Ljubljana ima smučišče. Z žičnico, ustrezno višinsko razliko za izvedbo ženskega slaloma, možnostjo nočne smuke in v bližini velikega parkirišča.

Kako veselo je bilo nekoč slišati navdušence z Guncelj in njihove bližnje okolice na čisto pravem alpskem poligonu – v Ljubljani. Prav ste slišali, naša prestolnica ima na svojem severnem delu čisto pravo smučišče, ki ima kar 70-letno zgodovino. In zgodovina tega smučišča je na svoj način povezana z uspehi naše alpske reprezentance – če je smučišče na severu Ljubljane delovalo dobro in imelo dober obisk, potem je šlo dobro tudi reprezentanci.

Vendar se zgodba Poseke začne nekoliko prej. Natančno kdaj, ni čisto jasno. Zagotovo pa drži, da nekje v času II. svetovne vojne, ko so mladi iz znanih šentviških športnih družin opazili belo liso na Šentviškem hribu – poseko, ki je nastala s krčenjem gozda na tem območju. Kmalu so njej naredili prve smučarske ovinke, pove Vili Juvančič, nekdanji vodja alpskega poligona Gunclje, sicer član Smučarskega kluba Dolomiti. Dobro se spominja tudi naslednje prelomnice, pove. Ta se je zgodila leta 1966. Organizirali so prvi čisto pravi nočni slalom. Zmago je odnesel Peter Lakota, časopisi pa so objavili naslov, ki ga domačini niso pozabili vse do danes – ‘Lakota v Guncljah’!

Morda se zdi danes vlečnica na tako rekoč slehernem hribu nujna – nekoč pa ni bilo tako. Zato ne preseneča, da večina tistih, ki je skrbela za smučišče, dolgo ni verjela, da bodo do žičnice dejansko prišli. Pa so jo dobili in zvesto je služila vse do današnjih dni.

Vendar čas ne prizanaša nikomur in tako je tudi žičnica počasi začela pešati. Ker je bilo tistih, ki so po tiho ali na glas opozarjali na finančno nerentabilnost žičnice vedno več, je Smučarski klub Olimpija okoli leta 1980 sklenil, da bi bilo morda najbolje žičnico prenesti na Jezersko. Na koncu je vendarle po nekaj zanimivih dogodivščinah ostala doma. Sočasno se je začelo tudi obdobje največjih uspehov slovenskega smučanja na čelu s Tonetom Vogrincem.

Takrat so se boljši časi obetali tudi Poseki, ki je bila na svoj način povezana tudi z legendarno akcijo Podarim – dobim. Smučišče je bilo vedno bolj priljubljeno – pa ne samo pri slovenskih smučarskih reprezentantih, na primer olimpijcu Marku Kavčiču, Bojanu Križaju in Nuši Tome – po njem se je večkrat z velikim veseljem spuščal tudi slavni prebivalec tega dela Ljubljane, slovenski muzikant Lojze Slak, na njem sta med drugimi prve smučarske zavoje naredila domačina, vrhunska alpinista Viki Grošelj In Danilo Cedilnik – Den. Poseben pečat je na Poseki pustil tudi sloviti konstruktor letalnic Janez Gorišek, prav tako domačin.

Poleg milih zim brez snega in večnega vprašanja pomanjkanja sredstev so se začele kopičiti tudi druge, še večje težave. In kakor zakleto se je približno takrat začel tudi zaton slovenskega alpskega smučanja – z nekaj svetlimi izjemami, seveda, a vendarle je bil trend očiten. To domačinom še ni vzelo vsega poguma, vendarle so naredili korak naprej in za majhen denar kupili teptalec snega. Kljub temu Poseka brez zunanje pomoči ne more preživeti in njen potencial, kakor pove nekdanji oskrbnik Vili Juvančič, tako ostaja neizkoriščen. Ljudje, ki bi lahko pomagali, ne vidijo ali nočejo videti.

Je res tako težko videti priložnost za imeniten rekreativni center čisto blizu glavnega mesta, z velikim parkiriščem v bližini, povezavo z mestnim avtobusom in približno 300.000 ljudmi, izmed katerih je vsaj polovica takih, ki obvlada najmanj osnove smučanja? Očitno. Poseka, imenovana tudi alpski poligon Gunclje, je tako na milost in nemilost prepuščena upokojencu, ki na svoje stroške vzdržuje še nekaj malega, kar je ostalo od časov, ko so tukaj priredili nočni slalom, trenirali slovenski reprezentanti in uživali estradniki. Lahko bi rekli, da je ostal le še spomin na zlate čase, za katere vsaj za zdaj ni videti veliko možnosti, da bi se kdaj vrnili. Morda bo kar držalo, da Poseka in slovensko alpsko smučanje delita podobni usodi.

Spodaj lahko prisluhnete celotni oddaji Sledi časa