Po vratolomni cesti vprašljive varnosti prehitevamo tovornjake, okrašene kot za bollywoodsko poroko, z napisi "Good Luck" ("Vso srečo") in "Low Horn" ("Nizka hupa"), mimo stojnic z ocvrto poulično hrano, mimo dolgodlakih lenobnih jakov, ozaljšanih templjev in občasnega plazu, ki zavzema polovico voznega pasu – ravno dovolj za zdrav odmerek adrenalina.

Kaos urbane Indije počasi prehaja v hribovito pokrajino z živopisnimi skupki hišk, gosto zgrajenimi strmo v breg, oklepajočih se pobočij kot nezanesljivo sestavljene legokocke. Pločevinaste strehe vse v turkizno-rožnato-rdečih barvah, ki so iz daljave videti pravljično, a je bolj ali manj iluzija – od blizu so razsute, na pol zgrajene lupine.

Ob cesti ob vznožju vasi so parkirani avtomobili tamkajšnjih prebivalcev, vsi po vrsti v tako slabem stanju, da so videti skoraj staljeni z asfaltom, blatom in kamenjem od občasnih monsunskih plazov in udorov.

Višje kot se vzpnete, bolj je pomonsunsko bujno zeleno hribovje odeto v goste meglice, sončno pripeko pa zamenja pršenje.

Shirane krave, zapuščene in prepuščene same sebi, ko enkrat nehajo dajati mleko, si delijo cesto s potepuškimi psi in prekanjenimi opicami, ki motrijo promet na ograjah, električnih napeljavah in drevesnih krošnjah.

Obcestni penzioni in avtomehanične delavnice, prah in še več prahu ter občasna skulptura Jetija, mitičnega himalajskega snežnega bitja, pol človeka, pol opice, ki naj bi ga občasno videvali – a dokazov za to še vedno ni.

Za jabolka v Indiji kriv ameriški misijonar

Po neskončnih urah vožnje skrenete z glavne ceste v gosti iglasti gozd, ki ga poseljujejo medvedi in gorski leopardi, kjer vaš enoprostorec po zgrešenem gozdnatem odcepu obtiči na koreninah in blatu, zato se morate odpraviti peš do sadovnjaka jablan, ki so vaš cilj tistega dne.

Ob tem se nehote sprašuješ, kdo in zakaj je dobil tako briljantno zamisel, zasaditi nasad sadnih dreves na morda najtežje dosegljivi točki sveta, blizu meje s Kašmirjem in Pakistanom.

Zgodba, kako so bila jabolka pripeljana v Indijo, je sicer zanimiva, krivec pa je mladi ameriški misijonar Samuel Evan Stokes (ali – kot je bil preimenovan v Indiji – Satyananda Stokes), ki je v to indijsko zvezno državo prispel kot 22-letnik leta 1904, da bi delal kot prostovoljec v koloniji gobavcev v mestu Šimla.

Stokes je leta skušal prepričati svoje sosede ob vznožju Himalaje, naj začnejo gojiti jabolka, pri čemer je brezplačno delil sadike, ki jih je pripeljal s seboj, dokler se niso domačini končno vdali ter začeli saditi jablane, še posebej sorto rdeči delišes. Danes so jabolka v Himačal Pradešu eden najpomembnejših izvoznih pridelkov.

Na družinski farmi se vzpenjamo in spuščamo po strmo zasajenem sadovnjaku ter okušamo jabolka z dreves, preden nas posedejo tik ob hlev in divji vrt ter nam postrežejo s sokovi različnih jabolčnih sort, čatniji in marmeladami.

Mešanica viktorijanske kolonialne arhitekture in hindujskih božanstev

Naslednja postaja je Šimla, prestolnica in z vsega 170.000 prebivalci največje mesto Himačal Pradeša, ki je zaradi svoje blagodejne nadmorske višine na 2276 metrih v času kolonializma v 19. stoletju veljala za poletno prestolnico Britanske Indije.

Šimla je malce bizarno kolonialno mesto, znano po svoji tržnici, spomeniško zaščiteni gorski železnici in imitacijah viktorijanske arhitekture, pri čemer si stavbe rustikalnega angleškega videza prostor delijo z megalomanskimi kipi hindujskih božanstev, opicami, ki plezajo po električnih napeljavah nad glavno ulico, in zakotnimi svetišči, kjer zašepečeš v uho zlate krave v upanju, da se ti izpolnijo vse želje.

Poulični prodajalci z vpadljivo oranžno pobarvanimi lasmi ponujajo naan (indijski kruh), samose (žepki) in chole bhature (nekakšen ocvrt kruh), mehke šale iz volne jaka, šamanske zvarke za zdravljenje nedoločljivih težav ter ježo s konji po mestu z razgledom na okoliške gričke in vasi v daljavi.

Ampak ne glede na to, v kako odročnih krajih ste, lahko računate na to, da bo nekdo postavil tja destinacijsko restavracijo.

Nekaj zelo privlačnega je na tovrstnih odmaknjenih, težko dostopnih restavracijah, kar priča uspeh zdaj že zaprtega Favikna na severu Švedske, Koksa na Ferskih otokih in pozneje Grenlandiji, Wolfgata v Western Capu v Južni Afriki ali pa Iris na Norveškem.

Ena najodročnejših restavracij na svetu

Zgoraj naštetim lahko zdaj zagotovo prištejete še Naar, ki je v idiličnem, spokojnem butičnem letovišču Amaja ob vasi Darva.

To malo, intimno restavracijo z neokrnjenim razgledom na borovce, osamljena svetišča in vznožje Himalaje vodi eden najbolj nadarjenih indijskih kuharskih mojstrov, Prateek Sadhu.

Prateek, ki prihaja iz Kašmirja, išče navdih v kuhinji gorskih predelov Indije, pri čemer za svoje glavno orodje uporablja ogenj (naar = ogenj).

Okusi so intenzivni in drzni, jedi zgrajene na kompleksnih ravneh začimb in pikantnosti, črni kardamom in koriander, gosto in bogato s prečiščenim maslom in uravnoteženo s svežimi zelišči in zelenjem z lastnega vrta, kjer raste malodane vse, kar si lahko zamislite, od koriandra do čebule, od okre do bambusa, od sladkega krompirja do kanabisa, tako da je restavracija v resnici bolj ali manj samozadostna.

Glavni protein je gorska postrv, ki jo Prateek postreže v raznovrstnih različicah v prvem delu večerje, ampak jedi, ki zares izstopajo, so na osnovi jagnjetine.

Popolno ocvrti jagnječji možgani z omako iz allspice začimb in mladega česna na koruznem rotiju, nekakšen indijski tako. Pa izjemni rezanci sundrkala (jed, ki izvira iz Utarkhanda) z jagnječjo klobaso iz Ladaka in pikantno jušno osnovo s sečuanskim poprom.

Naar je eden od tistih posebnih krajev, ki se vtisnejo v spomin in ostanejo s teboj dolgo po koncu obroka. Hkrati pa ti odpre oči, da gledaš na indijsko kulinariko drugače, da spoznaš točno, kako zelo raznolika je.

Nikdar ni lahko povzdigniti gastronomije v državah, kjer poulična hrana in tradicionalna kuhinja igrata tako veliko vlogo v družbi, a restavracije, kot je Naar, so odlični primeri, kako elegantna in vznemirljiva je lahko progresivna indijska kuhinja.