? Če nekaj delaš dolgoročno, ni nujno, da boš deležen slave, da si s tem res spremenil svet na bolje. Kako preseči ta egoistični vzgib ravnanja teh, ki sprejemajo najpomembnejše odločitve?
Oblast ima ljudstvo. Če mi nismo kot državljani sveta sposobni zastaviti svoje besede in svojih dejanj zato, da se ta nepravični družbenoekonomski sistem spremeni, potem ni nobene rešitve. Želim si, da bi do tega prišlo čim prej po demokratični, nenasilni poti. Kajti v obratnem primeru se bodo revne in opustošene množice ljudi uprle in bo prišlo do nasilne revolucije, takrat se pa elita več ne bo mogla vprašati, kako najti neko ravnovesje. Ne zahtevam, da se odvzame vse bogastvo, vendar bo treba določiti zgornjo mejo premoženja. Ta zahteva je bila že pred drugo svetovno vojno zahteva krščanskega socialista Andreja Gosarja v Sloveniji in je imel absolutno prav. To so bile tudi zahteve utopičnih socialistov v 18. stoletju in v 19. stoletju, skratka ne gre za nekaj pretresljivo novega. In če vzameva besede papeža Frančiška, papež absolutno zagovarja pomoč revnim ljudem in materialno preprostejši način življenja. To bi morala biti primarna naloga, tako da mene bolj skrbi, kako bomo pomagali revnejšim ljudem, kot kako bomo tistim, ki so tako bogati in sebični, zmanjšali njihovo bogastvo. Na tem polju se bo moralo začeti kaj dogajati, zavedam pa se utopičnosti takega razmišljanja v svetu moči kapitala in mednarodnih korporacij, a kaj je alternativa. Povejte mi, kaj je alternativa?

Sorodna novica Odrast – postopen odmik od trajne gospodarske rasti, ki izčrpava planet

To je realnost, ki jo živimo. Ali jo dejansko vidimo kot težavo in predvsem, ali so lahko spodbujevalci teh sprememb tako imenovani navadni ljudje?
Ja, menim, da morajo biti, ampak bi bilo treba spremeniti tudi način političnega odločanja. Dejstvo, da politične stranke dobivajo podporo privilegiranih, bogatih ljudi, je že znak določene korupcije, saj so politične stranke potem dolžne streči interesom tistih, ki so jih podprli v volilni bitki. Zato je treba absolutno prepovedati donacije političnim strankam, ker to že pomeni semena korupcije. Na drugi strani zagovarjam, da bi morali do političnih predstavnikov priti na eni strani s pomočjo volitev in na drugi strani s pomočjo reprezentativnega žreba. Imeli bi dva domova, v enem bi bile politične stranke, drugi bi bil državljanska skupščina, kjer bi bilo izvoljeno enako število ljudi, kot je teh, ki so izvoljeni po strankarski poti. Le da bi bili izvoljeni slučajnostno in bi predstavljali interese navadnih ljudi. Seveda, boste zdaj rekli, kako naj se potem odločajo na ta način. Odgovor je, da bi jih obvezno informirali nevtralni znanstveniki in strokovnjaki s posameznih področij, o katerih bi se potem odločali. Torej bi bili strokovno dobro informirani, in ne vidim razloga, da ne bi ljudje svojih življenjskih vprašanj bili sposobni reševati na takšen demokratični način. Če lahko volimo sodnike porotnike med ljudmi, zakaj jim ne bi dali tudi pravico, da odločajo o tem, kako naj se razdeli državni proračun?

To spominja na antično demokracijo, kjer so sicer takšne pravice in dolžnosti imeli le polnopravni moški državljani. Bi bili ljudje zainteresirani tako dejavno sodelovati v demokratičnih procesih?
Funkcija bi bila neprofesionalna. Imeli bi sejnine, tudi njihovi delodajalci bi morali dobiti povrnjene stroške odsotnosti. Predstavljam si, da bi se dobivali ob koncih tedna, da bi takrat potekala ta zasedanja in da bi bil njihov mandat dvoleten ter omejen. v nasprotju s profesionalci, kjer bi pa podaljšal obdobje trajanja funkcije, saj je štiri leta premalo. Ko prideš, nič ne veš, in potem zadnje leto razmišljaš o tem, kako boš zmagal na volitvah, torej imaš za delo dve leti. Neprofesionalni predstavniki bi bili pa neobremenjeni s tem, ker ne bi bili več nikdar izvoljeni. V vzhodni Belgiji na regijski ravni ta eksperiment že uspešno poteka v praksi. Imajo regionalno skupščino, izvoljeno s pomočjo žreba.

Če ostaneva pri trenutnih političnih razmerah v Sloveniji. Danes pri nas ni politično uspešne – v smislu predstavništev v DZ-ju – zelene stranke. Kaj to pomeni za razvoj slovenske družbe? Seveda imajo vse stranke v programih tudi okoljske teme, a hkrati nobena ni bila zgolj zaradi teh zavez izvoljena v parlament, in torej trajnostna politika, varovanje okolja nista najpomembnejši temi, zaradi katerih bi jim volivci gledali pod prste.
Za Slovenijo in za naš trenutni in prihodnji politični razvoj je to zelo slaba popotnica. Kajti vemo, da se v politiki odloča o številnih stvareh. In dejstvo, da v parlamentu nimamo klasične evropsko obarvane, to se pravi ekosocialne zelene stranke, je zelo slabo za zagovor trajnostne paradigme. Večkrat sem se vprašal, kaj se je pravzaprav zgodilo ob teh volitvah, da recimo stranka Vesna, ki je imela ugledne okoljske aktiviste, kot sta Urška Zgojznik in Uroš Macerl, ni dobila večje podpore. Menim, da je bil čas skrajno neugoden, ker se je odločalo med Janšo in Antijanšo in da je veliko t. i. zelenih glasov šlo tudi Gibanju Svoboda. Med vsemi parlamentarnimi strankami najbolj zeleno paradigmo zagovarja Levica, vendar mislim, da jo kljub vsemu postavlja na drugo mesto, da na prvo mesto postavlja socialo. Trajnostno sonaravnost pa na drugo mesto. In da je ljudje ne prepoznajo kot tisto stranko, ki bi zastavila svojo besedo za zeleno paradigmo. Upam, da bo mogoče ob naslednjih volitvah drugače, seveda pa zelena stranka ne sme samo poudarjati zelenih tem, kajti stranka, ki pride v parlament, mora imeti odgovore na praktično vsa vprašanja.

Sorodna novica Dušan Plut: Le v samostojni Sloveniji sem videl obet za zeleno Slovenijo

Pred 30 leti so se v Sloveniji odločali o politični samostojnosti, ne pa tudi o načinu razvoja, kam bi si želeli, da se družba usmeri. Menite, da bi tak premislek tedaj bil mogoč?
Mogoče bi bilo, ta osamosvojitvena vročica je bila v tistem času nujna in upravičena. Je pa res, da smo se premalo pogovarjali v tistem času o tem, kakšna naj bi bila vsebina te osamosvojitve. Takrat bi morali težiti k temu, da bi o tem dosegli širši politični konsenz, torej pozicija in opozicija, stare in nove politične stranke. Vendar je bilo v tej vročici osamosvojitve nekako razumljivo, da smo postavili v prvi plan to, da najprej pridemo do svoje države, kako bo pa naprej funkcionirala, se pa nismo dobro dogovorili. In prav na področju privatizacije nekdanje družbene lastnine smo padli praktično na celi črti in je prišlo do skrajno krivične delitve. Tisti, ki so ustvarjali to bogastvo, torej delavci, zaposleni v podjetjih, niso od tega dobili ničesar. Obenem so se močno povečale socialne in regionalne razlike, znašli pa smo se v kleščah celo sistemske korupcije, privatizacije zdravstva in šolstva.

Bi bil mogoče zdaj čas, ko pravite, da smo na prelomu, pa hkrati tudi, da je Slovenija na dobri poziciji, da se loti sprememb, za še en tak plebiscit, kam želimo, da se družba razvije?
Želel bi si predvsem več dialoga politike s civilno družbo. Vse nove stranke, ki nastanejo zelo hitro, padejo v ozko strankarsko šablono, da so same sebi dovolj in da je dovolj delo v parlamentu. Ni res. Z ljudmi, z državljankami in državljani Slovenije se je treba pogovarjati. Menim, da je prav v teh prelomnih trenutkih, ko vidimo, da obstoječa neoliberalna in okoljsko destruktivna paradigma pada na celi črti: od gospodarstva, zdravstva, šolstva, potrebno iskanje dogovora, in prva pot je, da se postavijo različne paradigme. Torej, ta "moja" ekosistemskodružbena ureditev je samo ena od možnih paradigem. Ne razmišljam domišljavo, vem pa, da so v njej zajete osnovne sestavine, ki se tičejo preživetja planeta in ki se tičejo človeške pravičnosti, in da jih bi morale posvojiti vse stranke, ki postavljajo v ospredje skrb za državljana oziroma državljanko. Ti naj imajo možnost, da izbirajo med različnimi razvojnimi strategijami, želim pa si, da izberejo tako, ki bo preživetje in zmerno materialno blaginjo omogočala tudi našim otrokom in vnukom, to je bistveno!

Večkrat opozorite, da sedanje generacije niso plačale celotne cene za napredek, ostanek računa bo izdan prihodnjim generacijam. Tudi sicer ste v knjigi zapisali, da vas skrbi za prihodnost svojih vnukov. V zadnjih letih so se mladi, ki jim starejše generacije tako rade prilepijo izraze o pasivnosti, angažirali ravno pri podnebnih vprašanjih z množičnimi svetovnimi protesti. Vidite v tem kak pomemben žarek upanja?
Mlada generacija je bistveno bolj informirana, in mislim, da se glede na vsa nakopičena protislovja, s katerim se srečuje v vsakdanjem življenju, tudi njihov vrednotni sistem spreminja in je bližje tej trajnostno sonaravni paradigmi, solidarnostno zasnovani paradigmi, ki izhaja iz tega, da če ne bomo imeli zdravega ozračja, planeta, potem ne bomo imeli zdrave prihodnosti. Če polagam kakšno upanje, ga polagam v to mlajšo generacijo, ki je tudi bolj izobražena. In tudi njihov položaj je boljši, če smo iskreni. Ker izhaja iz že neke dosežene stopnje materialne blaginje. Je pa res, da se hitro srečamo pri njih pri razmisleku o pravičnosti. Številne mlade družine ne morejo priti do stanovanja, nekako še pridejo do službe, kjer so pa dohodki premajhni, da bi si lahko kupili lastno stanovanje ali plačali visoke najemnine. Zato zagovarjam pri socialni pravičnosti in razmišljam o tem, da bo treba postaviti zgornjo mejo premoženja. Čeprav v Sloveniji, če smo iskreni, te socialne razlike niso primerljive s socialnimi razlikami v Združenih državah Amerike, kjer so v korporacijah razlike v plačah med delavci in vodilnimi menedžerji ena proti štiristo petdeset.

Hkrati najbogatejši pogosto poiščejo možnosti, da od svojega premoženja prispevajo najmanj za skupno dobro, se izogibajo davkom, iščejo davčno ugodna okolja. Tako lahko kakšna država preprosto odpre vrata za 'parkiranje' kapitala z minimalno obdavčitvijo, kar vpliva na vse druge, ki si želijo vzpostaviti socialno državo. Prav tako je težava tudi v tem, da ni nobenih posledic, če države ne spoštujejo mednarodnih okoljskih pogodb, čeprav onesnaževanje okolja sega čez državne meje.
Pravičen, progresivno in ekološko zasnovan davčni sistem je eden od temeljev varne in socialne države. Zavedam se, da v enem mahu vsega ne moremo spremeniti, zelo pa si bi želel, da začnemo v svojem vsakdanjem življenju, da se tudi na tej osebnostni ravni malo povprašamo, ali je to, na kakšen način živimo, sprejemljivo tudi za to, da bomo svojim otrokom in vnukom ohranili dobre razmere. Na drugi strani pa, da razvijamo ne samo to osebnostno rast, ampak da razvijamo tudi kozmopolitsko civilizacijo. Zdaj smo v trenutku, ko ne more več razmišljati o tem, da se nas ne tiče dogajanje v porečju Amazonke, da se nas ne tiče, kaj se dogaja v Aralskem jezeru, da se nas ne tiče, kaj se dogaja recimo v Kongu ali v Indoneziji. Skratka, to je zdaj vse medsebojno povezano, in želel si bi, da bi bila Organizacija združenih narodov sposobna sprejeti obvezujoče deklaracije, od pravične svetovne trgovine do pravičnega gospodarstva, soupravljanja in tega, da imamo kot državljanke in državljani sveta enako pravico do tega, da se končno začne proces demilitarizacije. V ukrajinski vojni lahko skoraj skozi okno opazujemo ljudi, mlade in starejše, ki umirajo. Na evropskem prostoru. Če iz vsega tega ne znamo potegniti dejstva, da je treba to spremeniti, potem pa človek lahko res postane pesimističen.

Vi ste že v 90. letih zagovarjali, da bi bila Slovenija demilitarizirana, miroljubna in nevtralna država. Danes že leto dni divja vojna na evropskih tleh. Mir je gotovo pogoj za učinkovito reševanje svetovnih izzivov, hkrati pa se zdi, da se o njem ves čas pogovarjamo kot o utopiji.
Sodim – med drugim sem podpisnik slovenske Deklaracije za mir leta 1991 – tudi na podlagi slovenskih osamosvojitvenih izkušenj, da je treba napadeni Ukrajini, ki se je odločila, da ne bo kapitulirala, temveč se tudi z orožjem odločno uprla okupaciji svojega ozemlja, nuditi pomoč, tudi v orožju – za obrambo možnosti golega preživetja in suverenosti države. A obenem sodim, da mora tudi v tem primeru Slovenija spoštovati 124. člen Ustave Republike Slovenije: "Pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike in kulture miru in nenasilja." Slovenija je torej zlasti na podlagi načela pravičnosti "dolžna" tudi vojaško pomagati napadeni Ukrajini, vendar bi morala biti glede na njeno ustavno zavezanost mirovni politiki njena temeljna naloga, da v okviru EU-ja in OZN-a prednostno aktivno sodeluje pri prizadevanjih za mir, za ustavitev oboroženih spopadov in čimprejšnji začetek mirovnih pogajanj. Milan Brglez upravičeno poudarja, da naj tudi Slovenija pomaga Ukrajini, da se obrani pred agresijo Ruske federacije. Glede na ustavno zavezanost Slove­nije kulturi miru in nenasilja pa umestno predlaga naslednje zaporedje zunanjepolitičnih sredstev Slo­venije: najprej diplomatska sredstva, vojaška pa le toliko, kolikor od nas zahtevajo sprejete mednarodne obveznosti. Zunanjepolitične in notranjepolitične odločitve ne smejo mimo EU-ja, ta pa mora upoštevati odločitve Ukrajine, Ukrajink in Ukrajincev. Družbenoekonomska ureditev 21. stoletja mora biti temeljno zasnovana na postopnem udejanjanju svetovne demilitarizacije.

Kako pa si predstavljate ta nujni razvoj, torej bi šlo za razvoj v več stopnjah, najprej dosežemo nekaj, nato nekaj drugega, ali bi se ti procesi morali odvijati vzporedno?
Sočasno, ker žal nimamo več časa in manevrskega prostora za evolucijsko počasne spremembe. Stvari so med seboj povezane – sociala, ekologija in gospodarstvo, to je en trikotnik, ki ga ne moreš razdvojiti oziroma raztrojiti. Vsak zahteva hkratno reševanje, vendar bi si postavil prioritete. Za Slovenijo bi morala biti prioriteta, da gremo v sonaravno preobrazbo gospodarstva in načina življenja. To je osnovna prioriteta. Druga prioriteta bi morala biti, da se regionalne razlike ne povečujejo več, ker je najmanj nespodobno, da je v okviru tako majhne države indeks razvojne ogroženosti med osrednjo Slovenijo in Pomurjem štiri proti ena, torej, da štirikrat bolj zaostaja Pomurje po teh osnovnih razvojnih kazalcih. Slovenija mora delovati kot socialna in do vseh enaka pravna država z vsem dostopnim javnim zdravstvom in izobraževanjem. Sočasno morajo potekati številni procesi izboljševanja, hkrati pa treba postaviti zelo jasne prioritete. Slovenija ima bogate izkušnje uspešnega delovanja skupnosti, sonaravnega gozdarstva, krščanskosocialističnega zadružništva, pa tudi nekaterih pozitivnih stvari jugoslovanskega samoupravljanja, imamo izobraženo mladino, obnovljive naravne vire, bogate gozdne ekosisteme, praviloma kakovostno bivalno okolje – skratka, vse imamo v Sloveniji, da bi lahko ta ekohumanistični prehod opravili uspešno, do zanamcev odgovorno.

A je po vaših analizah kje na svetu kakšna država, ki bi se približala uresničitvi želje po socialni, zeleni in pravični ureditvi?
Zelo blizu so bile skandinavske države, čeprav so imele prevelik ekološki odtis, njihova poraba energije in surovin je bila od tri- do štirikrat nad "dovoljeno" mejo. Vendar so v zadnjem času tudi na socialnem področju stopile en korak nazaj. Zakaj? Zato, ker je ta svetovna tržna konkurenca izjemno brezobzirna, celo nasilna! In če nisi tržno uspešen, potem seveda ne moreš graditi socialne države. Zanimivo, da je bila med drugimi državami zelo blizu po indeksu humanega razvoja in v skromnem ekološkem odtisu Kuba. Vendar si seveda Kube ne morem postavljati kot vzor, ker je to skrajno nedemokratična država. Vsekakor bi morali graditi, obnoviti evropski model socialne države, ki bi ga morali dograjevati z ekološkimi, trajnostnimi vsebinami, uvajanjem gospodarskega modela odrasti. To bi bilo za prvo stopnjo ekosocialnega kapitalizma po mojem mnenju več kot dovolj.

Do kdaj ima človeštvo sploh še čas, da spremeni način bivanja?
Biologi nas opozarjajo, da smo že prestopili tisto zgornjo mejo. Bojijo se, kakšne bodo skupne, t. i. sinergijske posledice velike porabe naravnih virov, izsekavanja gozdov, pozidave, obremenjevanja našega ozračja s toplogrednimi plini. Mogoče smo že stopili čez ta ekosistemski rubikon. Vseeno mislim, da je še določen čas na razpolago, da bo mogoče ta planet še kaka dva, tri desetletja prizanesljiv z nami in našo destruktivno dejavnostjo. Da nam že kaže, kako ga lomimo na vseh področjih, ampak nam še daje malo manevrskega prostora. To ni apokaliptična napoved, zdaj se bo pa vse zrušilo, ampak bojim se, da se bodo začela rušiti naravna ravnovesja in da se bodo posledice podnebnih sprememb vse bolj izrazite in bodo dejansko začele ogrožati preživetje. Upanje še vedno ostaja. Če pogledamo zgodovino človeštva, se je to večkrat našlo na civilizacijskem razpotju, nekako kljub vsemu je šel razvoj v to, da se je materialna blaginja povečala, da se je življenjska doba povišala, da se je izobrazba prebivalcev razširila, seveda so se povečale tudi razlike, socialne in regionalne. Nekako še vedno upam in se trudim ohraniti to upanje, da je mogoča drugačna, zelena, solidarna, medgeneracijsko in medvrstno sočutna prihodnost človeštva, Evrope in tudi Slovenije in vseh njenih regij.