Gospodarsko rast smo v družbi dolgo upravičeno povezovali z razvojem in boljšim življenjem. Gospodarsko rast navadni smrtniki doživljamo kot obdobje, ko je dovolj delovnih mest, plače se za vzorec povišajo in posojila postanejo lažje dostopna. Čeprav se zdijo rast BDP-ja, večanje ponudbe in porabe ter nižja brezposelnost suhoparni pojmi, pomembno vstopajo v življenjska obdobja posameznikov. Dinamika kriz in rasti je kruta, a dolgo se je zdelo, da jo je vredno prenašati, saj časi debelih krav slej ko prej prinesejo blagostanje, napredek, srečo ... Pa jih res? Kot opozarja dolgoletni profesor geografije in okoljevarstvenik Dušan Plut, smo z nebrzdanim povečevanjem proizvodnje in porabe, pehanjem za materialnimi dobrinami in neprestanim večanjem gospodarske rasti tako močno posegli v svoj planet, da nam ta kmalu ne bo mogel več zagotavljati optimalnega bivalnega okolja, kot nam ga je doslej. Plut je prepričan, da smo na civilizacijskem razpotju, na katerem se moramo resno vprašati, ali lahko nadaljujemo model količinske gospodarske rasti, ki presega zmogljivosti planeta. Je čas, da človeštvo "odraste", prerazporedi svetovno bogastvo in razmisli o svojih vrednotah, ki spodbujajo nenehno kopičenje materialnih dobrin? Tu se začne razmislek o konceptu odrasti – ideji o družbi, ki se je izvila iz tempa nenehne rasti, a človeku zagotavlja dostojno življenje, ki je v soglasju s številnimi ekosistemi in drugimi živimi bitji na tem planetu.

Več o tem, kaj nam je prinesla rast in zakaj je čas za odrast, preberite v spodnjem intervjuju.

Kako družbo zaznamuje gospodarska rast?

Gospodarska rast je prisotna skozi celotno zgodovino človeštva. Človek je vedno težil k temu, da bi si povečal materialno blagostanje. Kot najprimernejša se je pokazala pot, da porabi čim več surovin, da bi izdelal čim več izdelkov. Nižje in večjemu številu ljudi dostopnejše cene izdelkov so nato vplivale na povečevanje materialnega blagostanja. Gospodarska rast je še posebej izrazita v obdobju kapitalizma, torej v zadnjih 200 letih, ko so se začeli množično uporabljati neobnovljivi viri energije, predvsem fosilna energija. Ta je dejansko podeseterila energetsko moč človeštva. S parnim strojem in novo tehnologijo sta se povečali proizvodnja in poraba. In nenadoma se je zgodilo to, kar je bilo pričakovano – prišlo je do nasprotja med gospodarsko rastjo, ki je povečevala porabo surovin in energije na eni strani, na drugi strani so se "izkoriščeni" ekosistemi začeli drugače vesti, če temu lahko tako rečemo. Pokazali so, kar je jasno, da obstajajo naravne omejitve, da človeštvo z gospodarsko rastjo preprosto ne more preseči nosilnosti okolja.

Če smo iskreni, je gospodarska rast temeljno vplivala na to, da se je materialno blagostanje velike večine ljudi na tem planetu povečalo in življenjski standard se je izboljšal. A v 70. letih prejšnjega stoletja se je prvič zgodilo to, da je materialna dejavnost človeštva presegla ne samo lokalne in regionalne omejitve okolja, temveč celo planetarne omejitve. Trajno povečevanje porabe energije in surovin in kolonizacija ekosistemov človeške vrste sta presegla zgornje meje obremenjevanja okolja in planetarni ekosistem se je zoperstavil posledicam modela gospodarske rasti, ki so bile izredno hude. Prvič v zgodovini človeštva se je zgodilo, da je človek postal glavna geološka sila, ki najbolj spreminja planetarno okolje, kar povzroča številne težave. Pokazali so se tako imenovani zunanji stroški gospodarske rasti. Kažejo se v izčrpavanju naravnih virov, ki jih že primanjkuje za prihodnje generacije, kažejo se negativni vplivi onesnaževanja okolja, zmanjšuje se biotska raznovrstnost, dogajajo se planetarne podnebne spremembe.

Človek je postal muhasta geološka sila, ki s trajno gospodarsko količinsko rastjo presega zmogljivosti okolja. Pred nami je izziv, ali je v tem civilizacijskem trenutku še mogoče nadaljevati model trajne količinske gospodarske rasti.

Trend gospodarske rasti je po vaših besedah celo "samomorilski".

Pogosto eksponentno zasnovana gospodarska rast je dobila nenavadne značilnosti. Človek z njo izvaja teror nad naravo in s tem "samomorilne akcije", saj se na eni strani zmanjšuje biotska raznovrstnost planeta, na drugi strani pa je pravzaprav ogrožena sama eksistenca človeške vrste. Nenavadno je, da sedimo na veji, ki jo z gospodarsko rastjo lastnoročno žagamo. V tem trenutku je zavedanje o tveganosti tega početja prvič v zgodovini postalo splošno zavedanje. Zdaj ne razmišljamo več o tem, ali je gospodarska rast tista, ki bo rešila človeštvo.

A odpor kapitala in bogatih elit, ki so si svoje bogastvo zgradile na stalni gospodarski rasti in povečevanju kapitala, je izredno močan. Gre za "elito", ki obvladuje celotno politiko našega planeta tako rekoč v vseh državah sveta. Zdaj se postavlja vprašanje, ali nadaljevati eksistenčno samomorilski model rasti ali pa poiskati drugačne civilizacijske vzorce. Doslej to ni bilo potrebno, saj nismo presegali vseh planetarnih zmogljivosti, zdaj pa to postaja vprašanje preživetja. Odzivi, ki jih lahko pričakujemo v tej smeri, ali nadaljevati to ali opustiti model rasti, bodo izredno močni, predvsem zaradi navzkrižja različnih interesov. Težko si je predstavljati, da se bodo skupine ljudi, ki so odvisne od modela rasti in na njen račun kujejo velike dobičke, same po sebi temu preprosto odpovedale. Čaka nas zelo zelo nemirno obdobje in mislim, da ni futurista, ki bi znal napovedati, kakšna bo prihodnost človeštva.

Temeljno načelo odrasti je, da neomejena rast na omejenem planetu ni mogoča. Zakaj se torej naravi viri, čeprav nam jih zmanjkuje, ne dražijo?

Zdi se nenavadno, a razlog je zelo preprost. Pri rabi naravnih virov niso vključeni zunanji stroški. Drugače povedano, naravne vire uporabljamo, kakor da njihova uporaba ne povzroča različnih zdravstvenih, ekosistemskih in drugih okoljskih in podnebnih negativnih vplivov. Te t. i. okoljske eksternalije niso vključene v ceno izdelkov in proizvodov. Zato se dogaja to, da se cene ne višajo, ker ne vključujejo naraščajočih zunanjih stroškov. Skrajno nenavadno je, da narašča bruto domači proizvod tudi v ob okoljskih škodah, to se pravi ob tistih škodah, ki ogrožajo biološko preživetje človeštva. Naša ekonomija pravzaprav ni ekonomija v tistem izvornem pomenu besede, kajti "oikos" (grško op. a.) pomeni dom. Torej bi moralo gospodarstvo biti organizirano tako, da bi ohranjalo dom, dom pa je planetarni ekosistem. In ker zunanji stroški niso vključeni v ceno proizvodov, se dogaja, da je cena naravnih virov absolutno podcenjena.

Za koliko planetov naravnih virov porabimo v enem letu? Kje smo pri porabi lokalno in kje svetovno gledano?

Zanimivo, da smo šele v zadnjih desetletjih začeli uporabljati še drugačne, okoljske kazalce, ki kažejo, koliko obremenjujemo okolje in koliko naravnih virov porabimo za to, da ohranjamo oziroma povečujemo materialni standard. Ekološki odtis nam kaže, kolikšna je poraba naravnih virov in koliko obremenjujemo okolje, predvsem ozračje, koliko zemljišča potrebujemo, da ohranjamo in povečujemo materialno blagostanje ter se še naprej razvijamo s pomočjo gospodarske rasti. Prav ekološki odtis nas opozarja, da smo že nekje na začetku 80. let prejšnjega stoletja presegli naravno zmogljivost našega planeta. Uporabljamo toliko naravnih virov, kot da imamo na razpolago skoraj še en dodatni planet, saj za približno 75 odstotkov presegamo nosilnost planetarnega ekosistema.

Če vzamemo gospodarsko najbolj razvite oziroma najbogatejše države, je ekološki odtis na prebivalca še precej večji. Mednje sodi tudi Slovenija, ki se med več kot 200 državami sveta po bruto domačem proizvodu uvršča okoli 30. mesta. Visoko, takoj za zgornjo desetino najbogatejših držav, čeprav se zelo radi pritožujemo nad svojim materialnim standardom. Če vzamemo Slovenijo, je ekološki odtis na prebivalca približno trikrat večji, kot je nosilna zmogljivost našega planeta. Če bi vsi prebivalci sveta živeli na način, kot živimo v Sloveniji, porabljali toliko naravnih virov in tako obremenjevali okolje kot povprečen prebivalec Slovenije, bi torej potrebovali tri planete.

Če pa vzamemo najbolj razvite, najbogatejše države, je ta številka še večja. Če bi vsi prebivalci tega planeta po porabi naravnih virov in obremenjevanju okolja živeli tako, kot živi povprečen prebivalec Združenih držav Amerike, bi potrebovali kar pet planetov. To je absurdno. Fizično in prostorsko je nemogoče, da bi naš planetarni ekosistem zdržal tovrstne okoljske pritiske. Če bomo model dviga materialnega blagostanja s pomočjo količinske gospodarske rasti nadaljevali, bomo dobesedno uničili eksistenčne pogoje za človeško vrsto in tudi za druge zemeljske vrste. A ne mislim, da se bo zgodila katastrofa, da se bo planet razletel ali pa da bo popolnoma zastrupljen, le pogoji življenja se bodo tako poslabšali, da nam gospodarska rast preprosto ne bo omogočila varnega in zdravega preživetja. To je tisto civilizacijsko razpotje, na katerem je človeštvo prvič v zgodovini.

Kaj je torej odrast?

Zanimiva je že sama beseda. Naj pojasnim, da smo se sešli skupina strokovnjakov, ki se ukvarjamo z okoljsko politiko, in razmišljali smo, kako bi prevedli angleški izraz "degrowth". Razmislek je šel v dve smeri, ali naj bo to "nerast", kot nasprotje rasti, ali "odrast". S kolegom filozofom Luko Omladičem sva se nekako bolj strinjala, da bi izbrali odrast. Torej ne "nerast", ampak postopen odmik od modela rasti oziroma od modela gospodarstva, ki je zaznamoval tako rekoč celotno zgodovino človeštva. Zdelo se nam je, da bi beseda nerast povzročila zelo negativne odzive. Kaj pomeni nerast? Revščino? Izčrpavanje ljudi namesto izčrpavanja narave? Koncept odrasti torej ni revolucija, temveč radikalna evolucija.

Prva in ključna oznaka besede odrasti je torej odmik od imperativa gospodarske rasti. Drugo zelo pomembno vprašanje odrasti pa je, kako vseeno zagotavljati materialno blagostanje. Tako da se odmaknemo od vseh dejavnosti, ki čezmerno bremenijo okolje, in ustvarjanje dohodka prenesemo na tiste gospodarske dejavnosti, ki zmanjšujejo pritiske na okolje. In če hočemo doseči zmerno materialno blagostanje, potrebujemo še tretjo sporočilno noto, ki jo prinaša odrast, gre za prerazporeditev bogastva na planetu. Drugače povedano, odrast je izšla iz potrebe po odmiku od modela količinske gospodarske rasti, vendar se celotna paradigma odrasti zaveda tudi tega, da je potrebno zmerno materialno blagostanje za srečno in zadovoljno življenje in da za to potrebujemo določen napredek, določeno povečevanje širše pojmovane kakovosti življenja, ki pa ni usmerjeno v trajno povečevanje materialnega standarda. A iskanje tistih niš, kjer se lahko zgodijo premiki k odrasti, bo zelo zahtevno. Predvsem pa bo najtežje doseči spremembo našega vrednotnega sistema. Tu nas čakajo zelo zelo hudi izzivi.

V slovenščini ima beseda odrast lepo konotacijo odraščanja.

Da, gre za poziv k drugačnemu načinu razmišljanja. Odrast pomeni tudi to, da je končno prišel čas, da bi človeštvo odraslo in se začelo realno spopadati s težavami. Če smo bili do zdaj v neki pionirski fazi razvoja in napredka in smo se na tem planetu vedli kot pubertetniki, na njem živeli razigrano, razsipno in razkošno, nas zdaj čaka streznitev. A to ne pomeni, da bo življenje na tem planetu zdaj zelo omejeno in tako rekoč nič več ne bomo smeli početi, ker bi vsak korak pomenil, da ogrožamo planetarno ravnovesje. Pomeni le, kar je po mojem mnenju najpomembneje, da preprosto ni več mogoče težiti k nenehnemu kopičenju materialnih dobrin, ampak da bomo v tej zreli odrasli fazi spoznali, da je imamo z vidika materialnega blagostanja dovolj. Kar pa prinaša drugačno pojmovanje lastništva, drugačno razporejanje dohodkov, izpostavlja vprašanje družbene in ekonomske neenakosti, ki je prav tako pretresljivo kot zastrupljanje planeta. Tudi družbena in ekonomska neenakost namreč ogrožata prihodnost človeštva.

Kakšne so razlike v dohodkih, če gledamo globalni jug in globalni sever?

Če pogledamo razlike v dohodkih in v premoženju med državami sveta, smo lahko nad tem samo zgroženi. Razlike so se predvsem v zadnjih 30, 40 letih dramatično povečale. Na eni strani med državami nastajajo izjemno velike razlike, kjer je bruto domači proizvod v najrevnejših državah okoli 1000 dolarjev na leto, v najbogatejših, od Luksemburga do Združenih arabskih emiratov itd., je bruto domači proizvod na prebivalca okoli 100.000 dolarjev. Razlike so pretresljive. Ena plat so torej geografske razlike. Druge družbene razlike pa so v okviru posameznih držav, te so prav tako velike. Če vzamemo primer Združenih držav Amerike, podatki kažejo, da je razlika med povprečno plačo delavca in menedžerja ali bančnika že večja od 1:300. Bančnik ali vodilni menedžer zasluži v enem dnevu toliko, kot zasluži povprečen delavec v vsem letu. Te razlike so absolutno prevelike in bodo po mojem mnenju v kriznem obdobju privedle do tega, kar nam kaže zgodovina – do revolucije in krvavih spopadov. Če bi se postavil v položaj bančnika z Wall Streeta, bi bil zelo zainteresiran, da so te razlike, že zaradi mojega preživetja, čim manjše. A tega se te elite ne zavedajo. Tudi prvi val pandemije je izpostavil hude družbene razlike, bogati prebivalci so se umaknili na svoje počitniše hiše in rezidence, delavci pa so bili prisiljeni še vedno delati v tovarnah.

Projekt odrasti vključuje tudi načrt zmanjševanja neenakosti, in sicer z omejitvijo najvišjega dopustnega dohodka.

To je ena izmed radikalnejših zahtev modela odrasti, s katero se ne strinjajo vsi zastopniki odrasti. Ampak razmislek večine radikalneje razmišljajočih "odrastnikov" gre v smeri, da moramo določiti ne le minimalni dohodek, ki bi moral biti dosegljiv vsem prebivalcem, temveč da je preprosto nujno in neobhodno določiti tudi zgornjo mejo premoženja oziroma zgornjo mejo dohodkov.

Kot sem že dejal, so razlike v dohodkih zelo velike tudi znotraj držav. Koncept odrasti predlaga, da bi bile na primer v evropskih državah te razlike najprej omejene vsaj v razmerju 1:20. Večina odrastnikov pa predlaga celo bistveno manjša razmerja. V Franciji na primer posamezne stranke že zagovarjajo razmerje 1:10. Najradikalnejša skupina odrastnikov pa kot izhodišče jemlje na eni strani Platona in Aristotela, ki sta za atensko meščanstvo predlagala, da bi bile razlike v dohodkih največ 1:4 oziroma 1:5. Na drugi strani pa se sklicujejo na prakso jugoslovanskega samoupravljanja, ki je imelo, po mojem mnenju dolgoročno zelo sprejemljivo, zgornje razmerje 1:4. Seveda moram nujno poudariti, da bi morala biti zgornja meja dohodkov določena demokratično, ne partijsko, kot je bilo to v samoupravnem jugoslovanskem socializmu, kar pomeni, da bi morala večina političnih strank zagovarjati to razmerje.

Naj dodam še dodaten argument. Omejitve zgornjega dohodka niso čisto nič novega niti z vidika krščanskega socializma. Tudi slovenski krščanski socialisti, od Janeza Evangelista Kreka do predvsem Andreja Gosarja, so že pred 2. svetovno vojno zagovarjali nujnost omejitve zgornjega premoženja. Če z vidika okolja ocenjujemo, kaj zgornja meja premoženja in dohodka pomenita, je treba podčrtati predvsem to, da na ta način omejimo tudi okoljske pritiske. Kajti ljudje, ki bodo imeli manjše, a dostojne dohodke, bodo manj obremenjevali okolje kot najbogatejši prebivalci sveta, ki si lahko privoščijo vse od jaht do zasebnih letal. In najbrž se vsi strinjamo, da z okoljskega vidika milijarderji niso najbolj zaželena kasta na tem planetu.

Da, a so še vedno precej občudovana.

Lahko sem tudi ostrejši. Gre za ekološke parazite, ki spodkopavajo biološke pogoje naših otrok in vnukov. Ne moremo torej vsi živeti na ta način in zame je to vrednotno merilo.

Koncept odrasti vključuje tudi neke vrste univerzalni temeljni dohodek, le da ne gre le za denar, temveč za širši nabor dobrin, ki jih človek potrebuje?

Če želimo zmanjšati socialne razlike, imamo na razpolago več modelov. Novejši socialni modeli gredo na eni strani v smeri zmanjševanja razlik med minimalnimi in maksimalnimi dohodki, na drugi strani pa je zelo inovativen in resnično vreden premisleka ali celo uporabe model zagotavljanja univerzalnega državljanskega preživetvenega prihodka. Gre za to, da bi vsak državljan, ne glede na starost in zaposlitev, prejemal mesečni dohodek ali v obliki denarja ali pa tudi v obliki določene brezplačne količine dobrin in storitev. V tem trenutku je seveda nerealno, da bi kar naenkrat popolnoma opustili dosedanji socialni sistem zaščite državljanov. Vseeno pa je mogoče ta model z določenimi omejitvami že začeti uporabljati v praksi.

Da ne bi vse skupaj zvenelo preveč utopistično, vzemimo zadnji primer, ko je španska vlada pred nekaj meseci sprejela odločitev, da bo za najbolj socialno prizadete skupine uvedla denarni univerzalni temeljni dohodek dobrih 460 evrov. Prejemali naj bi ga vsi, ki v tem trenutku živijo pod pragom revščine. Model, po katerem se najprej pomaga tistim, ki pomoč najbolj potrebujejo, se mi zdi prava pot. Odlok je sprejela španska socialistična vlada, v kateri sodeluje tudi stranka nove evropske levice Podemos. Upam, da bo šel razvoj v tej smeri, kajti evropske države so dovolj bogate, da bi lahko v pravi fazi zaščitile socialno najranljivejše skupine.

V 21. stoletju, ko je človeštvo doseglo izjemen tehnološki preboj, ko se je izredno povečala produktivnost in je ustvarjenega dovolj materialnega blagostanja, bi bilo logično, da se končno zagotovi primerno, dostojno, zmerno in preprosto materialno blagostanje za vse prebivalce. Sam bi si sicer želel, da prispevek ne bi šel v smeri denarja, ampak bolj v smeri zagotavljanja brezplačne količine hrane, vode, energije, brezplačnega javnega prevoza, brezplačnih storitev, kot sta izobraževanje in zdravstvo. Morda bo prišlo do kombinacije brezplačnih storitev in denarnega prispevka, če se ne bo nič zgodilo, pa bo po mojem mnenju sledil velik socialni odpor.

Odrast torej ne bi prinesla le odpovedovanja, ampak tudi koristi. A gospodarska rast ni samo ekonomska zadeva. Rast je nekaj, kar prinaša srečo v zahodno družbo, prinaša službe, boljše življenje, napredek. Kako ekonomisti gledajo na koncept odrasti? Je zanje to le grožnja s socializmom?

Tradicionalni ekonomisti, ki podpirajo model gospodarske rasti, označujejo ekološke ekonomiste, odrastnike zelo pogosto kot zagovornike takšne ali drugačne oblike socializma. Mislim, da je to napačna oznaka iz preprostega razloga, ker so vse dosedanje oblike socializma dejansko zagovarjale model rasti, še bolj kot kapitalizem! Prav socializem naj bi presegel kapitalizem v gospodarski rasti in zato je ta oznaka neprimerna. Kljub vsemu se zelo krepijo skupine ekonomistov, ki vse bolj zagovarjajo model odrasti. Prvič so se pojavile v 70. letih prejšnjega stoletja okoli matematika in ekonomista Nikolasa Georgesca Roegena, ki je zagovarjal bolj ravnovesno gospodarstvo in opozarjal na entropičnost pojavov, ki so povezani z gospodarsko rastjo, zaradi česar bo treba model rasti spremeniti. Nastala je skupina ekoloških ekonomistov, pozneje so se pridružili še ekonomisti, ki so zagovarjali model trajnostnega razvoja.

S pojavom pandemije covida-19 pa se je pojavila velika skupina nizozemskih ekonomistov in drugih strokovnjakov, ki jasno opozarjajo, da se med odpravljanjem posledic pandemije ne smemo vrniti na model trajne gospodarske rasti, ampak moramo začeti postopoma uveljavljati model odrasti. Zanimiv je njihov razmislek, da odrast ne pomeni revščine in odrekanja materialnemu blagostanju, temveč pomeni le določeno zgornjo mejo materialnega blagostanja. Ti ekonomisti so v ospredje postavili opuščanje rabe fosilnih goriv, kar bo pomenilo zmanjšanje delovnih mest in dohodka v tej panogi, a se hkrati z uporabo decentraliziranih obnovljivih virov energije ustvarjajo nove zaposlitve. Tako bi s pomočjo dejavnosti, ki bistveno manj obremenjujejo okolje in zlasti ozračje, dosegli tudi višje materialno blagostanje.

Mislim, da je za model odrasti ključno, da se kritična masa teh ekonomistov, ki imajo pomembno vlogo pri oblikovanju gospodarskih politik v državah, okrepi. Pomembno je, da se odrasti ne slika kot neki preživeli in propadli socialistični model družbe, ampak se odrast postavi kot trajnostni, ekološki, socialni, pravični in solidarni model medgeneracijsko odgovorne civilizacije 21. stoletja, ki bo morala svojo materialno dejavnost uskladiti z nosilnostjo okolja.