Zevnik, ki je po poklicu keramičar, je opravil že tretji pohodniški podvig v zadnjih petih letih. Po znani španski romarski poti El Camino de Santiago, na katero ga je leta 2019 zvabila mama, je leta 2022 "zagrizel" še v znamenito Apalaško pot (AT ali Appalachian Trail), 3500 kilometrov dolgo pohodniško preizkušnjo na vzhodu ZDA. Po njej je hodil 182 dni. A tudi po tej "kljukici" se je ustavil le za kratek čas – pravzaprav ga je ustavila poškodba kolena, saj je že imel ogledan nov cilj – Pacifiško pešpot (PCT ali Pacific Crest Trail), ki čez puščave, gozdove, ognjenike in gorovja poteka po zahodu ZDA.

Prvi korak na 4265 kilometrov dolgem vztrajnostnem pohodu je napravil 13. maja letos, zadnjega pa po 143 dneh skorajda neprestane hoje 3. oktobra. Njegova pot je na koncu zaradi gozdnih požarov, ki so poleti divjali v Kaliforniji, znašala okoli 3700 kilometrov. Skoraj pet mesecev je preživel tako, da je spal na prostem v "kavbojskem kampu" (niti ne v šotoru!), pil vodo, ko, kjer in kakršno je našel, hodil od jutra do noči in še čez in dneve in tedne preživljal v samoti sredi narave.

Vsaj delček tega, kar je na Pacifiški pešpoti doživel, je Luka Zevnik opisal v spodnjem pogovoru.

"Samo vzemi nahrbtnik in izgini," ste napisali ob eni izmed objav sredi Pacifiške pešpoti. Sami ste za skoraj pet mesecev izginili v ameriško divjino. Ko ste se leta 2022 podali na Apalaško pot, ste zapisali, da je bila to "najboljša odločitev, ki ste jo kdaj sprejeli". Bi rekli enako tudi za Pacifiško pot?
Iskreno, na Pacifiški nisem tako užival kot na Apalaški, in sicer zato, ker sem bil na njej veliko časa sam. Saj dobro dene, ampak jaz sem bil sam skupno 12 tednov oziroma skoraj tri mesece od petih. Na Apalaški pa je bilo veliko več ljudi in družbe. Tako da bi rekel, da je bila Apalaška pešpot zagotovo ena najboljših odločitev v življenju, kar je posledično pripeljalo do tega, da sem šel še na Pacifiško. Če ne bi šel na Apalaško, ne bi šel na Pacifiško. Ampak ja, zagotovo je bila tudi to nepozabna izkušnja.

In če bi bilo obratno, če bi šli najprej na zahodno obalo, bi šli po tej izkušnji še na vzhodno?
Dvomim. Apalaška pot je sicer veliko, veliko težja. Veliko pohodnikov me je spraševalo, kakšna je Apalaška, in ko sem jim jo opisal, jih je veliko reklo, da jih v tem primeru niti ne mika. Na Apalaški je veliko manj razgledov, pravijo ji, da je "zeleni predor", saj 95 odstotkov časa preživiš v gozdu. Na Pacifiški pa so kar naprej razgledi. Na Apalaški je tudi skoraj dvakrat več višinskih metrov, čeprav je krajša, tako da na Pacifiški vzponi niso niti približno tako težki. Na Pacifiški so vzponi cikcak v hrib, na Apalaški pa naravnost gor. Rekel bi, da je na Pacifiški poti za 300 kilometrov težkih vzponov, na Apalaški pa je bilo 300 kilometrov, ko težkih vzponov ni bilo.

Tudi vreme je popolnoma drugačno. Na Apalaški me je "pralo" tudi pet dni zapored. Rekel bi, da je 40 odstotkov časa deževalo. Na Pacifiški pa začneš v puščavi in po njej hodiš okoli 1200 kilometrov. Potem greš v visoko gorovje Sierra Nevada in nenadoma si na 3500 metrih nadmorske višine. Tudi na 4421 metrov visoki Mount Whitney sem šel.

To je bila vaša najvišja točka?
Da. V bistvu ta gora sploh ni del Pacifiške poti, vodi samo stranska pot do nje. Ampak sem si vzel dva dodatna dneva, da sem splezal nanjo. In je bilo vredno. Na to goro sem šel gledat sončni vzhod in doživel brez dvoma najlepši sončni vzhod v življenju.

Rekli ste, da ste bili ogromno časa sami. A ko sem preletela spletno stran PCT-ja, je eden prvih napotkov: 'Ne hodi sam, najdi si družbo.' Kako to, da je niste imeli?
Večina pohodnikov začne samih in se šele potem na poti sreča z drugimi. A ljudje smo si različni in včasih najdeš koga, ki ti ustreza, včasih ne. Včasih hodiš v skupini teden, dva, tri, včasih štiri mesece. Vsak ima drugačen tempo, vsak ima drugačne želje. Nekdo bi šel rad na kakšno stransko pot, drugi ne. Pohodniki so sicer večinoma Američani, ampak je bilo precej tudi Evropejcev. Imel sem eno skupino, s katero sem hodil tri tedne, ampak potem sem dobil parazite in moral v bolnišnico. Seveda te nihče ne bo čakal tako dolgo, morda bi me počakali dan ali dva. Tako da sem bolj skakal od skupine do skupine, ampak se v nobeni nisem res našel. Tako da sem včasih s kom hodil tri, štiri dni, potem pa spet sam.

Kar je vseeno veliko, štiri dni 24 ur na dan preživeti s popolnim neznancem.
Da, ampak če primerjaš dolžino celotne poti, pa to ni nič. Nekatere ljudi, ki jih spoznaš, naslednjič vidiš čez dva meseca, take razlike so.

Ampak na poti je vsak odgovoren za svojo varnost, tudi zato je verjetno bolje, da pohodniki hodijo v skupini. Treba je narediti vse, da ni potrebno reševanje. In – če vseeno je? Se vam je to zgodilo?
Seveda je načeloma dobro, da hodiš z nekom, že zaradi poškodb ali če se zgodi kaj drugega. Jaz sem imel Garminov SOS gumb, tako da če bi se kaj zgodilo, bi ga lahko pritisnil in bi prišel helikopter pome. Ampak se k sreči ni zgodilo nič nujnega. Ves čas sem imel v mislih tudi to, da sem v ZDA, kar pomeni, da bi me stalo, na pamet govorim, 100.000 dolarjev, če bi me prišli iskat. Pa tudi zelo spoštujem gumb SOS in sem si mislil, da bi lahko morda nekdo s še večjo težavo istočasno potreboval pomoč. Tako da bi gumb pritisnil le, če se ne bi mogel več premikati, da ne bi mogel več sam naprej. Če pokličeš na pomoč, ne moreš niti opisati, za kakšno poškodbo gre, ampak takoj pride helikopter s tremi, štirimi reševalci.

Sicer je dobro, da ne hodiš sam, tudi zaradi živali. Tam živijo pume, medvedi in če se pogovarjaš, jih odženeš.

Nenavadno se mi zdi, da se pohodnikom na Pacifiški poti sploh ni treba vpisovati v kakšne zvezke ali aplikacije ali se pristojnim javljati, kje so. Tudi ni uradne statistike, koliko ljudi to pot letno prehodi. Po vašem občutku in izkušnjah – kako obljudena je ta pot?
Da, to je spet razlika glede na Apalaško pot. Na tisti na začetku dobiš številko in točno veš, kateri po vrsti si tisto leto startal. Na sredini poti se žigosaš in na koncu spet dobiš številko, da tudi oni vedo, da si pot res prehodil. Na Pacifiški tega ni. Začetek je ob mehiški meji, kjer ni nič, samo obmejni zid in helikopter, ki kroži v zraku zaradi migrantov. Nihče te ne počaka, nihče ti ničesar ne da. Tu in tam je na poti kakšen zvezek, v katerega se vpišeš, da pohodniki vsaj med seboj vemo, kdo je pred teboj. Na poti dobiš tudi pohodniško ime, po katerem te prepoznavajo. Na Apalaški je bilo čisto drugače, tam je bil v vsakem zatočišču, v katerem so bile lesene hiše, zvezek. Na dan ali dva si se vanj vpisoval in zato smo vsi točno vedeli, kje je kdo. Sicer se lahko pohodniki med seboj pogovarjamo, če si izmenjamo številko prek Garmina. Imaš sporočilo in SOS-gumb. Lahko po telefonu komu pošljemo sporočilo, ki je prek Garmina satelitsko poslano naslovniku. A vsako takšno sporočilo stane, mislim da dva dolarja. Tako da ni neke hude komunikacije.

Je pa treba imeti nekakšno dovoljenje, preden se gre na Pacifiško pot?
Da, verjetno s temi dovoljenji nadzorujejo, koliko ljudi prehodi pot. Mislim, da na leto izdajo le okoli 5000 dovoljenj in brez tega papirja sploh ne moreš na pot. Dovoljenja začnejo izdajati nekje od oktobra, novembra naprej za prihodnje leto. Treba se je prek spleta prijaviti v PCT-skupnost, plačati 35 evrov in upati, da za kakšen dan še niso razdelili vseh dovoljenj. Potrebna so tudi za to, ker pot poteka po okoli 30 nacionalnih parkih in brez tega dokumenta ne smeš prek njih, saj te kar naprej ustavljajo rangerji. Dovoljenje velja za celotno pot, strošek ni visok, a ga je zelo težko dobiti, saj je povpraševanja veliko več, kot je dovoljenj.

Sam sem si že dolgo želel na to pot, a potem sem staknil poškodbo kolena. Ko sem se 3. januarja po operaciji zbudil, sem najprej vprašal kirurga, ali misli, da lahko s treningom aprila ali maja prehodim Ameriko, haha. Seveda me je samo čudno gledal. A začel sem resno trenirati, raztegovati nogo, hoditi v fitnes in šele nato sem se resno podal v boj za to dovoljenje. Vsak dan sem na spletu vsaj desetkrat pogledal koledar z datumi, če se je slučajno kakšno mesto sprostilo. Mislim, da lahko vsak dan 50 ljudi začne hoditi po poti, torej je dnevno na voljo toliko dovoljenj. Ampak vse je bilo kar naprej zasedeno, prosta mesta so bila le za pot v nasprotni smeri, od Kanade do Mehike.

Tudi od severa proti jugu je mogoče iti?
Da, tem pohodnikom rečejo "southbounderji". Ampak teh dovolilnic je še manj, mislim, da 15 na dan. Tako da sem nekje na sredini februarja ob dveh ponoči, ko nisem mogel spati, spet pogledal na koledar, če je slučajno kdo odpovedal prihod. In res, videl sem, da je bilo eno dovoljenje na voljo za 13. maj. Vedel sem, da je to moj dan. Hitro sem se prijavil in vedel, da je to to.

Ste morali zraven poslati tudi kakšna zdravstvena potrdila ali kaj podobnega?
Ne, čisto nič. Na Pacifiško pot se lahko prijavi kdor koli, kar se mi zdi kar noro, glede na to, da se pot začne v puščavi, kjer je treba dnevno prehoditi 30 kilometrov ob pomanjkanju vode in v hudi vročini. V nekaterih delih je bilo 44 stopinj in nekaj izkušenj s takimi razmerami je treba imeti.

Na Apalaški poti so na začetku zabojniki, v katerih dobiš številko, nato pa imaš 45-minutno predavanje, kako se na poti obnašati, kako obešati hrano, kako zakopati izločke, ko greš na stranišče, da ne pridejo medvedi. Na Pacifiški pa se le dotakneš obmejnega zidu in začneš hoditi. Znajdi se!

Pa je zato na Pacifiški poti več reševanj?
Ne, rekel bi, da je bilo na Apalaški več reševanj, tam sem velikokrat slišal helikopter, na Pacifiški pa niti enkrat. Tudi kakšne zgodbe o tem, da bi se kdo huje poškodoval, na zahodu nisem slišal. Slišal sem le, da je nekdo stisnil gumb SOS zaradi hude dehidracije. V času, ko sem hodil po Apalaški poti, pa so trije pohodniki umrli. Tista pot je toliko težja, več je prepadov, ljudje so veliko bolj izčrpani. Dva sta se utopila, eden je padel s klifa. Na Apalaški poti se veliko ljudi izgubi, čeprav je civilizacija mnogo bližje, tam si okoli 45 dni skupno v civilizaciji. Na Pacifiški pa je trajalo tudi osem dni, da sem prišel do kakšnega kraja, večino časa sem bil sredi ničesar. S tem mislim območje, ko 15, 20 kilometrov ni okoli tebe žive duše.

Torej Pacifiška pot ne gre čez noben kraj, ampak izključno po puščavi, gozdovih, čez ognjenike, gore. Prvinska divjina.
Da, niti čez eno mesto ne gre. Če želiš do mesta, je treba štopati. Ampak za štop sem moral iti s poti, hoditi po 12 kilometrov, da sem sploh prišel do ceste, nato pa sem se še uro in pol vozil do prvega mesta. Ko me je pobral avtomobil in me pripeljal do civilizacije, sem kupil hrano, se spet vozil uro in pol nazaj in nato spet prehodil 12 kilometrov nazaj do poti. Tako da sem včasih porabil cel dan samo za to, da sem si nakupil hrano za nekaj dni.

Mimogrede, omenili ste, da imate pohodniki na poti vzdevke. Od kod izvira vaš, Snowball – Snežna kepa?
Vsakemu pohodniku dajo vzdevek drugi pohodniki, zanj mora biti neki vzrok, zgodba. Jaz sem bil najprej Ice – Led. Ta vzdevek mi je dal pohodnik, s katerim sem hodil po Apalaški poti. Takrat sem bil čisti začetnik in sem drugi ali tretji teden skoraj zmrznil zaradi podhladitve. Na tisto pot se nisem praktično nič pripravil, želel sem biti presenečen. Zato sem šel na pot s spalno vrečo, ki je bila primerna za temperature do 15 stopinj. A neki večer je temperatura padla na -2 stopinji, in čeprav sem se oblekel v vse, kar sem imel, sem se ves tresel. Takrat so mi nadeli vzdevek Ice.

Tudi Pacifiško pot sem začel s tem imenom, a čez kakšen mesec sem ugotovil, da je še en pohodnik na tej poti z istim vzdevkom. Ampak na mojo smolo je bil drugi Ice perverznež, iskala ga je celo policija, saj je nadlegoval dekleta. Sam tega sicer dolgo nisem vedel, samo večkrat sem opazil, kako me nekateri čudno gledajo in sprašujejo, ali sem res Ice. K sreči pa je bil drugi Ice visoki Korejec, tako so, ko so me videli, vsaj hitro ugotovili, da sva dva, haha. Ampak vseeno so mi raje spremenili vzdevek v Snowball, ker je pomensko precej podobno kot Ice.

Pojdiva h konkretnim stvarem. Sklepam, da ste spali v šotoru. So za šotorjenje označene določene točke, na katerih je tudi infrastruktura, na primer voda, koši za smeti?
Ne, spiš lahko, kjer želiš. Obstaja sicer aplikacija, na kateri so označene določene točke, kje je voda, kje prostor za štopanje in spanje, kje je civilizacija. Ampak ob poti lahko spiš, kjer želiš, razen na mestih, kjer se narava obnavlja, ker je na njih spalo že preveč ljudi, in so posebej označena kot prepovedana. Sam sem na začetku spal v šotoru, ampak mislim, da ne več kot desetkrat vse skupaj. Večino časa sem imel "kavbojski kamp", kar pomeni, da sem si dal na tla le podlogo in spal na prostem.

Brez vsakršne zaščite nad glavo?
Da. Na tla sem dal folijo, na njo pa napihljivo spalno podlogo. Nahrbtnik sem si dal pod glavo namesto vzglavnika in sem spal. Tako, kot so včasih spali kavbojci. Na odprtem, brez šotora. V puščavi in v visokogorju, ko si tako oddaljen od civilizacije, so čudovite noči, zvezde se izjemno lepo vidijo, veliko je utrinkov. Puščava je vroča, tudi 44 stopinj je v njej, zato je bilo telo razgreto, noči pa so mrzle, temperatura lahko pade tudi do minusa. Ko sem zapustil puščavo, sem včasih spal v viseči mreži, ampak to mi ni preveč ustrezalo. Tako da morda 15-krat vse skupaj nisem spal na odprtem.

Ni pa nobenih naselij, hišk, v katere bi se lahko umaknili?
Na Pacifiški poti mislim, da so samo dva ali trije shelterji, takšne lesene zgradbe, ki imajo notri kamin. Na Apalaški pa je teh zatočišč veliko, vsak dan sem šel mimo treh, štirih, tako da so ljudje večinoma spali v njih. Saj so praktična, ker lahko zjutraj takoj greš, ni treba zlagati šotora.

In kakšno je bilo spanje pod milim nebom sredi ničesar?
Odlično sem spal, nikakršnih težav ni bilo. Pogosto sem si zakuril ogenj, takrat sem spal še bolje, ker je bilo toplo. Samo dvakrat sem imel občutek, da bo prišla kakšna žival, tako da sem si raje postavil šotor, ker je bil kraj, na katerem sem bil, idealen za medveda – ob vodi, v bližini borovnic. Medvedov sem sicer navajen že z Apalaške poti, tam jih je bilo res veliko, pogosto so prišli tudi v kamp, tako da nas niso mogli več presenetiti. Na Pacifiški pa sem videl samo enega, tako da si niti hrane nisem obešal na višja mesta. Edina težava so bile miši, ki lahko čez noč naredijo luknje v šotor in nahrbtnik. Meni se to k sreči ni zgodilo. Pojedle so mi nekaj hrane in naglodale nogavice, ki sem jih sušil, pojedle so tudi vrečko, v kateri sem kuhal. Čutil sem tudi, da je kdaj miš ponoči stekla čez mene, tudi žabo sem imel na sebi. Neko jutro sem se zbudil in nekaj čutil in videl, da je na meni pristal ptič, približno tako velik kot galeb.

Drugih živalskih nevarnosti na tej poti ni?
Nič takega, v resnici. Videl sem škorpijone in kače, mislim, da sem videl skupno osem klopotač. Bilo je tudi veliko pajkov. Če bo katera žival prišla v spalno vrečo, bo to pajek, ki išče toploto, kača pa nikoli, saj je preveč plašna in se umakne. Kot sem rekel, to je bila moja druga pohodniška pot, tako da sem bil veliko bolj samozavesten, veliko več sem vedel in poznal, zato sem si tudi to upal.

Kako pa ste prišli do vode? Ste morali vsakič, ko ste jo potrebovali, skreniti s poti in iti v civilizacijo?
Na poti je potrebne veliko logistike. Nekje vsakih pet do sedem dni prideš v civilizacijo, tako da si je treba natančno splanirati, koliko boš imel hrane, koliko boš prehodil. Glede vode pa odvisno. Na začetku v puščavi jo je bilo še kar nekaj, v zadnjih stotih kilometrih puščave pa so bile le tri zaloge vode, torej na vsakih 33 kilometrov, tako da sem nosil tudi po pet litrov vode s seboj. Sicer smo si vodo filtrirali skozi nastavek, ki se namesti na steklenico. Vodo si zajameš z mehom ali jo naliješ v steklenico, namestiš filter in voda steče skozi. Včasih jo je bilo treba kar precej iskati, pogosto moraš tudi malo zamižati, ko jo piješ, ker vidiš, da ni prav čista. Neki dan sem prišel do vodnjaka in vedel sem, da naslednjih 20 kilometrov ne bo vode. Čeprav je bilo v vodnjaku okoli 300 poginulih gosenic, da je bila voda prav obarvana, nisem imel druge možnosti, kot da jo filtriram in spijem. Malo je imela okus po zelenem čaju, haha.

Torej nič čudnega, da ste v takšnih pogojih staknili parazite. Veste, kje se je to zgodilo in kako hudo je bilo?
Ne vem, kje točno sem se okužil, zagotovo so bili v kakšni vodi. Ni bilo prijetno, moral sem v bolnišnico, ker drugače se tega parazita ne bi mogel znebiti. Najpogostejša virusa sta norovirus, s katerim okužba traja približno tri do štiri dni, ampak mine sam od sebe, in okužba s parazitom giardiasis, ki sem jo dobil sam. To je trebušni parazit, ki se ga lahko rešiš le z antibiotiki v bolnišnici. Pojedel sem 30 tablet, dobil sem dvolitrsko infuzijo in je trajalo deset dni, da sem se ga rešil. V tistem obdobju sem v dveh mesecih in pol izgubil 17 kilogramov pa mi drugače telesna teža ne niha. Na Apalaški poti sem na primer izgubil 15 kilogramov v šestih mesecih. Sprva sem mislil, da imam norovirus in sem kar hodil, a nato ni šlo več in sem si moral vzeti prost dan. Nisem imel apetita, imel sem krče, napihnjenost, drisko. Ampak prost dan ni pomagal, moral sem v bolnišnico.

Ameriški zdravstveni sistem je pregovorno oderuški in nič kaj prijazen do bolnikov. Kako visok račun ste zaradi zdravljenja v bolnišnici dobili?
Pravzaprav moram še poslati zavarovalnici neke papirje, računa pa sploh nisem videl, je bil pa zagotovo visok. V bolnišnici sem bil šest ur, dokler se nisem prepričal, da imajo vse potrebne dokumente od zavarovalnice, sploh nisem želel v ordinacijo, ker sem vedel, da bi bil račun neverjetno visok. Saj antibiotiki zagotovo niso bili dragi, ker sem si jih prej že sam kupil za 15 dolarjev, infuzija pa je, na pamet govorim, zagotovo stala nekaj tisoč dolarjev. Če v ZDA samo pokličeš rešilni avto, stane med 5000 in 7000 dolarjev, tako da ... K sreči sem na poti v tujini vedno zavarovan.

Razmišljam o vaših stroških. Glede na do zdaj povedano niso bili prav visoki. Dovolilnica je bila poceni, spali ste na prostem, vodo ste našli v naravi, jedli ste skromno, reševati vas ni bilo treba. Imam prav ali se motim?
Motite se. Pacifiška pešpot je zelo draga. Ker je življenje v ZDA drago. Treba je vsak mesec plačati tudi telefon in zavarovanje, predvsem pa je hrana zelo draga, sploh ob poti v manjših krajih. Sam sem skupno v petih mesecih zapravil okoli 13.000 evrov, a sem precej pazil, koliko zapravim. V manjših mestih so cene v trgovinah res visoke, na primer za hrano za štiri dni sem plačal okoli 200 evrov. Zato sem šel rad v kakšne večje trgovine, če je bila priložnost, kot je Walmart, kjer so cene nižje. Tam sem si nakupil hrane za 20, 25 dni in si jo potem po pošti poslal naprej v naslednje kraje. V Walmartu sem za hrano za štiri dni plačal okoli 100, 120 evrov. Na vsak zavitek sem napisal "PCT hiker", da so vedeli, da sem pohodnik. Na poštah so tega navajeni, tako da hranijo paket en mesec.

Cene so sicer res navite, Pacifiška pot je pravi biznis. Domačini vedo, da so zraven pohodniki, ki so prisiljeni kupiti hrano ne glede na ceno. Na Apalaški poti sem bil mesec dni dlje, pa sem zapravil manj.

Ob pregledovanju uradne strani PCT mi je bilo zabavno, ko je bilo med najpogosteje zastavljenimi vprašanji tudi tisto, ali se sme po poti kaditi marihuana. Glede na to, da je marihuana v tem delu ZDA legalizirana, je odgovor verjetno pozitiven?
Seveda, po vsej Pacifiški poti je kajenje legalno. V nekaterih krajih so celo trgovine z marihuano, ki so videti skoraj kot laboratoriji. Pravo znanost so naredili iz tega. Male vršičke rastline lahko gledaš pod mikroskopom, imajo tudi različne bombone. Vsi hodijo v te trgovine, tudi starejši. Pridejo noter in rečejo: 'Danes moram očistiti celotno hišo, prosim, dajte mi tisto vrsto marihuane, ki mi bo dala energijo in veselje.' In dajo ta paket za točno določen namen. Marihuana je v Kaliforniji poceni. A zanimivo je, da čeprav je kajenje marihuane v vseh treh zveznih državah, čez katere poteka PCT, legalno, na njej kadi zelo malo ljudi. Na Apalaški poti pa je kajenje legalno, mislim da v dveh ali treh zveznih državah izmed 14, prek katerih poteka pot, pa so jo kadili skoraj vsi, haha.

Pacifiška pot je sicer uradno odprta vse leto, torej tudi pozimi, kljub snegu. Vi pa ste morali pot zaradi gozdnih požarov skrajšati za nekaj sto kilometrov. Kako ogroženi ste se počutili takrat, so vas vsaj v tistih dneh organizirano evakuirali?
Pot sem zaradi požarov moral skrajšati kar za dobrih 500 kilometrov, in sicer na treh koncih. Na dveh mestih sem moral pot zapustiti le za nekaj deset kilometrov, en požar, Park Fire so ga poimenovali, pa je bil ogromen, zaradi njega smo morali pot skrajšati za skoraj 500 kilometrov.

Vas je na požare opozarjala aplikacija ali so kako drugače stopili v stik z vami?
Ne, ne, kar sami smo videli ogenj, haha. Park Fire je bil četrti največji požar v zgodovini Amerike, zgorelo je za nekaj Slovenij veliko območje, gorelo je dva do tri mesece. Nekoč sem se znašel tudi v dimu. Ura je bila nekje 11.00, hodil sem sam in sem moral skozi dim hoditi do dveh zjutraj, saj sem želel čim prej zapustiti to območje, saj so me že pljuča bolela. Niti malo ni bilo prijetno pa še signala nisem imel. Ob osmih zvečer je po meni začel padati pepel, tako da nisem imel več pojma, ali je požar oddaljen dva kilometra ali 20. Zato sem samo hodil in hodil. Zjutraj sem se spet zbudil v dimu, ampak sem imel samo še nekaj, okoli 10 kilometrov hoje, do ceste. Tam sem štopal in mi je nekdo k sreči kmalu ponudil prevoz, saj so se že začele evakuacije s tistega območja.

Požari so sicer precej pogosti, kar velik del Pacifiške poti je požgan. Na tistih območjih ni narave, ni živali, ničesar ni, samo pepel. Komaj sem čakal, da sem se prebil skoz takšna območja, da so se spet začeli lepi razgledi. Ti dajo energijo.

Torej ste v povprečju prehodili nekje po 30 kilometrov na dan?
30, 35, tam nekje. Na začetku, ko sem hodil čez puščavo, sem bil še malo previden zaradi kolena, tudi mišice so se še morale utrditi, tako da sem delal malo krajše razdalje. Ob koncu pa sem prehodil tudi po 42, 50 kilometrov na dan. Moj rekord pa je bil 80 kilometrov v 17 urah neprekinjene hoje. Takrat sem hodil s skupino in smo želeli preizkusiti, koliko največ zmoremo. A nam je zmanjkalo hrane, ker smo tisti dan zaradi napora tudi več pojedli, tako da smo morali prekiniti izziv.

Zdaj pride na vrsto vprašanje, ki bi moralo biti verjetno uvrščeno na začetek, a po drugi strani je najbolj klasično in ste ga zagotovo slišali že neštetokrat. To je: "Zakaj? Zakaj iti na takšno pot?"
Da, to je najhujše vprašanje, haha.

V videoposnetku, ki ste ga posneli po opravljeni Apalaški poti, ste dejali, da ste s tisto klasično mantro – "iskanje samega sebe", opravili že na El Caminu de Santiago leta 2019. "Delati vse leto, imeti 25 dni dopusta in iti za dva tedna na Krk. To ni življenje. Življenje so potovanja, spoznavanje sveta," ste dejali. Torej, namen je bil najbolj preprost, kot se da – "življenje je kratko, želim spoznati svet in se ne ozirati na druge"?
Tako je. Na Apalaško pot se šel z namenom, da vidim Ameriko, spoznam tamkajšnjo kulturo. Dva tedna Miamija ali New Yorka nista prava Amerika. Na tej poti pa se pogovarjaš z več kot tisoč ljudmi iz vse države in jo spoznaš v popolnoma drugi luči. A, iskreno, nad Pacifiško potjo sem malo razočaran, ker se mi zdi, da se na zahodni poti vse vrti okoli denarja, to pot jemljejo predvsem kot priložnost za zaslužek. Na Apalaški poti je vse bolj pristno, veliko več ljudi ti pomaga samih od sebe, tudi cene hrane so veliko dostopnejše.

Na obeh poteh obstajajo ljudje, ki naj bi ti pomagali, reče se jim "trail angels". Nastavijo kakšno hrano, ponudijo prevoz. To naj bi počeli brezplačno, a na Pacifiški poti to ni res. Na primer vidiš obvestilo "Trail Angel ti ponuja prevoz". Ga pokličeš, pride, a ti za desetkilometrsko vožnjo zaračuna 20 dolarjev. To zame ni pomoč, ampak korist. Malo sem računal in ocenil, da lahko ti ljudje v treh mesecih zaslužijo nekje 60.000 evrov samo v treh mesecih s tem, ko vozijo pohodnike. To zame ni pomoč izčrpanemu pohodniku, ampak izkoriščanje dejstva, da smo zunaj civilizacije in da nimamo možnosti poklicati Uberja ali taksija. Na Apalaški poti pa je teh ljudi do desetkrat več in dejansko pomagajo brezplačno.

Pogledala sem najdaljše pohodniške poti po svetu. Veste, katera je najdaljša?
Ne.

Na prvem mestu je The Great Trail, nekdaj imenovana Trans Canada Trail, ki je dolga kar 24.000 kilometrov in traja okoli 26 mesecev. V Evropi pa je El Camino de Santiago sicer najbolj znana, najdaljša pa je, če so podatki pravilni, Sentiero v Italiji, ki poteka od Sardinije prek Sicilije, kopenske Italije, do Alp in Trsta in je dolga 6166 kilometrov. S tem vas želim vprašati, imate za nekaj časa dovolj hoje ali že pogledujete proti naslednjemu cilju?
Malo pa res že. Najprej se moram sicer spet sestaviti, tako finančno kot psihično, se spet navaditi na normalno življenje. Me pa zagotovo mika še kakšna druga pot. V ZDA je poleg Pacifiške in Apalaške najbolj znana še Kontinentalna pot, ki je dolga 5000 kilometrov in poteka od Mehike do Kanade, a po sredini ZDA. A po pravici povedano me najbolj mika 3500 kilometrov dolga pot čez celotno Novo Zelandijo. ZDA sem zdaj spoznal do obisti, hrana tam mi res ne ugaja, na Novi Zelandiji pa še ne poznam kulture, tamkajšnjih živali, narave, vse bi bilo novo, pogovarjal bi se z novimi ljudmi.

Torej že resno razmišljate o tem?
Na glas razmišljam. A najprej se moram osredotočiti na delo. Pa tudi na Japonskem je na primer Camino, tudi tam je veliko poti, ki me mikajo ... Bomo videli.

Po vrnitvi z Apalaške poti ste dejali, da se po taki dolgi poti odvadite celo vožnje z avtomobilom, da se vam zdi, da se kar prehitro premika. In da ste šli kdaj tudi doma spat kar v gozd v visečo mrežo. Se vam to dogaja tudi zdaj?
Da, ko sem se pred dvema tednoma vrnil domov, sem imel res krizo, popolnoma drugače, kot ko sem prišel z Apalaške poti. Takrat sem hodil s kolegom iz Nemčije, na Pacifiški poti pa sem bil toliko časa sam, da je bil res velik šok, ko sem se vrnil. Poleg tega sem moral biti dva dni kasneje, ko sem končal pot, že v Seattlu na letalu za Frankfurt. Ko sem prišel na cilj Pacifiške poti, nisem občutil kakšnega veselja, saj moje poti takrat ni bilo še zares konec. Naredil sem nekaj fotografij, nato pa sem moral takoj prehoditi še 50 kilometrov nazaj, da sem že ponoči prišel do prve ceste, tam prespal, potem pa že iskal prevoz, da sem čim prej prišel do Seattla. Do Seattla je bilo namreč šest ur vožnje, pa tudi še ogromno organizacije. Dokler nisem pristal v Frankfurtu, se sploh nisem zavedal, da je moje poti konec. Poleg tega je bilo nenadoma okoli mene ogromno ljudi, pa še toliko sporočil, čestitk, vsega. Bilo je preveč, sredi dneva sem telefon kar pospravil in ga nisem več pogledal ves dan.

Ko sem se vrnil v Maribor, sem se prvi teden držal bolj zase. Prišli so me pogledat in pozdravit bližnji, kakšne družbe pa si nisem želel. Čisto drugače kot ob prihodu z Apalaške poti, ko smo imeli čago za 40 ljudi. Tokrat pa sem imel krizo, kar panika me je grabila. Na tej poti se mi je štirikrat zgodilo, da štiri zaporedne dni nisem videl človeka. Malo se ti začne že mešati.

Saj zdaj sem že v redu, naslednji teden začnem spet tudi delati.

Koliko vnaprej pa ste delali načrte, kdaj ste kupili letalsko vozovnico iz Seattla do Frankfurta?
En mesec pred koncem poti. A zaradi parazitov sem bil v zamudi, zadnjih pet dni je tudi že snežilo. Preračunal sem, da moram dnevno prehoditi po 42 kilometrov, če želim pravi čas priti do Seattla, tako da sem v zadnjih osmih dneh prehodil 350 kilometrov, v zadnjih treh pa 150. Samo hodil sem. Hodil sem od jutra pa tudi ponoči. V temi ni razgledov, ki bi te ustavljali. Zadnji teden sem bil res živčen, samo želel sem si, da se vse konča in da se končno uležem v posteljo, saj so se začele kazati tudi poškodbe. V bolečinah si sicer od prvega dne, ob koncu pa se vse le še stopnjuje. Moral bi si vzeti kakšen prost dan več, a to zaradi letalske vozovnice ni bilo mogoče. V Seattlu sem bil manj kot 24 ur. Samo prespal sem, šel k brivcu, da sem bil spet podoben tistemu Luki v potnem listu, si opral oblačila in šel jest.

In ko ste prišli domov, ste si želeli samo mir, a so vsi, seveda dobronamerno, nekaj želeli od vas. In vam govorili: "Vse povej, kako je bilo, kje je bilo najbolje?"
Da, najhuje je, ko te nekdo vpraša, kako je bilo. Pač, ta pot je hkrati nekaj najhujšega in nekaj najboljšega, kar se ti lahko zgodi. Na njej greš čez nepredstavljive bolečine, po drugi strani pa je tudi ogromno smeha in dobre volje, da se na koncu vse izravna.