"Če ne bi jedel medu, bi umrl 40 let prej," naj bi 500 let pred našim štetjem pripomnil znani starogrški filozof in matematik Pitagora. Ljudje so se s čebelarstvom ukvarjali že veliko prej, preden je Pitagora premišljeval o zdravilni moči medu. Na prastari risbi v Pajkovi jami pri Bicarpi v španski pokrajini Valencii je namreč upodobljeno ropanje čebeljega gnezda. Risba naj bi nastala pred 20 ali 30 tisoč leti. Kaj kmalu je človek čebeljim rojem nastavil prave urejene votline in tako začel gozdno čebelarjenje. To je bilo značilno predvsem za slovanska plemena, z naselitvijo naših prednikov pa se je razširilo tudi na ozemlje zdajšnje Slovenije.

Ker je med v srednjem veku veljal za najcenejše sladilo, vosek pa je bil koristen za razsvetljavo, je bilo čebelarstvo tisti čas zelo cenjeno. V 18. in 19. stoletju je gozdno čebelarstvo polagoma zamrlo, čebelarjenje zraven doma pa je postalo donosnejše. Čebelarji so najprej čebelarili v duplih, izsekanih iz dreves, pozneje pa so uporabljali polkrožno izdolbena korita, ki so bila že prava predhodnica sodobnih panjev. Spredaj in zadaj so imeli nameščeno znamenito panjsko končnico.

Panjske končnice
Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske panjske končnice omenja že leta 1689. Postale so prava ljudska umetnost, ki je prikazovala tako pobožne kot posvetne, humoristične in poučne motive. Poslikane so z oljnimi barvami, prikazujejo pa tudi človeške slabosti in podobe, ki smešijo določene poklice. Z zatonom preprostih lesenih panjev je uporaba panjskih končnic na začetku 20. stoletja počasi izumrla. Sčasoma so se na območju današnje Slovenije izoblikovali trije tipi čebelnjakov – alpski, celinski in kraški. Poslikane panjske končnice pa so ostale tipična arhitektura slovenskega kmečkega stavbarstva in še dandanes plemenitijo kulturno podobo slovenske krajine.

Tu, v deželi Kranjski, je videti posebne hišice za čebele
Danes je čebelarstvo v Sloveniji tradicionalna kmetijska dejavnost, ki ima status dopolnilne kmetijske dejavnosti. Prvi pisni vir, ki potrjuje vzrejo čebel na Slovenskem, najdemo v Slavi vojvodine Kranjske, kjer se pojavi tudi prva daljša predstavitev čebelarstva na Kranjskem. Valvazor opaža, da je 'tu v deželi videti posebne hišice za čebele'.

V 18. stoletju je veliki pečat čebelarstvu na Slovenskem pustil akademsko izobraženi slikar Anton Janša, prvi učitelj čebelarstva na cesarskem Dunaju. Zaslovel je s svojimi predavanji, na katerih se je odražalo njegovo natančno poznavanje čebel. V nemškem jeziku je napisal dve odmevni knjigi: Razpravo o rojenju čebel (1771) in Popolni nauk o čebelarstvu, ki sta danes prevedeni v večino evropskih jezikov. Obe knjigi sta prinesli v tedanje svetovno čebelarsko znanje veliko novosti in ovrgli precej tedanjih krivih naukov.

Kranjska čebela
Obdobje intenzivnega izvoza čebel, t. i. zlato obdobje čebelarstva je na Slovenskem trajalo v devetnajstem in prvi polovici dvajsetega stoletja. Območje današnje Slovenije je zaslovelo s svojo čebelo, ki je kmalu postala poznana po svetu pod imenom kranjska sivka. Ime je dobila zaradi svojih izrazito sivih dlačic. Kranjska čebela je postala druga najbolj razširjena čebelja pasma na svetu, v Evropi je celo vodilna.

Čebele z Noetove barke
Kako je med prišel na Slovensko, pripoveduje tudi zgodba, ki čebele umešča v svetopisemsko zgodbo Noetove barke: "Noe je kot sladkosnednež vtihotapil v barko tudi panj čebel. Posadil jih je v korito pod streho in jim zvrtal skozi zadnje bruno izletalnik. Po upadu vode so čebele ostale same v barki, bile so tedaj še enakopravne, brez matice in so vse zalegale. Mnogo rodov je tako zraslo, v koritu jim je postalo pretesno, in stare čebele so mladi rod podile z barke. Lepa, še med potopom izležena čebela se je odločila, da bo peljala mladi rod v tujino. Zapela le roju in ga odpeljala v votlino palme. Od tu je speljala še nadaljnje tri roje. Četrtič jo je zalotil vihar in jo zanesel z družino vred na Kranjsko, kjer imamo sedaj najboljše čebelice."

'Kar so pri čebelah piki, to so pri ljudeh - jeziki.'
Kranjska čebela je s svojo slavo vplivala tudi na kulturo in umetnost. Leta 1830 je izšel prvi slovenski pesniški almanah Kranjska čbelica, ki je bil namenjen izobražencem. Kranjska čbelica je uspela predvsem v razširjanju slovenščine med izobraženci, k njenemu nastajanju pa je prispeval tudi France Prešeren, ki čebele omenja tudi v Sonetnem vencu, kjer piše: "In toplo sonce vabi ven čebelo."

Čebelarstvo je svoj pečat pustilo tudi v ljudski kulturi, kjer so se izoblikovale in ohranile številne modre misli in pregovori. Eden izmed njih opisuje veselje ob medenju: 'Blaženi časi, ko hoja medi, da čebelarjem se srce topi; takrat ciganski je direndaj, večne selitve iz kraja v kraj.' Drugi čebelji pik primerja s človeškimi lastnostmi: 'Kar so pri čebelah piki, to so pri ljudeh - jeziki.' Tretji modruje, da čebelarstvo prinaša veselje: 'Kadar skrb me tare, žalost me prešine, pri čebelah razvedrim se, skrb pozabim, žalost mine.'

Večna čebela
Zdi se, da čebela skozi čas ni izgubila niti kančka svoje popularnosti. Že v antičnih kulturah ob Egejskem morju in na Bližnjem vzhodu so čebele razumeli kot svete živali, ki naravni svet povezujejo s podzemljem. Čebelji motivi so pogosti v okrasju grobnic, pogrebne komore Mikencev iz bronaste dobe pa so bile celo oblikovane v obliko satja.

Čebela ima dandanes posebno mesto tudi v otroških očeh. Vsem poznan risani lik čebelice Maje je nastal že leta 1912 v nemški komični knjigi z naslovom Avanture čebelice Maje. Poleg risanke čebelico Majo uprizarjajo še v operi, v njeno vlogo pa se lahko vživimo tudi v videoigricah.

Med je pred pojavom sladkorja predstavljal edino sladilo v gospodinjstvu
Najbolj poznan čebelji pridelek je vsekakor med. Nekoč so ga uživali še posebej v prazničnem času, kjer so ga uporabljali tudi za izdelavo medenega peciva. Pridelani med so uporabili za izdelavo medice, ki je še danes popularna. Žganje medu se je pojavilo šele v 19. stoletju, takrat so začeli izdelovati tudi medeni liker. Na Slovenskem je med pred pojavom sladkorja predstavljal edino sladilo v gospodinjstvu, propolis in alkohol pa glavno zdravilo za različne rane. Tudi danes je eden redkih prehrambnih izdelkov, ki ga ljudje uživamo nepredelanega. Slovenski med pa je novembra 2013 postal že 19. slovenski izdelek, registriran pri Evropski komisiji.

Poleg medu je bil nekoč zelo cenjen čebelji pridelek tudi vosek, ki ga poznamo že iz časov Karantanije. V cerkvah je bil nujno potreben za bogoslužje, verniki pa so ga uporabljali za kupovanje odpustkov. Voščene sveče so bile najimenitnejše za razsvetljavo. V prehrani je med sčasoma spodrinil sladkor, parafin pa je nadomestil vosek.

Apiterapija
Čebelji pridelki so od nekdaj veljali za zdravilne, zato ni presenetljivo, da alternativno zdravilstvo pozna tudi apiterapijo – zdravljenje s pomočjo čebeljih pridelkov. Začetki apiterapije segajo stoletja nazaj do egipčanske, grške, kitajske in babilonske civilizacije. Veda zajema znanje in prakse o zdravilnih učinkih medu, cvetnega prahu, matičnega mlečka, propolisa, čebeljega voska in čebeljega strupa. Čeprav nekateri predelki - recimo med - resnično vsebujejo zdravilne vitamine in minerale, pa teze o zdravilnih učinkih apiterapije po večini niso znanstveno dokazane. Temeljijo predvsem na dejanskih izkušnjah posameznikov in tradicionalni uporabi čebeljih pridelkov.

'Opraševalska kriza'
Poleg čebeljih pridelkov so čebele zelo cenjene tudi zaradi svoje ključne vloge pri ohranjanju ekosistemov. 15 odstotkov virov človeške prehrane izvira iz rastlin, oplojenih s pomočjo opraševalcev, kamor sodijo tudi čebele.

Od konca leta 1990 čebelarji po vsem svetu opažajo skrivnostno in nenadno izginjanje čebel. K propadanju čebeljih družin prispeva tudi uporaba pesticidov. Mednarodna okoljevarstvena organizacija Greenpeace opozarja, da je drastičen upad populacije čebel, ki ga opažamo v zadnjih letih v Evropi in Severni Ameriki skrb vzbujajoč, saj je človeška populacija močno odvisna od čebel. Z opraševanjem skrbijo za biotsko raznovrstnost in globalno varnost preskrbe s hrano. Gojene čebele po svetu so se močno znižale, v Evropi med letoma 1985 in 2005 na primer za 25 odstotkov. Omenjeni padec čebel je privedel do koncepta globalne "opraševalske krize" - stanja, kjer je opraševanje s čebelami omejeno, kar lahko zniža donos pridelkov, njihovo kakovost pa poslabša.

Čebelarski turizem in urbano čebelarstvo
Kljub 'opraševalski krizi' se sodobno čebelarstvo prilagaja trendom 21. stoletja. Novejši panogi sta recimo ekočebelarstvo in čebelarski turizem, ki sta v tem času na začetni stopnji, vendar smernice nakazujejo, da se bosta v prihodnjih letih močno povečala. Odkar si mesta želijo več narave, je postalo priljubljeno tudi urbano čebelarstvo, kjer med lahko pridobivamo kar v mestu na svoji terasi. V tujini urbane panje postavljajo podjetja, hoteli in kulturne ustanove. Tudi v Ljubljani jih najdemo na terasi Cankarjevega doma, od koder letijo na pašo v park Tivoli, na Rožnik in grajsko pobočje. Tam jih lahko opazujemo, kako iz rožnatih cvetov srkajo sladek nektar in se pripravljajo na čebelji ples.

Danes čebelarstvo v Sloveniji celostno in kakovostno zastopa Čebelarska zveza Slovenije, ki so jo leta 1873 za uresničevanje skupnih interesov ustanovila čebelarska društva. Med drugimi pomembnimi dejavnostmi in svetovanji izdaja tudi publikacijo Slovenski čebelar, ki je najstarejša redno izhajajoča strokovna periodična publikacija v Sloveniji, saj redno in neprekinjeno izhaja že več kot 110 let. Tudi to priča o močni čebelarski tradiciji na Slovenskem.