Na veliki petek kristjani zaradi Kristusove smrti žalujejo, zato v cerkvah v dopoldanskem času ni obredov. Ženske so včasih prihajale v cerkev oblečene v črnino, danes tega ni več. Po Sloveniji so različno doživljali veliki petek in soboto, vendar je bilo povsod mirno, saj so še ptički utihnili. Gospodinje pa že urno vihtijo kuhalnice in lonce za pripravo velikonočnih jedi.

Na veliki petek naj kmet počiva
Z velikim četrtkom oziroma petkom se je v Sloveniji začelo praznovanje velike noči v spomin na Kristusovo trpljenje. Kmetje so si ta čas vzeli za urejanje doma in okolice ter pospravljanje, da je bilo vse pripravljeno za praznike. Težja dela na poljih, kot so oranje ali delo z živino, so za nekaj časa preložili, saj so menili, da mora tudi zemlja v teh dneh počivati. Delo na kmetiji se je v velikonočnem času resnično ustavilo. Če so imeli v sadovnjaku kakšno drevo, ki ni obrodilo več let, so vzeli sekiro in trikrat udarili po njem ter mu zagrozili s posekom, če bo še naprej ostalo brez plodov.

V kaj vse so verovali ljudje?
Ob velikem petku se je spletlo kar nekaj prepričanj, ki so se jih ljudje nekdaj držali, zdaj pa so šla večinoma v pozabo. Včasih so bile težava uši, zato so se dekleta na ta dan temeljito počesala, še preden je vzšlo sonce, in si odrezala majhen šop las. Tako so se obvarovala pred napadom teh neprijetnih žuželk, pa še lasje so bolj rasli. Tudi lovci so imeli svoje obrede. Za dobro jutro so si privoščili nekaj zajčje krvi - da bi lažje ujeli divjad, so verjeli v Šaleški dolini. Včasih so vsi verniki odšli v cerkev in molili ob božjem grobu ter poljubili Kristusove rane. Na Dolenjskem se temu nisi smel ogniti, sicer si ostal prikrajšan za dobrote žegna v nedeljo po maši, je zapisal Damjan J. Ovsec v knjigi Praznovanje pomladi in velike noči.

Običaji drugod po Evropi
V nekaterih mestih in vaseh še danes župniku darujejo jajca ali na velikonočno nedeljo postavijo na stopnice cerkva košare z jajci, ki so jih namesto denarja dajali župnikom. Zraven so podarili še druge velikonočne dobrote, kot so klobase, gnjat in nekaj denarja, kar velja tudi za naše okolje. Na Hrvaškem so z blagoslovljenimi vejami gnali živino, ponekod pa so blagoslovljeni dren uporabljali za izdelavo različnih hišnih pripomočkov. Drenovo vejico so dali na pokrov ali v lonec, v katerem so kuhali šunko. V Sloveniji naj na veliki petek ne bi obdelovali vrtov in njiv, v Angliji pa razmišljajo ravno obratno, zato ljudje množično sejejo in sadijo, saj to obeta bogat pridelek.

Se pa večina ljudi na veliki petek posti, tako da ne jedo mesa ali si pripravijo lažje in skromnejše obroke. Po Koroškem krožijo zgodbe, da je celo pes nameraval uiti od hiše, vendar ko je zavohal, kaj vse se pripravlja za praznike, je misel na beg hitro opustil.

Velikonočni ogenj
Na veliko soboto zjutraj se običajno začne praznovanje velike noči. Znova se v cerkvah oglasijo zvonovi, in sicer ob duhovnikovi oznanitvi velikonočne aleluje. Danes zvonovi oživijo s pritiskom na stikalo za elektriko, včasih so to nalogo opravili pritrkovalci. Poleg tega se na veliko soboto zgodaj zjutraj blagoslavlja ogenj. Otroci so že na veliki petek prinesli v bližino cerkva polena, na katera so napisali svoje grehe. Goreča polena so blagoslovili, kar je simboliziralo odrešenje, saj so grehi zgoreli. Po nekaterih krajih je še danes navada, da otroci z drevesnimi gobami nosijo ogenj po hišah ter za dar dobijo pirhe in pomaranče, pa tudi kakšen evro se znajde v košari. Ta ogenj so gospodinje po navadi ohranile in na njem kuhale velikonočne jedi. Tam, kjer ni več klasičnih štedilnikov na drva, pa se po hišah nosi velikonočna luč, ob kateri domači prižgejo sveče.

Blagoslov jedi na veliko soboto
Še danes imajo ljudje v hišah žegnano vodo, ki jo je mogoče dobiti v cerkvi in s katero blagoslovimo zemljo, nekdaj pa so jo uporabljali ob krstu, smrti in tudi ob nakupu živine. Sicer pa je v soboto že vse pripravljeno za praznovanje velike noči. V večjem delu Slovenije se vrstijo blagoslovi velikonočnih jedil, vendar naj bi še vsaj v dopoldanskem času tega dneva veljal post. V farne cerkve ali v bližino vaških kapelic prinesejo dekleta in gospodinje košare ali jerbase, v katerih so velikonočne dobrote, pripravljene za blagoslov. Žegen ni povsod enak, saj se velikonočne jedi razlikujejo tudi po pokrajinah. Gospodinje spečejo različne vrste kruha, kot so sadni ali okrašeni z različnimi figurami, pa tudi belokranjsko pogačo, pehtranovo, lešnikovo, orehovo, makovo in druge vrste potic, pirhe, štruklje. Seveda ne smemo pozabiti na mesne jedi, kot so savinjski želodec, gorenjski budel in velikonočni želodec, medtem ko vas bodo skoraj pri vsaki hiši na Dolenjskem postregli s prekajeno gnjatjo.

Še vedno je v Sloveniji navada izmenjave pirhov med sorodniki, prijatelji in znanci. Včasih pa so dekleta fantu, ki ji je bil všeč, podarila pirh, v zameno pa dobila pomarančo. Ob večjih praznikih si ljudje pogosto vzamemo čas za družino in obiščemo tiste, ki so sami. Povsod se mize šibijo od dobrot, vendar je tudi v tem času zmernost na prvem mestu. Raje namenite več časa pogovoru in druženju kot hitenju po trgovinah in mrzličnemu nakupovanju.