Po neuradnih podatkih gospodarske zbornice je v Sloveniji 61 obratov različnih podjetij, ki delajo z nevarnimi snovmi in so hkrati na vodovarstvenih območjih, čeprav je gradnja takšnih objektov od leta 2002 z zakonom o vodah prepovedana. V Slovenskem društvu za zaščito voda ocenjujejo, da je bila velika večina objektov zgrajenih, še preden je bil zakon o vodah sprejet, in da gre za podedovano okoljsko breme, staro več desetletij. Čeprav je od sprejetja zakona minilo že več kot 20 let in nam je medtem uspelo pravico do pitne vode zapisati v ustavo, področje ostaja neurejeno. Nekateri obrati, kot je na primer Magna Steyr, so se na vodovarstvena območja "izmuznili" celo pozneje.

Večina obratov, ki pri svoji proizvodnji vključujejo nevarne snovi in hkrati ležijo na vodovarstvenih območjih, je umeščenih okoli Ljubljane in Maribora. Podjetja, ki upravljajo te obrate, skupaj ustvarijo 4,3 milijarde evrov prihodkov in 1,3 milijarde evrov dodane vrednosti ter zaposlujejo okoli 18.000 ljudi, v publikaciji Glas gospodarstva navaja Antonija Božič Cerar z Gospodarske zbornice Slovenije. Čeprav bi vsi mirneje spali, če proizvodnje, ki uporablja nevarne snovi na vodovarstvenih območjih, ne bi bilo, podjetij ne moremo kar čez noč ugasniti, poudarja eden od naših sogovornikov.

Vprašanje, katera podjetja, ki uporabljajo nevarne snovi, so hkrati umeščena na vodovarstvena območja, smo naslovili na ministrstvo za naravne vire in prostor. Pojasnili so nam, da se na vodovarstvenih območjih pojavljata dve vrsti obratov, ki lahko povzročijo okoljsko škodo. V prvi skupini so obrati, ki lahko povzročijo onesnaženje okolja večjega obsega (IED), v drugi skupini pa so obrati, katerih dejavnost je povezana z ravnanjem, proizvodnjo, uporabo ali skladiščenjem nevarnih snovi in lahko predstavljajo manjše ali večje tveganje za okolje (SEVESO). Zelo pomembna je tudi umeščenost obratov, torej ali so na širšem, ožjem ali najožjem vodovarstvenem območju.

Ministrstvo nam seznama 61 obratov ni posredovalo, temveč nas je napotilo na Atlas okolja, kjer najdemo naslednje podatke.

Med obrati, ki lahko povzročijo onesnaženje okolja večjega obsega (IED), k sreči ni nobenega na najožjem, jih je pa kar osem umeščenih na ožje vodovarstveno območje (VVO 2). To so Ljubljanske mlekarne in Energetika Ljubljana na Verovškovi ulici v Ljubljani, Litostroj Specialna livarna in LTH Castings na Litostrojski ulici v Ljubljani, Javno podjetje Energetika Maribor v Mariboru, Magna Steyer v Orehovi vasi, Saubermacher Slovenija ter Silkem v Kidričevem.

Na najožje vodovarstveno območje (VVO 1) je umeščen center za skladiščenje Plinarne Maribor v občini Hoče, ki spada med obrate z večjim ali manjšim tveganjem za okolje (SEVESO). Na ožjem vodovarstvenem območju (VVO2) so umeščeni še trije SEVESO-vi obrati: Energetika Ljubljana, Butan plin v Ljubljani in Petrolovo skladišče goriv Rače.

61 obratov smo glede na podatke, ki jih ponuja Atlasa okolja, zbrali na spodnjem seznamu.

Vseh 61 objektov bi morali proučiti od primera do primera

Predsednica slovenske podružnice Globalnega partnerstva za vode Barbara Čenčur Curk opozarja, da bi navedene objekte morali pregledati v dveh letih po letu 2002, ko je zakon o vodah začel veljati. Čeprav je zakon star že več kot 20 let, "ministrstvo ni naredilo ničesar", je do dejanskega stanja, ki predstavlja potencialno nevarnost za pitno vodo, kritična Čenčur Curk. Vseh 61 objektov bi morali proučiti od primera do primera. Nekateri obrati namreč uporabljajo ali skladiščijo nevarnejše snovi, spet drugi so nameščeni na bolj problematičnih lokacijah. "Obrate bi morali že zdavnaj evidentirati, ugotoviti, katere nevarne snovi uporabljajo v proizvodnji, katere skladiščijo in katere so nevarne za vodo."

"Ministrstvo bi moralo takšno študijo naročiti že zdavnaj. Po opravljeni analizi bi morali obrate, ki bi ostali na vodovarstvenih območjih, stalno spremljati. Podjetja namreč lahko spreminjajo svoje procese, uporabljajo nove kemikalije … Te spremembe bi morala ves čas javljati," je prepričana Čenčur Curk.

Najmirneje bi spali, če proizvodnje, ki vključuje nevarne snovi, na vodovarstvenih območjih ne bi bilo, meni Joerg Prestor z Geološkega zavoda Slovenije. "A obratov ne moremo kar izklopiti čez noč, s tem bi sami sebi naredili več škode kot koristi. Industrije ne moremo kar ugasniti." Hkrati bi morali vztrajati pri izhodišču, da obratov z nevarnimi snovmi nimamo nameščenih na vodovarstvenih območjih, zato tudi Prestor predlaga sistematičen način reševanja trenutnega stanja.

Najprej je treba ugotoviti, ali vemo za obrate, iz katerih snovi iztekajo v vodo in se to na pitni vodi pozna. "Takšne obrate je nato treba razdeliti na tiste, ki že upoštevajo vse sodobne standarde, in na tiste, ki standardov ne upoštevajo. Če obrati upoštevajo vse standarde in še vedno ne zagotavljajo obratovanja brez vpliva, se začne razmišljati o tem, da se jih prestavi ali ukine." Tak pristop bi bil po mnenju Prestorja edini sprejemljiv in v skladu z nacionalnimi in evropskimi politikami, ki jim sledimo. "Ugotoviti moramo predvsem, kaj moramo storiti takoj, ker bi lahko nekaj npr. vplivalo na zdravje ljudi, in kaj lahko še počaka."

Z ministrstva za naravne vire in prostor so sporočili, da inšpektorat za okolje in prostor redno izvaja inšpekcijske nadzore v obratih večjega in manjšega tveganja za okolje. "Redni nadzori v obratih večjega tveganja za okolje se izvajajo enkrat letno, nadzor obratov manjšega tveganja za okolje pa se načrtuje in izvede enkrat na tri leta." Ali je v pripravi akcijski načrt ali sistemska analiza 61 obratov, ki so umeščeni na vodovarstvena območja, iz odgovora ni razbrati.

Prepoved vzdrževanja že obstoječih objektov

Čeprav bi nekatera tveganja za vodo lahko odpravili s posodobitvijo obratov, je dodatne težave za tak korak povzročila lanska odločitev upravnega sodišča. Prepoved gradnje na vodovarstvenih območjih po mnenju sodišča namreč ne velja le za nove obrate, ki uporabljajo nevarne snovi, temveč tudi za vzdrževanje že obstoječih objektov. Pa čeprav gre za posege, ki niti ne potrebujejo gradbenega dovoljenja.

Kot poudarja Antonija Božič Cerar z GZS-ja, so nekatera od podjetij, ki imajo svoje obrate na vodovarstvenih področjih, načrtovala večje tehnološke posodobitve. Če jih ne bodo mogla izpeljati, bi lahko dolgoročno še bolj ogrozila varnost voda, saj bodo obstoječi obrati tako postopoma stagnirali. "Gre za izboljšanje varnosti delovanja kot tudi za varnost in zdravje zaposlenih, da o širšem okolju niti ne govorimo," pojasnjuje Božič Cerar.

Da so se obrati znašli v slepi ulici okoljske zakonodaje, ki ne dopušča izboljšav, čeprav bi te lahko omogočile zmanjšanje tveganj za vodne vire, se zavedajo tudi v Slovenskem društvu za zaščito voda. "Pravzaprav smo v paradoksalni situaciji: ker teh objektov na VVO-ju ne bi smelo biti, imajo težave pri posodabljanju, kar vpliva na povečanje tveganj za onesnaževanje," sta zapisala člana društva Brigita Jamnik in Pavel Gantar. Obenem dodajata, da bi morali na državni ravni sprejeti akcijski načrt, v katerem bi za vsako od teh podjetij in skupaj z njimi opredelili načrt varne posodobitve ali postopne premestitve oz. zaprtja.

Sprememba zakonodaje?

Barbara Čenčur Curk z Globalnega partnerstva za vode je nekoliko kritična tudi do želje gospodarske zbornice, da bi se omogočilo vsaj posodabljanje obratov, ki so umeščeni na VVO. "Osebno sem proti odpiranju 69. člena Zakona o vodah, ki prepoveduje uporabo nevarnih snovi na vodovarstvenih območjih. Če bomo v ta člen začeli dodajati izjeme, pripremo vrata ne le za teh 61 obratov, temveč tudi za kakšne nove. Problematiko moramo reševati drugače." Čenčur Curk se namreč boji, da bi bilo v praksi težko razločiti, ali nameravajo podjetja izvesti le posodobitve ali tudi razširiti proizvodnjo.

V Slovenskem društvu za zaščito voda menijo, da bi se zakonodaja morala spremeniti na način, da bi bilo nedvoumno jasno, za katere obrate veljajo spremembe. "Izjeme se morajo nanašati na specifične, vnaprej določene obrate, izključno zato, ker obrati na ranljivih vodovarstvenih območjih že obratujejo. (...) Spremembe ne smejo biti odprte za nobene druge, dodatne obrate. Obstaja namreč velika nevarnost, da bi z odpiranjem zakonodaje lahko povzročili dodatno umeščanje novih industrijskih obratov na vodovarstvena območja."

Leta 2021 je del zakona o vodah, ki govori o gradnji na priobalnih zemljiščih, skušal razrahljati takratni minister za okolje Andrej Vizjak, a je bil na referendumu odločno zavrnjen. Kot pravi Čenčur Curk, zakon o vodah ni idealen, je pa dovolj dober. "Težava je, ker niso narejeni naslednji koraki. Včasih so težava predpisi, ki se tepejo med seboj, včasih je problem v pristojnosti inšpektoratov, drugič je težava v izvedbi, torej, da je zapisano, da je nekaj treba izvesti, pa ni izvedeno itd. Tu imamo veliko težavo, res veliko težavo."

Čenčur Curk ob tem doda, da strokovnjaki pogrešajo dialog z ministrstvi pred samo pripravo zakonodaje, in ne šele po tem, ko je zakon že pripravljen in gre v javno razpravo. "Pregovor pravi, da več glav več ve, in strokovnih institucij na področju voda je ogromno. Želimo si, da bi bila stroka vpletena prej. Nikjer ne piše, da stroka ne sme biti vpletena v pripravo zakonodaje." Včasih gre pri zakonodaji in drugih predpisih za zelo tehnične težave, ki so težko razumljive, večplastne in interdisciplinarne. "Vode so prepredene čez številna področja, od kemijske tehnologije do hidrologije, biologije, toksikologije … Vsega tega ministrstvo ne more pokrivati."

"Na vodovarstvenih območjih bi morale biti prepovedane snovi, ki so nevarne za vodo"

Pri oceni nevarnosti, ki jo za vodo predstavljajo obrati, ki upravljajo nevarne snovi, je treba upoštevati še dva dejavnika. Imenovali bi ju lahko tudi dobra in slaba novica. Dobra novica je, da 61 obratov, ki smo jih navedli, ne upravlja nujno snovi, ki so nevarne za vodo. Slaba novica pa je, da je postopek sprejemanja vodovarstvenih območij v Sloveniji zelo počasen, zato obstaja možnost, da je obratov na območjih, kjer bi voda morala biti zaščitena, še več.

Na težavo definicije nevarnih snovi nas je opozorilo več sogovornikov. Antonija Božič Cerar z GZS-ja opozarja, da je opredelitev nevarnih snovi tako splošna, da skoraj ni proizvodnega podjetja, ki bi lahko zagotovilo, da na svoji lokaciji nima takšnih snovi. Hkrati seznam nevarnih snovi v Sloveniji še vedno ni povsem usklajen z EU-zakonodajo.

Tudi hidrolog in profesor na ljubljanski naravoslovnotehniški fakulteti Mihael Brenčič je prepričan, da je govoriti kar počez o nevarnih snoveh na vodovarstvenih območjih strokovno nekorektno."Zavedati se moramo, da so nevarne snovi zelo raznolike, in ključno je, da bi morale biti na vodovarstvenih območjih snovi, ki so nevarne za vodo, prepovedane." Brenčič meni, da bi morali najprej pripraviti seznam snovi, nevarnih za vodo, ki bi ga bilo nato treba sproti in predvsem hitro posodabljati. Vsak dan se namreč pojavljajo nove spojine, ki lahko povzročijo onesnaženje vode.

Nevarne za vodo so predvsem snovi, ki so topne in hkrati mobilne. "Nekatere snovi obstanejo na mestu, ko se raztresejo ali stečejo, ker imajo takšne fizikalne in kemijske lastnosti. Druge snovi pa gredo skozi vodo kot raketa, figurativno rečeno," oriše Brenčič.

Na drugi strani imamo težave z definiranjem vodovarstvenih območij. Da je skrb zanje prevzela država, je po mnenju Brenčiča sicer dobro, a je postopek postal nerazumno počasen. "Mi izredno počasi sprejemamo vodovarstvena območja, kar včasih lahko privede do pravne praznine. Ko dobimo nov vodni vir, potrebujemo izredno dolgo, da ga zaščitimo, če nam ga sploh uspe zaščititi. V obdobju od najdbe novega vodnega vira do opredelitve, da gre za vodovarstveno območje, pa ni nobene pravne podlage za zaščito njegovega napajalnega zaledja."

Pri tem Mihael Brenčič poudari, da vodovarstveno območje samo po sebi ne pomeni popolne blokade prostora oziroma da se dejavnosti tam ne sme izvajati. "Vodovarstveno območje pomeni izvajanje dejavnosti s skrbjo in v skladu z najbolje razpoložljivimi tehnologijami."

Stališče strokovnjakov s področja voda, geologije, zdravja in okolja je neizpodbitno: toleranca izpustov v vodo mora biti ničelna. "Katera koli snov bi se v vodi začela širiti v koncentracijah, bi jo morali ustaviti, ne glede na to, ali je na spisku nevarnih snovi ali ne, ali zanjo vemo, da je nevarna, ali pa tega morda še ne vemo," še doda Joerg Prestor z geološkega zavoda.

Kot poudarja, je po mnenju Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ki vsako leto opravlja monitoring pitne vode, spuščanje kakršnih koli snovi v vodo nedopustno, tudi če bi šlo le za sol. Kakšna mora biti neoporečna pitna voda, je povsem jasno, doda Prestor, ali je voda toksična ali ne, se vprašamo šele ob onesnaženju. A takrat je lahko že prepozno.